Jedro

V postopku izvršitve varstvenega ukrepa, izrečenega z odločbo o prekršku, tožnik ne more uspeti z ugovori, ki se nanašajo na odločbo o prekršku, ki se izvršuje in tudi ne na njeno pravnomočnost, ker je to stvar drugega postopka. Predmet presoje pravilnosti in zakonitosti drugega sklepa o izvršbi z neposredno prisilitvijo je le, ali je tožnik izpolnil obveznost, naloženo s prvim sklepom o izvršbi. Če je ni, se mu z drugim sklepom izreče denarna kazen, zagrožena s prvim sklepom, določi nov rok za izpolnitev obveznosti in zagrozi z novo denarno kaznijo, če obveznost ne bo izpolnjena v novem roku. Ker sodišče presoja zakonitost upravnega akta po pravnem in dejanskem stanju ob njegovi izdaji, ugovor zastaranja v tem primeru ni utemeljen, saj je bil sklep o izvršbi izdan pred potekom absolutnega zastaralnega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1557/98-12 z dne 28.6.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.9.1998, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote L. z dne 12.8.1998. S tem sklepom je prvostopni upravni organ odločil, da je tožnik dolžan v petih dneh od vročitve sklepa plačati denarno kazen v znesku 20.000 tolarjev, ki je bila zagrožena s sklepom prvostopnega organa z dne 30.3.1998 (1. točka izreka); če zavezanec v treh dneh po prejemu sklepa ne bo predložil vozniškega dovoljenja zaradi vpisa varstvenega ukrepa prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo enega meseca, bo kot prisilno sredstvo uporabljena nova denarna kazen v znesku 40.000 tolarjev (2. točka izreka); da pritožba zoper ta sklep ne zadrži začete izvršbe (3. točka izreka).

Prvostopno sodišče je enako kot tožena stranka in prvostopni upravni organ menilo, da je bila odločba sodnika za prekrške z dne 29.9.1997, tožniku vročena 4.11.1997, in je zato postala pravnomočna in izvršljiva, ker se tožnik zoper njo ni pritožil. Ker je bila torej odločba izvršljiva, je bilo po presoji prvostopnega sodišča pravilno ravnanje prvostopnega organa, da je dne 30.3.1998 izdal sklep o dovolitvi izvršbe, ker tožnik ni predložil vozniškega dovoljenja zaradi vpisa varstvenega ukrepa, in mu s tem sklepom določil naknadni petdnevni rok za predložitev ter mu zagrozil z denarno kaznijo 20.000 tolarjev. Ker tožnik te obveznosti ni izpolnil niti v naknadnem petdnevnem roku, je tudi po presoji prvostopnega sodišča organ ravnal pravilno, ko je z novim sklepom z dne 12.8.1998 naložil tožniku plačilo prve denarne kazni v znesku 20.000 tolarjev, mu določil nov tridnevni rok za predložitev vozniškega dovoljenja ter mu zagrozil z novo kaznijo 40.000 tolarjev, če te obveznosti ne bo izpolnil v naknadnem tridnevnem roku. Pri tem se sodišče prve stopnje enako kot tožena stranka in prvostopni organ sklicuje na 2. odstavek 286. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86).

Tožnik se pritožuje zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega predpisa ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Navaja, da vztraja pri vseh tožbenih navedbah in dodaja, da je prvostopno sodišče napak ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialne predpise glede vročitve oziroma nevročitve odločbe sodnika za prekrške tožniku in v posledici tega pri preverjanju pravnomočnosti odločbe sodnika za prekrške.

