Jedro

30-dnevni subjektivni rok za organ, ki po uradni dolžnosti uvede obnovo postopka, začne teči z dnem, ko organ, ki je o obnovi postopka stvarno in krajevno pristojen odločati, izve za obnovitveni razlog. V primeru davčnih uradov kot organizacijskih enot DURS, z zakonsko določeno krajevno pristojnostjo je to takrat, kadar krajevno pristojni davčni urad izve za obnovitveni razlog, ne pa takrat, ko za obnovitveni razlog izve drug davčni urad oziroma DURS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.6.2001, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Davčnega urada L., Izpostava M.-P. z dne 1.12.2000. S tem sklepom je bila po uradni dolžnosti za tožnika uvedena obnova postopka odmere dohodnine za leto 1998, končanega z odločbo prvostopnega organa z dne 24.6.1999. Obnova je bila dovoljena iz razloga po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUS-1, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00). Kot novo dejstvo je bila uporabljena ugotovitev, da je tožnik v letu 1998 prejemal obdavčljive dohodke, ki jih v napovedi za odmero dohodnine ni napovedal. Za te dohodke pa je upravni organ izvedel na podlagi inšpekcijskega pregleda pri davčnem zavezancu S.Z. s.p. - E., V.G., pri katerem je tožnik zaposlen. Ugotovljeno je bilo, da mu je delodajalec izplačeval potne stroške v bruto znesku 4.673.655 tolarjev, ki pa jih tožnik v dohodninski napovedi ni prikazal. Ti prejemki predstavljajo prejemke iz delovnega razmerja po prvi alinei 1. odstavka 16. člena Zakona o dohodnini (ZDoh) in bi bila odmera dohodnine, kolikor bi organ ob prvotni odmeri za te dohodke vedel, verjetno drugačna, kot je bila v odločbi, zoper katero se predlaga obnova.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke, ki jih je ta navedla v izpodbijani odločbi. Na te razloge se je v izogib ponavljanju v celoti sklicevalo (2. odstavek 67. člena ZUS). V upravnem sporu kot tudi v upravnem postopku na drugi stopnji je bil sporen le enomesečni subjektivni rok za dovolitev obnove postopka, ki je določen v 2. odstavku 263. člena v zvezi s 1. odstavkom istega člena ZUP. V navedbenih določbah je določeno, da se v primeru iz 1. točke 260. člena ZUP lahko predlaga obnova postopka samo v enem mesecu od dneva, ko je stranka mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze (1. odstavek), v 2. odstavku pa je določeno, da je na rok iz prejšnjega odstavka vezan tudi organ, če začne obnovo po uradni dolžnosti. Po 266. členu ZUP se predlog za obnovo postopka izroči ali pošlje organu, ki odloča o zadevi na prvi stopnji, ali organu, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan. O predlogu za obnovo postopka odloča tisti organ, ki je izdal odločbo, na katero se predlog za obnovo nanaša (2. odstavek 266. člena ZUP). V obravnavanem primeru je odločbo, na katero se obnova postopka nanaša, izdal krajevno pristojni davčni urad. Ta je po 9. členu Zakona o davčni službi (ZDS Uradni list RS, št. 18/96 do 85/2000) pristojen za odločanje v davčnem postopku na prvi stopnji, torej je tudi za odločanje o obnovi postopka pristojen ta krajevno pristojni davčni urad. Ta pa je o obnovi postopka odločil v okviru enomesečnega roka. Dejstvo, da je za obnovitveni razlog vedela Davčna uprava Republike Slovenije, ne pomeni, da je zato istočasno izvedel tudi prvostopni organ. Davčna uprava Republike Slovenije namreč po 9. členu Zakona o davčni službi v zvezi s 5. členom ZUP ni organ, ki bi bil pristojen odločati o davčnih zadevah na prvi stopnji, temveč so to njeni krajevno pristojni davčni uradi.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je izpodbijana sodba prvostopnega sodišča nezakonita. Davčni inšpektor je opravil pregled pri davčnemu zavezancu S.Z. v času od 8.6.1999 do 15.7.1999, zapisnik o pregledu je bil izdan 15.7.1999. Najkasneje s tem datumom je bil davčni organ v celoti seznanjen z dejstvi in dokazi, ki lahko vplivajo na višino tožnikove dohodnine za leto 1998. Zato bi moral davčni organ izdati sklep o dovolitvi obnove postopka po uradni dolžnosti v enem mesecu po poteku tega datuma, ker pa ga je izdal šele 1.12.2000, torej po skoraj letu in pol, je s tem zamudil enomesečni rok za uvedbo obnove postopka po uradni dolžnosti. Meni, da je napačno sklicevanje prvostopnega sodišča na določbe 5. in 261. člena ZUP in 9. člena ZDS. Zakon o davčni službi daje pristojnost odločanja v upravni stvari Davčni upravi Republike Slovenije. V 9. členu Zakona o davčni službi je namreč le organizacijska določba, krajevni davčni uradi so le organizacijske enote v sestavi davčnega organa. V spisih ni dokumenta, iz katerega bi bilo razvidno, kdaj in na kateri podlagi je Davčni organ N.m., ki je opravil pregled pri tožnikovem delodajalcu, obveščal Davčni urad L., Izpostava M.-P., ki je nato izdal sklep o dovolitvi obnove postopka za tožnika. V prvostopnem sklepu o dovolitvi obnove postopka ni o tem dejstvu, torej o obvestilu, nobenih navedb. Če bi to obvestilo obstojalo, bi ga bilo treba navesti v sklepu o dovolitvi obnove. Ker tega ni, tožnik meni, da to dejstvo ni dokazano in se ga zato ne more upoštevati. Organ prve stopnje sploh ni upošteval zakonsko določenega enomesečnega roka, ampak le petletni rok. Meni, da je izpodbijana sodba nezakonita tudi zato, ker je v nasprotju z načelom pravne države in pravne varnosti. Dopušča, da si davčni organi zaradi različne krajevne pristojnosti brez zakonsko določenih rokov glede posameznih opravil, ki so jih dolžni izvajati v zvezi s svojimi ugotovitvami, lahko zakonsko določene prekluzivne roke podaljšujejo s kreiranjem obvestil in dopisov, ki pa jih lahko pošiljajo kadarkoli. Ob taki razlagi enomesečnega zakonskega roka, pa začetka obnove postopka ni mogoče v nobenem primeru izračunati, razen v primeru absolutnega zastaranja.

