Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Občini noben izmed veljavnih predpisov ne daje statusa stranke ali stranske udeleženke za sodelovanje v postopku odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ker v tem postopku ne varuje svojega pravnega interesa, temveč le dejanski. Zato upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v občinsko pravico ali v njeno neposredno, na zakon oprto korist.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 6. 4. 2006, s katero je tožena stranka ugodila pritožbi A.A. in odpravila odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Koper z dne 11. 11. 2004, ter zadevo vrnila prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Z odpravljeno odločbo je bilo A.A. (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, pri čemer je bilo po presoji tožene stranke napačno uporabljeno materialno pravo, in sicer 218. člen Zakona o graditvi objektov – ZGO-1 (Ur. l. RS, št. 102/2004-UPB1, 92/2005, 93/2005 in 111/2005) v zvezi s 60. členom Zakona o stavbnih zemljiščih – ZSZ/84 (Ur. l. SRS, št. 18/84, 33/89, 29/95, 44/97), in posledično nepravilno ugotovljeno dejansko stanje.
2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je postopek plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v času izdaje izpodbijane odločbe urejal Zakon o davčnem postopku – ZDavP-1 (Ur. l. RS, št. 25/2005-UPB1). Po njegovih določbah občina nima položaja stranke v postopku izdaje odločbe o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča. V tem postopku se odloča o pravicah in obveznostih zavezanca, ne pa občine, ki ima sicer dejanski interes nad sredstvi, ki so pridobljena iz tega naslova. Poleg tega tožena stranka o zadevi v zvezi z izpodbijano odločbo ni odločila, saj je vrnjena v ponoven postopek. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožeča stranka ne more biti prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih.
3. Izpodbijani sklep tožeča stranka izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se ji prizna aktivna legitimacija. Navaja, da je pravni interes občine v postopku odmere nadomestila podan, ker je od odločitve davčnega organa odvisno, kakšen bo prihodek občine iz tega naslova, kar pa ni le dejanski interes. S sprožitvijo tega upravnega spora želi občina preprečiti kršitve svojih pravic in pravnih koristi, do katerih bi prišlo zaradi vezanosti prvostopenjskega organa na napotke drugostopenjskega organa, da se nadomestilo odmeri glede na površino stanovanjske stavbe, kar je po njenem mnenju napačno. Če bo obveljalo stališče sodišča prve stopnje, zoper odločitev, ki ji bo bistveno zmanjšala dohodke, ne bo imela nobenih pravnih sredstev.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje obravnavano tožbo utemeljeno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 34. člena ZUS, po kateri sodišče tožbo zavrže,če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist. Z izpodbijanim aktom namreč tožeči stranki ni bilo poseženo v njeno pravico ali pravno korist, saj ji noben izmed veljavnih predpisov ne daje statusa stranke ali kakšne posebne pravice za sodelovanje v postopku odmere nadomestila, v tem postopku pa tudi ne varuje svojega pravnega interesa, temveč le dejanski interes, to je pridobiti čim več sredstev v občinski proračun. Nasprotno, iz 395. in 396. člena ZDavP-1 in tudi 5. člena Zakona o davčni službi - ZDS (Ur. l. RS, št. 17/2005-UPB1) izhaja, da je za vodenje odmernega postopka pristojen davčni urad, in to je tudi po presoji pritožbenega sodišča odločilni razlog za zavrženje tožbe v obravnavanem primeru. Na navedeno ne vpliva, da davčni organ o nadomestilu odloči na podlagi podatkov občine (396. člen ZDavP-1), niti to, da je nadomestilo nesporno prihodek občine po 22. členu Zakona o financiranju občin – ZFO-UPB-1 (Ur. l. RS, št. 32/2006-UPB1). Nič od navedenega torej občini ne daje pravice, da bi kot stranka (42. člen ZUP) ali stranska udeleženka (43. člen ZUP) sodelovala v odmernem postopku, posledično pa tudi ne pravice do vlaganja pravnih sredstev v postopku odmere nadomestila oziroma sodnega varstva zoper odmerne odločbe. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevi I Up 422/2008 z dne 16.7.2009. 6. Ker je odločitev sodišča prve stopnje že zaradi navedenega pravilna, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih razlogov. Pritožbo je zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3, 45/2008, 111/2008 - odl. US in 121/2008 - sklep US) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006).