Jedro

Tožnik ob nastanku invalidnosti še ni dopolnil 50 let starosti, to starost pa je dopolnil, še preden je bila izdana izpodbijana prvostopenjskega odločba tožene stranke, zato je v tem primeru že izpolnjeval pogoje po določbi 2. alinee 67. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. ZPIZ-1 v 2. alinei 67. člena določa, da je do invalidske pokojnine upravičen zavarovanec, pri katerem nastane invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star več kot 50 let. To določbo je namreč potrebno razlagati tako, da pridobi pod določenimi pogoji pravico do invalidske pokojnine invalid II. kategorije, ki v času nastanka invalidnosti še ni bil star 50 let, ko dopolni 50 let starosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v drugem stavku izreka spremeni tako, da glasi: „Tožnik se razvrsti v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela 70 % in bolezni 30 % od 24. 1. 2007 dalje. Od 28. 1. 2011 dalje se tožniku prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine. O odmeri in izplačevanju sorazmernega dela invalidske pokojnine bo odločila tožena stranka v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbe tožene stranke št. ... z dne 15. 5. 2012, št. ... z dne 14. 10. 2013, št. ... z dne 1. 12. 2011 in št. ... z dne 9. 7. 2013. Sodišče je nadalje odločilo, da je tožnik invalid II. kategorije invalidnosti od 24. 1. 2007 dalje in da nima pravice do invalidske pokojnine.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi navaja, da mu tožena stranka dosedaj kljub izdani sodbi ni priznala invalidske pokojnine kot invalidu II. kategorije invalidnosti. Tožnik se sklicuje na izvedensko mnenje UKC A., Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa z dne 10. 4. 2014 in 23. 9. 2014. Ob vložitvi zahteve za priznanje pravice do invalidske pokojnine je bil že starejši od 50 let. Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu zadeve in sicer dela sodbe, v katerem tožnik ni uspel (prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 15. 5. 2012, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 1. 12. 2011. Z omenjeno odločbo je bilo odločeno, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti od 24. 1. 2007 dalje in da nima pravice do invalidske pokojnine. Sodišče je presojalo tudi dokončno odločbo št. ... z dne 14. 10. 2013, s katero je bila prav tako zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 9. 7. 2013. Tudi z navedeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine, ker je tožnik še naprej invalid III. kategorije invalidnosti od 24. 1. 2007 dalje, s tem da ne izpolnjuje pogojev določenih v 67. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnik pri hrvaškem nosilcu zavarovanja dne 18. 4. 2006 ter nato ponovno dne 26. 4. 2013, vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Iz odločb tožene stranke izhaja, da ima tožnik v Sloveniji v obdobju od 28. 9. 1979 do 15. 4. 1996 (s prekinitvami) dopolnjenih 14 let, 6 mesecev in 24 dni pokojninske dobe. Po podatkih hrvaškega nosilca zavarovanja je tožnik pri omenjenem nosilcu v obdobju od 16. 6. 1998 do 16. 12. 2002 dopolnil 4 leta, 6 mesecev in 1 dan zavarovanja. Slovenska in hrvaška pokojninska doba skupaj znašata 19 let, 0 mesecev in 25 dni. Tožniku je bila na Hrvaškem z odločbo z dne 29. 10. 2009 že priznana pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine. V zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje z zakonom določene pogoje tudi za priznanje sorazmernega dela invalidske pokojnine v Republiki Sloveniji.

ZPIZ-1, ki je veljal v spornem obdobju, v 67. členu določa, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let, ter zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska).

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje med drugim razčiščevalo tudi s pridobitvijo izvedenskega mnenja Univerzitetnega kliničnega centra A., Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa. Iz navedb tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje in pa tudi iz navedb tožnika v pritožbi izhaja, da se obe stranki strinjata z ugotovljeno II. kategorijo invalidnosti od 24. 1. 2007 dalje, torej da je prišlo pri tožniku do zmanjšanja delovne zmožnosti za njegov poklic za več kot 50 %. Tožnik bi lahko opravljal drugo delo z omejitvami ter v polnem delovnem času, vendar pa bi bila za drugo delo potrebna poklicna rehabilitacija. Sodišče prve stopnje je tako v nasprotju s toženo stranko ugotovilo, da je pri tožniku podana II. kategorija invalidnosti, ne pa III., kot je to z izpodbijanimi odločbami odločila tožena stranka. Je pa očitno sodišče sprejelo kot pravilen vzrok invalidnosti in pa datum invalidnosti in sicer, da je pri tožniku II. kategorija invalidnosti podana od 24. 1. 2007 zaradi posledic poškodbe izven dela 70 % in bolezni 30 %. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo drugačno dejansko stanje kot pa pred njim tožena stranka, je utemeljeno poseglo v izpodbijane odločbe tožene stranke, ter jih odpravilo, ter ugotovilo, da je pri tožniku podana II. kategorija invalidnosti, ki je skladno z 2. alineo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 podana, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več.

Zmotno pa je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da bi moral tožnik 50 let starosti dopolniti že v času nastanka invalidnosti, torej dne 24. 1. 2007. Ker tedaj tožnik še ni bil star 50 let, je sodišče prve stopnje presodilo, da niso izpolnjeni pogoji določeni v 2. alinei 67. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

V zvezi s tem pritožbeno sodišče poudarja da tožnik ob nastanku invalidnosti še ni dopolnil 50 let starosti in da bi bila tedaj poklicna rehabilitacija še smiselna, vendar pa je 50 let starosti dopolnil, še preden je bila izdana izpodbijana prvostopenjskega odločba tožene stranke z dne 1. 12. 2011. Tožnik je namreč rojen 27. 1. 1961. To pa pomeni, da je bil tožnik že pred izdajo izpodbijane prvostopenjske odločbe star več kot 50 let in je v tem primeru že izpolnjeval tudi pogoje po določbi 2. alinee 67. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS(1). V navedeni zadevi je Vrhovno sodišče RS poudarilo da ZPIZ-1 v 2. alinei 67. člena določa, da je do invalidske pokojnine upravičen zavarovanec, pri katerem nastane invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star več kot 50 let. Navedeno določbo je treba razlagati tako, da pridobi pod navedenimi pogoji pravico do invalidske pokojnine invalid II. kategorije, ki v času nastanka invalidnosti še ni bil star 50 let, ko dopolni 50 let starosti. Na kasneje dopolnjeno starost, torej že po nastanku invalidnosti, se nanaša tudi odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 189/2014 z dne 27. 1. 2015. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da po podatkih v spisu in po ugotovitvah tožene stranke o skupni pokojninski dobi, tožnik izpolnjuje tudi pogoj minimalne pokojninske dobe, kot je določena v 2. alinei 68. člena ZPIZ-1. Tožnik, ki je rojen 1961 leta ima namreč skupaj 19 let, 0 mesecev in 25 dni pokojninske dobe, to pa pokriva več kot tretjino razdobja od dopolnjenega 20-tega leta starosti do nastanka invalidnosti dne 24. 1. 2007. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP ter drugega odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) pritožbi tožnika ugodilo in drugi stavek izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je tožnika razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela v višini 70 % in bolezni v višini 30 % od 24. 1. 2007 dalje. Od 28. 1. 2011 dalje, torej od prvega naslednjega dne, ko je tožnik dopolnil 50 let starosti, je pritožbeno sodišče tožniku priznalo pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine. O odmeri in izplačevanju sorazmernega dela invalidske pokojnine pa bo odločila tožena stranka v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe.

(1) VIII Ips 99/2012 z dne 17. 12. 2012.