Jedro

Presoja pogojev za sprejem na zdravljenje brez privolitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. točka) potrdi.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se T. K. zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice v L. še najdlje do 12. 12. 2010 (II. tč.) in ji omejilo pravico do prisotnosti ob izvajanju dokazov (I. tč.). Ocenilo je, da so za taka ukrepa podani vsi zahtevani pogoji po Zakonu o duševnem zdravju (UL RS 77/2008; ZDZdr).

(2) Proti sklepu se je pritožil odvetnik zadržane osebe, in sicer proti odločitvi o prisilnem zadržanju. Predlaga, da pritožbeno sodišče ta sklep razveljavi. Meni, da gre za hud poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, sodišče mora tehtati pravico do življenja s pravico osebe, da odloča o sami sebi. Res je pri tožnici podana duševna motnja, vendar se je pojavila relativno pozno, pri 54 letih. Razen tega, da noče jemati zdravil, ne škoduje ne sebi ne drugim. Bolnica bo v vsakem primeru opustila terapijo, ko vanjo ne bo več prisiljena. S tem si sicer poslabšuje bolezen, vendar si s tem še ne ogroža življenja. Za to ne zadošča ugotovitev, da je samo kruh in mleko. Ni tako nerazsodna, da ne bi mogla izraziti svoje volje. Pritožba omenja odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-60/03 in se nanjo sklicuje.

(3) Pritožba ni utemeljena.

(4) Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse relevantne okoliščine ter pravilno presodilo, da so pri T. K. podani vsi zakonsko zahtevani pogoji po določbi 39. čl. ZDZdr, da jo je dopustno prisilno zadržati na zdravljenju, najdlje do 12. 12. 2010. (5) Ni dvoma, da zadržana oseba trpi za duševno boleznijo, namreč za paranoidno shizofrenijo v kronificirani obliki, čemur pritožba niti ne nasprotuje. Glede tega ima izpodbijani sklep zadostne razloge, ki so v celoti pravilni, saj so oprti na neprerekane ugotovitve izvedenca. Ni dvoma, da bolnica do svoje bolezni ni kritična, kar izrecno izhaja tudi iz pritožbe.

(6) Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključki in razlogi prvega sodišča, ki temeljijo na nespornih podatkih o ravnanju T. K. in na strokovnem mnenju izvedenca, namreč, da si bolnica brez zdravljenja povzroča hudo škodo. Ker ga odklanja in ker je za odvrnitev te škode nujno, je dopustno zdravljenje brez njene privolitve na oddelku, ki je za to namenjen in primeren, in sicer za čas najdlje do 12. 12. 2010, ko bo zaradi terapije lahko dosegla tolikšno uvidevnost do svojega bolezenskega stanja, da bo pripravljena za nadaljnje zdravljenje izven oddelka pod posebnim nadzorom.

(7) Ne drži, da se njena bolezen manifestira le tako, da uživa zgolj kruh in mleko, kar naj ne bi bila hujša škoda, saj je sama povedala, da je pred prihodom v psihiatrično bolnišnico doma razkuževala stvari s tem, da jih je kuhala, med drugim tudi dokumente in da je na štedilniku zažigala vejevje, ker naj bi bila „prikIopljena na satelit“. Takšno ravnanje, ki je po oceni sodišča brez dvoma posledica njene bolezni, pomeni hujše ogrožanje svojega in tujega zdravja in življenja in premoženja, saj je po splošnem pojmovanju skrajno nevarno.

(8) Odločba Ustavnega sodišča RS (US RS) U-I-60/03 ne more imeti nikakršnega vpliva na obravnavano zadevo. US RS je z njo namreč odločilo, da so določbe 70. do 81. čl. Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS, št. 30/86 in Ur. l. RS, št. 87/02) v neskladju z Ustavo, da šesta alineja 47. čl., 48. čl., 1. odst. 49. čl. in 4. odst. 51. čl. Zakona o zdravstveni dejavnosti (Ur. l. RS 9/92, 37/95, 8/96, 90/99, 31/2000 in 45/01) niso v neskladju z Ustavo, in da mora Državni zbor mora neskladnost izreka odpraviti v šestih mesecih od objave te odločbe v Uradnem listu RS.Izreklo je še, da je do odprave neskladnosti treba v postopku o pridržanju oseb v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah zagotoviti sledeče: - prisilno pridržani osebi mora sodišče ob uvedbi postopka po uradni dolžnosti postaviti zagovornika; - obvestilo o pridržanju, ki ga je pooblaščena oseba zdravstvene organizacije dolžna poslati sodišču, mora vsebovati tudi razloge, ki utemeljujejo nujnost pridržanja.

V čem naj bi povzeto vplivalo na obstoj ali neobstoj razlogov za zadržanje T. K. na zdravljenju, iz pritožbe ni razvidno, zato na to navedbo ni možno še drugače odgovoriti.

(9) Ker se torej po obrazloženem izkaže, da pritožba ni utemeljena, jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s kasnejšimi spremembami, v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku).