Jedro

V pravdnem postopku, ki sledi razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, verodostojna listina ne izgubi svoje dokazne moči, temveč ima le takšno dokazno moč kot vsi ostali dokazi, in jo sodišče po načelu proste presoje dokazov ocenjuje skupaj z njimi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju opr. št. I 2000/00222 z dne 9.2.2000 ostane delno v veljavi tudi v 1. točki izreka sklepa, in sicer tako, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati: 4,36 EUR (prej 1.047,00 SIT) glavnice in 4,36 EUR zakonskih zamudnih obresti od te glavnice, 4,36 EUR ( prej 1.047,00 SIT) glavnice in 4,36 EUR zakonskih zamudnih obresti od te glavnice, 47,46 EUR in 47,46 EUR zakonskih zamudnih obresti od tega zneska glavnice, 2.115,45 EUR glavnice in 2.115,45 zakonskih zamudnih obresti od tega zneska glavnice, 49, 29 EUR glavnice in 49,29 EUR zakonskih zamudnih obresti od tega zneska glavnice, torej skupno 2.220,96 EUR glavnice in 2.220,96 EUR zakonskih zamudnih obresti ter v 3. točki izreka sklepa, in sicer tako, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki izvršilne stroške v znesku 125,33 EUR (prej 30.034,64 SIT), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2009 dalje do dne plačila. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju opr. št. I 2000/00222 z dne 9.2.2000 je v 1. točki razveljavilo za zakonske zamudne obresti v delu, ki presegajo skupno vtoževano glavnico 2.220,66 EUR in v 3. točki za zakonske zamudne obresti od stroškov izvršilnega postopka od glavnice 125,33 EUR (prej 30.034,64 EUR) za čas od dneva izdaje sklepa o izvršbi z dne 9.2.2000 do 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi (dne 22.9.2009) (to je do dne 30.9.2009) in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Odločilo je, da se toženi stranki priznajo stroški začasne zastopnice v višini 505,63 EUR ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.289,95 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Proti ugodilnemu delu sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne v celoti. Navaja, da je sodišče dejansko stanje ugotovilo zmotno in nepopolno. Iz računov in izpiska iz poslovnih knjig, ki jih je predložila tožeča stranka, ni razvidno, kakšno terjatev tožeča stranka vtožuje in kako je nastala. Tožena stranka računov ni prejela, saj so ji bili poslani na naslov Z., kjer tožena stranka ni imela bivališča. Njeno bivališče je neznano, zato ji je bil postavljen začasni zastopnik. Račun št. 000035159 se glasi na znesek 98.231,62 SIT oz. 409,91 EUR, iz izpiska poslovnih knjig, ki je sicer brez datuma, pa je razvidno, da naj bi se ta račun glasil na znesek 2.115,46 EUR. Izpisek poslovnih knjig, na podlagi katerega je bil izdan sklep o izvršbi, se tudi sicer ne ujema s predloženimi računi, iz pripravljalne vloge pa je razvidno, da naj bi bilo izdanih celo več računov in za druge zneske, ki so navedeni v izpisku poslovnih knjig. Iz naročniških pogodb tudi ni razvidno, za kakšno telefonsko številko je bila sklenjena pogodba. Zato tudi ni nikjer dokazano, da je toženec res uporabljal telefonski številki, ki sta navedeni v pripravljalni vlogi in na računih. Na naročniških pogodbah je telefonska številka 064 228 217. Sodišče je kot dokaz zaslišalo pričo K.K., vendar pa se z njeno izpovedbo ne more nadomestiti manjkajočega računa št. 000056153 v znesku 11.373,50 SIT. Z njeno izpovedbo se tudi ni razčistilo neskladje med izpiskom poslovnih knjig, na podlagi katerega je bil izdan sklep o izvršbi in predloženimi računi, na kar je tožena stranka ves čas opozarjala. Tožeča stranka je toženi stranki očitno pošiljala napačne račune in jo bremenila za dolg, ki sploh ni nastal oziroma se ne nanaša na toženo stranko. Nelogično je tudi, da tožeča stranka toženi stranki ne bi izklopila telefona že po prvem neplačanem računu, ki naj bi bil 98.231,62 SIT oz. 409,91 EUR, glede na to da ta njena pravica izhaja iz 5. člena splošnih pogojev. Tožena stranka je kot dokaz predlagala zaslišanje tožene stranke, ki ga sodišče ni izvedlo, ker toženca ni moglo najti, zato mu je bil tudi postavljen začasni zastopnik. Tožena stranka meni, da je s tem kršena pravica do enakovrednega obravnavanja, saj začasna zastopnica ni seznanjena z dejanskimi okoliščinami, ki so privedle do tega postopka. Te okoliščine pozna le tožena stranka, ki bi edina lahko izpovedala o tem.

Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določilom 8. člena ZPP sodišče o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

Sodišče prve stopnje je na podlagi naročniških pogodb, ki jih je predložila tožeča stranka, ugotovilo, da sta pravdni stranki dne 22.4.1999 sklenili dve naročniški pogodbi. Tožeča stranka se je za toženo stranko zavezala izvajati pogodbeno dogovorjene storitve omrežja mobilne telefonije za dve telefonski številki (040 223 566 in 040 223 565). Na podlagi pogodb je za opravljene storitve toženi stranki izdala račune št. 9908270086474, 9907270030692, 000056153, 000035159, 000016927, ki jih je postala na naslov, ki ga je tožena stranka navedla v pogodbi. Višino terjatve pa je tožeča stranka dokazovala z izpiskom iz poslovnih knjig in priloženimi računi v prilogah A8 do A40 ter z izpovedbo priče K.K..

Pritožbeni očitek, da iz računov in izpiska iz poslovnih knjig, ki jih je predložila tožeča stranka, ni razvidno, kakšno terjatev tožeča stranka vtožuje in kako je nastala, ne drži. Vtoževani znesek računa št. 9908270086474 je seštevek računov v prilogi A6 in A39, znesek računa 9907270030692 je seštevek računov v prilogi A7 in A28. Znesek računa 000035159 predstavlja seštevek računov v prilogi A8 in A29, znesek računa 000016927 pa izhaja iz računov A24 in A27. Neutemeljeno pritožnik tako navaja, da se vtoževani znesek po računu št. 000035159 v višini 2.115,45 EUR ne ujema s predloženimi računi. Vtoževani znesek izhaja iz računov A8 in A29. Po dva računa za vsako vtoževano obračunsko obdobje sta bila tožencu zato, ker je imel sklenjeno razmerje za dve telefonski številki, torej za vsako telefonsko številko po en račun.

Tožeča stranka računa št. 000056153 v višini 47,46 EUR (prej 11.373,50 SIT) ni predložila, ker ga je izgubila, njegov obstoj pa je dokazala z izpiskom iz poslovnih listin (A1). Pritožbeni očitek, da lahko sodišče prve stopnje ugotovi obstoj računa samo na podlagi predložitve računa, ne pa na podlagi drugih dokaznih sredstev, ni utemeljen. Omejitve glede izbora dokaznih sredstev, kot meni pritožnik, namreč ZPP ne pozna. V pravdnem postopku, ki sledi razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, verodostojna listina ne izgubi svoje dokazne moči, temveč ima le takšno dokazno moč, kot vsi ostali dokazi, in jo sodišče po načelu proste presoje dokazov ocenjuje skupaj z njimi. Na podlagi izpiska iz poslovnih listin in zaslišanja priče K., ki je izpovedala o načinu izdajanja računov in sklepanju naročniških pogodb, je sodišče prve stopnje tako utemeljeno ugotovilo, da je tožeča stranka višino svoje terjatve dokazala.

Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z neizvedbo zaslišanja tožene stranke kršilo pravico stranke do enakopravnega obravnavanja in izjavljanja. Stranka načeloma ima pravico do izvedbe dokaza, ki pa ni absolutna. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če za to obstajajo upravičeni razlogi, kar mora ustrezno obrazložiti. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje to tudi storilo s tem, ko je izvedbo zaslišanja tožene stranke zavrnilo z obrazložitvijo, da zaslišanje tožene stranke zaradi njenega neznanega prebivališča ni možno. V skladu z določilom 1. odstavka 258. člena ZPP lahko sodišče zavrne zaslišanje ene od stranka, če njeno zaslišanje stranke ni mogoče. Ker je prebivališče tožene stranke neznano, je bila tožencu s sklepom z dne 22.5.2009 tudi postavljena začasna zastopnica, odvetnica L.V.. Zavrnitev dokaznega predloga po toženčevem zaslišanju je tako obrazložena in utemeljena. Pa tudi sicer bi moral pritožnik kršitev 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem prve stopnje na podlagi 286. b člena ZPP uveljavljati takoj, ko je to bilo mogoče, in sicer na zadnji glavni obravnavi. Ker tega ni storil, se na to kršitev v pritožbenem postopku ne more uspešno sklicevati.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, kot tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela. Odločitev o stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).