Jedro

Neutemeljenost očitka kršitve jamstev v dokaznem postopku izhaja že iz golega dejstva, da sodišče prve stopnje dokaza z izvedencem ni izvajalo, saj ga toženec tudi ni predlagal. Ni mogoče uporabiti zakonske obrestne mere za zamudne obresti, ki tečejo od t. i. nepristnih terjatev v tuji valuti oziroma od terjatev, katerih vrednost je bila zavarovana z valutno klavzulo, saj je v obdobju od 25. 6. 1991 do 23. 4. 1999 ZDP v drugem odstavku 5. člena določal, da se plačila po pogodbah med domačimi osebami na ozemlju Republike Slovenije izvršujejo izključno v domači valuti po tečaju, ki je veljal na dan plačila, če se pogodbeni stranki nista dogovorili drugače. Takšnega (posebnega) dogovora stranki v postopki nista zatrjevali, zato navedena določba zapolnjuje materialnopravno vsebino njunega siceršnjega dogovora o zavarovanju realne vrednosti terjatve z valutno klavzulo.

Uporaba valorizacijskega faktorja zakonskih zamudnih obresti za terjatve v domači valuti predstavlja kršitev dogovorjene valorizacije. Dopustitev upniku, da pred plačilom obveznosti pretvori svojo nepristno devizno terjatev v SIT in od tedaj dalje zahteva zakonske zamudne obresti kljub temu, da tega z dolžnikom ni izrecno dogovoril, bi zato pomenilo, da je sicer dogovorjeni način valorizacije samovoljno, mimo dogovorjenega pogodbenega statuta (s katerim je bila urejena vsebina obveznosti za čas od njenega nastanka do prenehanja), zamenjal za drug (nedogovorjeni) način valorizacije. V času, ko je zakonska obrestna mera vsebovala tudi zelo visok valorizacijski (in penalni) faktor, bi imelo takšno enostransko ravnanje upnika bistveno drugačne posledice za višino pogodbene obveznosti dolžnika.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v prvem odstavku I. točke izreka tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 22.502,00 EUR zavrne, - v II. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje plačati toženi stranki 2.334,69 EUR stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do prenehanja obveznosti.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje plačati toženi stranki 1.912,39 EUR stroškov v postopku pred sodiščem druge stopnje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženec povrniti tožniku 22.502,00 EUR. Tožbeni zahtevek v presežku (za znesek 3.394,61 EUR) je zavrnilo (I. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožencu je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnika v višini 2.697,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) (1) pritožuje toženec. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ter tožniku naloži plačilo pravdnih stroškov, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo ugovor zastaranja, ker ni upoštevalo, da tožnik vtožuje tudi obresti, starejše od treh let, četudi je toženec na navedeno opozoril. Dejstvo, da v svojem ugovoru ni izrecno omenil triletnega zastaralnega roka ne utemeljuje odločitve sodišča prve stopnje, saj gre za pravilno uporabo materialnega prava. Nadalje pa graja nepravilno uporabo materialnega prava glede odločitve o pravici tožnika, da izbira način oziroma trenutek preračuna iz tuje v domačo valuto. Poudarja, da tožnik nikoli do vložitve tožbe ni izbral preračuna terjatve v domačo valuto in obračunal zakonske zamudne obresti od tega zneska. Tega ni storil niti med sodnim postopkom. Ves čas je "vodil" sporno terjatev kot terjatev v tuji valuti. Kasneje je tožnik za potrebe tožbe res pripravil izračun v domači valuti na dan zapadlosti, vendar to še ne pomeni, da je do takšne izbire upravičen za nazaj. Do takšnih navedb toženca se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je sodba v tem delu tudi neobrazložena. V nadaljevanju pojasnjuje, da je tožencu plačal celotno terjatev, ki je zato prenehala. Posledično je nedopustno, da tožnik nekaj let po takšnem prenehanju terjatev na novo preračuna, ta pa posledično "oživi". Toženec se strinja, da je upnik tisti, ki ima izbiro, ali bo terjal v domači valuti ali v tuji valuti. Ne strinja pa se s stališčem sodišča prve stopnje, da to lahko stori povsem "poljubno" ne da bi na to opozoril dolžnika. Meni, da je takšno ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju: OZ) (2) ter zahtevano skrbnostjo pri obligacijskih razmerjih (6. člen OZ). V skladu z navedenimi načeli je upnik dolžan obvestiti dolžnika na tako pomembne okoliščine, ki bistveno vplivajo na njegov položaj oziroma višino njegove obveznosti. Opozarja tudi na 7. člen OZ. Opozarja tudi, da sodišče nima ustreznega znanja za preračun terjatve. Izračun, ki ga je v izpodbijani sodbi opravilo sodišče prve stopnje, se ne da preizkusiti. Pritožnik namreč ni matematik ali finančnik, ki bi lahko preverjal pravilnost ali nepravilnost izračunov sodišča. Prav tako so vprašljivi računalniški programi in metode, ki strokovno tudi sicer niso potrjene. Ustrezno znanje imajo le sodni izvedenci in le na njihove ugotovitve se stranke lahko zanesejo, če nimajo ustreznega znanja. Glede na navedeno bi moralo sodišče upoštevati, da tožnik ni založil predujma za izvedenca finančne stroke, kar pomeni, da je takšen dokazni predlog umaknil, sodišče pa je torej samo izvajalo dokaze, ki so bili umaknjeni. Pritožnik se do tako izvedenega dokaza tudi ni imel možnosti opredeliti, kar je v nasprotju z načelom kontradiktornosti in predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbi izraža strinjanje z razlogi sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prvenstveno gre pojasniti, da toženec neutemeljeno argumentira obstoj kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje sámo opravilo obračun višine vtoževanih terjatev. Pravica do izjave zavezuje sodišče k dolžnosti, da strankam omogoči aktivno udeležbo v postopku tako, da jim zagotovi informacijo o procesnih aktivnostih sodišča in strank, jim omogoči neposredno izjavljanje v postopku, zagotovi ustrezna jamstva v dokaznem postopku (t.i. formalni element pravice do izjave), ter da se obenem tudi sámo seznani in opredeli do bistvenih dejanskih in pravnih naziranj strank (t.i. vsebinski element pravice do izjave). Vsi navedeni sklopi predstavljajo različne izraze pravice do izjave, (3) pri čemer toženec v pritožbi specifično uveljavlja kršitev jamstev v dokaznem postopku, tj. zagotovitve njegovega sodelovanja pri izvajanju dokaza oziroma do opredeljevanja do uspeha dokazovanja. Neutemeljenost takšnega očitka pa izhaja že iz golega dejstva, da sodišče prve stopnje dokaza z izvedencem ni izvajalo, saj ga toženec tudi ni predlagal. Ker torej ni obstajala dolžnost sodišča, da izvede takšen dokaz, že po logiki stvari ne more biti utemeljen očitek, da je sodišče z njegovo neizvedbo odvzelo tožencu možnost, da se opredeli do uspeha dokazovanja s takšnim dokaznim sredstvom.

