Jedro

Predmetna sodba se ne more izpodbijati iz razlogov relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer zadnje vključuje tudi zmotno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Hkrati še velja, da pritožnik v pritožbi ne sme navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov oziroma lahko to stori le pod pogoji iz prvega odstavka 337. člena ZPP, ki pa jih toženec niti ni zatrjeval.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te odločbe, povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v višini 186,66 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) vzdržalo v veljavi sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 7987/2018 z dne 5. 2. 2018 v delu, s katerim je bilo toženi stranki (tožencu) naloženo, da mora v 8 dneh tožeči stranki (tožnici) plačati 278,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so podrobneje opredeljene v izreku sodbe sodišča prve stopnje; in (II.) odločilo, da je toženec v 8 dneh dolžan tožnici povrniti 373,32 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

2. Zoper predmetno odločbo je toženec vložil pravočasno pritožbo, s katero predlaga zavrženje sodbe in ponovno presojo vseh dokazil. V njej navaja, da sodišče ni upoštevalo njegovih dokazil in obrazložitve ter da je v celoti potrdilo zahtevek. Znesek 42,37 EUR nakazuje občina kot subvencijo najemnine. Znesek 33,62 EUR je poravnal. Enako velja za znesek 53,99 EUR. Če se k temu doda še 59,94 EUR subvencije najemnine je znesek za januar 2015 113,93 EUR. Sporna sta ostala le še zneska iz leta 2013. Toženec vztraja, da si je upravnica nezakonito prisvojila razliko med najemnino in subvencijo najemnine iz leta 2011. Sodišče naj od nje zahteva vse kopije nakazil subvencije v letu 2011. V letu 2012 občina nakazuje še dve subvenciji, štiri pa so od centra za socialno delo. Za toženčevo nakazilo za april 2012 se predloži potrdilo. M. T. obračunava po svoje in pobira preostanek subvencij. Skriva dve subvenciji občine in jemlje dve novi subvenciji, poleg tega pa izstavlja dolg. Dodaja še dolg in poračuna subvencijo ter prikazuje dolg. V nadaljevanju pritožbe toženec pojasnjuje svoje obračune ter poudarja, da so obračuni upravnika netočni, in izpostavlja, koliko naj bi si slednji prisvojil. Zaključi, da bi s tem pokril vse odprte zahtevke. K pritožbi prilaga še listinska dokazila za svoje trditve.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo izpostavila možne pritožbene razloge v sporu majhne vrednosti in navedla, da pritožnik izpodbija dejansko stanje, kar je nedopustno in tudi sicer neutemeljeno. Tožnica se strinja z razlogi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe ter povrnitev pritožbeni stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma velja opozoriti, da se sme po prvem odstavku 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) odločba v sporu majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani spor, izpodbijati samo iz razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (drugi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Povedano drugače, predmetna sodba se ne more izpodbijati iz razlogov relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer zadnje vključuje tudi zmotno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče zato ni upoštevalo vseh pritožbenih očitkov, ki od navedenega okvira kakorkoli odstopajo, pri čemer je treba ugotoviti, da so takšni pravzaprav vsi pritožbeni očitki. Hkrati še velja, da pritožnik v pritožbi ne sme navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov oziroma lahko to stori le pod pogoji iz prvega odstavka 337. člena ZPP, ki pa jih toženec niti ni zatrjeval, kar je še dodaten razlog da so in njegova konkretnejša pojasnila in v pritožbi predlagani ter predloženi dokazi neupoštevni. Povedano sklepno, upoštevati je treba dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi in ga pritožbeno sodišče, ker je razvidno že iz izpodbijane sodbe, na tem mestu ne bo ponavljalo.

6. Po ugotovitvi, da očitki v toženčevi pritožbi niso upoštevni in da niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava niso podane, je pritožbeno sodišče pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

7. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženec, ki s pritožbo ni uspel, mora tožnici povrniti stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožnici se prizna 250 točk za odgovor na pritožbo, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar ob novi vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 186,66 EUR.