Zato predlaga, da vrhovno sodišče njegovi pritožbi ugodi in odloči, da se tožbi ugodi ter se sklep o dovolitvi obnove postopka odpravi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je navedlo utemeljene razloge, na katero se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

V 5. členu ZUP je na splošno opredeljen pomen izraza organ in sicer je določeno, da so s tem mišljeni med drugim organ državne uprave ali drug državni organ, ki mu zakon daje pristojnost za odločanje v upravni stvari. V 1. odstavku 16. člena ZUP pa je določeno, da so za odločanje v upravnih stvareh iz državne pristojnosti na prvi stopnji stvarno pristojne upravne enote, če zakon ne določa drugače. V 3. členu ZUP je vsebovano načelo subsidiarne uporabe ZUP, pri čemer je določeno, da so posamezna vprašanja upravnega postopka lahko za določeno upravno področje v posebnem zakonu drugače urejena kot so urejana v ZUP, če je za postopanje na tem upravnem področju to potrebno. V ZDS, ki je veljal v času odločanja prvostopnega organa v obravnavanem primeru, je bilo v 1. členu določeno, da naloge davčne službe opravlja Davčna uprava Republike Slovenije, ki je organ v sestavi ministrstva, pristojnega za finance. V 9. členu ZDS pa je bilo določeno, da davčni urad med drugim opravlja tudi naslednje naloge: odmerja in pobira davke ter vodi o tem predpisane evidence, odloča o davčnem postopku na prvi stopnji. Ta določba je torej določala stvarno pristojni organ za odmero davkov na prvi stopnji. V 8. členu ZDS pa je bilo določeno, da glavni urad davčne uprave odloča v davčnem postopku na drugi stopnji. V 1. odstavku 261. člena ZUP je določeno, da obnovo upravnega postopka lahko predlaga stranka; organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan, pa lahko začne obnovo postopka po uradni dolžnosti.

Glede na navedene zakonske določbe pritožbeno sodišče meni, da je za odločanje o obnovi postopka v obravnavnem primeru pristojen Davčni urad L., Izpostava M.-P., glede na to, da gre za dohodnino in je tožnikovo prebivališče na območju delovanja tega davčnega urada.

Za ugotovitev, ali je bila obnova postopka uvedena znotraj enomesečnega roka, je glede na določbo 2. odstavka 263. člena v zvezi s 1. odstavkom 263. člena ZUP pomembno, kdaj je pristojni davčni urad, torej v obravnavanem primeru Davčni urad L., Izpostava M.-P., izvedel za novo dejstvo kot razlog za uvedbo obnove postopka. Pri tem obravnavanem primeru ni sporno, da je Davčni urad N.m. ob inšpekcijskem pregledu pri tožnikovem delodajalcu izvedel za to, da je tožnik prejel določene prejemke od svojega delodajalca, to je razvidno iz zapisnika z dne 15.7.1999. Vendar je za vsebino tega zapisnika pristojni davčni urad po podatkih upravnih spisov izvedel šele 17.11.2000, ko je prejel podatke za obračun dohodnine, ki mu jih je poslal davčni urad N.m. s svojim dopisom z dne 16.11.2000. To dokazilo je v upravnih spisih. Zato ne drži tožnikov pritožbeni ugovor, da takšnega dokazila ni, in da s tem tudi ni dokazano, kdaj naj bi Davčni urad L., Izpostava M.-P., izvedel za razlog za obnovo postopka. Glede na to dokazilo je torej pravilno stališče prvostopnega sodišča in tožene stranke, da je bila v obravnavanem primeru obnova postopka uvedena znotraj enomesečnega roka od dneva ko je pristojni organ, v tem primeru Davčni urad L., Izpostava M.-P., izvedel za obnovitveni razlog, to je 17.11.2000, glede na to, da bil sklep o dovolitvi obnove postopka izdan 1.12.2000 in je bil tožniku vročen 8.12.2000. Glede na navedene zakonske določbe torej ni pomembno, kdaj je nepristojni organ izvedel za razlog za obnovo postopka, temveč je pomembno, kdaj je za razlog za obnovo postopka izvedel organ, ki je pristojen za odločanje o obnovi postopka. Zato pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača vse pritožbene ugovore, ki merijo na to, da je bila v obravnavanem primeru obnova postopka uvedena po izteku enega meseca od kar je pristojni organ izvedel za razlog za obnovo postopka.

Prvostopni upravni organ v svojem sklepu res ni posebej navedel, kdaj je bil obveščen o razlogu za obnovo postopka, in da je sklep izdan znotraj enomesečnega roka za uvedbo obnove postopka. To njegovo napako pa je odpravila tožena stranka s tem, ko je v obrazložitvi svoje odločbe z dne 15.6.2001 natančno pojasnila, kdaj je prvostopni organ izvedel za obnovitveni razlog in se tudi opredelila, da je bila obnova postopka glede na to dovoljena znotraj enomesečnega zakonskega roka. Ker je bila torej ta pomanjkljivost prvostopnega sklepa sanirana z odločbo drugostopnega upravnega organa, so pritožbene navedbe glede tega neutemeljene.

Glede na navedeno je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je bilo z izpodbijano sodbo kršeno načelo pravne države in pravne varnosti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.