Navaja, da prvostopno sodišče sploh ni ugotavljalo, komu je bila navedena odločba sodnika za prekrške vročena. Na vročilnici ni podpis tožnika, kar bi lahko ugotovilo že iz pooblastila tožnika odvetniku. Iz obrazložitve sodbe ni razvidno, kako je prvostopno sodišče ugotovilo, da je tožnik prejel odločbo sodnika za prekrške, in na kakšen način je bila opravljena ta vročitev. Tožnik poudarja, da je pri vročanju odločbe sodnika za prekrške prišlo do kršitve materialnih predpisov. Pri pravilni uporabi Zakona o prekrških bi prvostopno sodišče ugotovilo, da odločba sodnika za prekrške ni mogla postati pravnomočna in izvršljiva dne 14.11.1997. Tudi ob upoštevanju ugotovitve prvostopnega sodišča, da je bila odločba vročena stranki dne 4.11.1997. Predpisi namreč ne poznajo desetdnevnega roka za izvršljivost odločbe. Že samo zaradi tega je treba podvomiti v pravilnost ugotovitve pravnomočnosti odločbe sodnika za prekrške in tudi v pravilnost odločbe tožene stranke ter izpodbijane sodbe. Poleg tega še navaja, da je od 14.11.1997, ko naj bi odločba sodnika za prekrške postala pravnomočna in izvršljiva, preteklo že več kot dve leti, zaradi česar naj bi nastopilo zastaranje izvršitve sankcije v skladu s 57. členom Zakona o prekrških. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v novo odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet upravnega spora v obravnavani zadevi je odločba tožene stranke, izdana v pritožbenem postopku zoper prvostopni sklep, izdan v nadaljevanju postopka izvršbe s prisilitvijo zaradi izvršitve denarne kazni, kot prisilnega sredstva za izpolnitev obveznosti tožnika, da predloži vozniško dovoljenje zaradi vpisa izrečenega varstvenega ukrepa prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije. Torej gre za sklep po 2. odstavku 286. člena ZUP/86. Ta sklep pa se lahko izda le v primeru, če zavezanec ni izpolnil obveznosti, ki mu je bila naložena s prvotnim sklepom o dovolitvi izvršbe. Pogoj za izdajo tega drugega sklepa je torej predhodno izdan sklep o dovolitvi izvršbe z določenim rokom za izpolnitev obveznosti in zagroženo denarno kaznijo, če zavezanec te obveznosti v danem roku ne bo izpolnil. Ti pogoji pa so v obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni. Prvi sklep o dovolitvi izvršbe je bil izdan 30.3.1998 ter je bilo tožniku zagroženo, da bo prvostopni organ uporabil prisilno sredstvo, to je izrekel zagroženo denarno kazen, če ne bo tožnik izpolnil svoje obveznosti, to je predložitve vozniškega dovoljenja zaradi vpisa varstvenega ukrepa v danem roku. Ker je ta rok neuspešno potekel, je bila dana pravna podlaga v 2. odstavku 286. člena ZUP/86 za nadaljevanje izvršilnega postopka na način, kot je določen v sklepu prvostopnega organa z dne 12.8.1998. Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča za presojo pravilnosti in zakonitosti odločbe tožene stranke in s tem prvostopnega sklepa v obravnavanem primeru nepomembno, kdaj je bila odločba sodnika za prekrške tožniku vročena in kdaj je postala pravnomočna, saj je to predmet presoje ob izdaji prvega sklepa o dovolitvi izvršbe, to je bil v obravnavanem primeru sklep z dne 30.3.1998. Zakonitost tega sklepa pa je pritožbeno sodišče presojalo v zadevi I Up 781/00, v kateri je razsodilo s sodbo z dne 13.5.2004, s katero je navedeni sklep postal pravnomočen. Glede na to je bila tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru podana podlaga za izdajo nadaljnjega sklepa o izvršbi po 2. odstavku 286. člena ZUP/86. Pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na vročitev odločbe sodnika za prekrške in njeno pravnomočnost, pa so v obravnavani zadevi brezpredmetni.

Neutemeljen pa je tudi pritožbeni ugovor zastaranja po 3. odstavku 57. člena Zakona o prekrških (ZP, Uradni list SRS, št. 25/83, 42/85, 47/87 in 5/90 ter Uradni list RS, št. 10/91 in 13/93). Zastaranje (izrečena kazen in druge sankcije za prekršek se ne smejo izvršiti, če preteče eno leto od dneva, ko je odločba o prekršku postala pravnomočna - 1. odstavek 157. člena ZP) pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek ali za izvršitev, ki meri na izvršitev kazni ali druge sankcije; po vsakem pretrganju se začne zastaranje znova, vendar pa se kazni in druge sankcije v nobenem primeru ne smejo začeti izvrševati po poteku dveh let od dneva, ko je odločba o prekršku postala pravnomočna. Gre torej za absolutno zastaranje, ki vselej nastopi po preteku dveh let od dneva, ko je odločba o prekršku postala pravnomočna. V obravnavanem primeru bi glede na ugotovitve upravnih organov in sodišča absolutni zastaralni rok glede na pravnomočnost odločbe o prekršku 14.11.1997 potekel 14.11.1999, pri tem pa je bil prvostopni sklep izdan 12.8.1998 v tem sporu izpodbijana odločba pa 22.9.1998, torej pred potekom zastaralnega roka. Ker sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih upravnih aktov po dejanskem in pravnem stanju ob njihovi izdaji, je torej glede zastaranja pomemben datum izdaje prvostopnega sklepa, to je 12.8.1998. Ob njegovi izdaji pa izvršitev varstvenega ukrepa in zagrožene denarne kazni še nista zastarala, zato je ugovor zastaranja v obravnavanem primeru neutemeljen. Drugo pa je vprašanje, ali bo mogoče izrečeno denarno kazen tudi dejansko izterjati.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da ne obstojajo uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.