6. Toženec je imel v konkretnem postopku možnost, da se v vlogah in na glavni obravnavi opredeli do naziranj nasprotne stranke v zvezi s temeljem in višino vtoževanih terjatev, ter v zvezi s svojimi ugovori predlaga ustrezne dokaze. Ne more biti dvoma, da se je sodišče prve stopnje do naziranj pravdnih strank v konkretnem primeru tudi opredelilo. Dejstvo, da se pri tem ni poslužilo strokovne pomoči izvedenca, pa glede na predhodno pojasnjeno dokazno aktivnost strank ne more vplivati na toženčevo pravico do sodelovanja v postopku. Postopanje sodišča prve stopnje, ki je samo opravilo izračun, bi lahko predstavljalo kvečjemu relativno bistveno kršitev postopka, če bi bilo mogoče zaključiti, da sodišče ni razpolagalo z ustreznim strokovnim znanjem za opredelitev do vprašanja višine terjatve, zaradi česar je takšno postopanje vplivalo na pravilnost sodbe v izpodbijanem delu. V zvezi z navedenim pa se pritožbeno sodišče pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, da gre za relativno enostaven izračun, ki po oceni sodišča druge stopnje v pretežnem delu terja predvsem pravilno uporabo materialnega prava, kar bo razvidno iz obrazložitve te sodbe v nadaljevanju.

7. Tožencu tudi ni mogoče slediti v graji nezmožnosti preizkusa obrestnega izračuna, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje. Le-ta temelji na ugotovitvah o zapadlosti in višini glavnic ter obrestnih merah pogodbenih obresti, pri čemer je način izračuna razviden iz priloženih tabel, zato je v celoti preverljiv. Vendar sodišče druge stopnje v okviru uradnega preizkusa izpodbijane odločitve ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri obrestovanju vtoževanih terjatev in ugotavljanju njihove višine, glede na v pritožbi neizpodbijana delna plačila toženca, kršilo 279. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju: ZOR (4) (smiselno enako 375. člen OZ), v skladu s katerim od zapadlih pa ne plačanih pogodbenih ali zamudnih obresti ne tečejo zamudne obresti, razen če zakon tako določa, ter 312. člen ZOR (enako 287. člen OZ), ki določa način vračunavanja izpolnitve v primeru, da je med istimi osebami več istovrstnih terjatev, pa tisto, kar dolžnik izpolni, ne zadostuje, da bi se mogle vse poravnati.

8. V zvezi s prepovedjo obrestovanja obresti namreč sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje od dneva zapadlosti v tem postopku vtoževanih treh valutnih terjatev obrestovalo kapitalizirane glavnice. To pomeni, da je glavnicam po pogodbi prištelo pogodbene obresti, ki jih je izračunalo za obdobje od nastanka posamezne terjatve do njene zapadlosti, od seštevka glavnice in tako izračunanih pogodbenih obresti, pa je od dneva zapadlosti obračunalo še zamudne obresti, kar je v nasprotju z določbo prvega odstavka 400. člena ZOR (enako 375. člen OZ) .

9. Iz sodbi priloženega izračuna je prav tako razvidno, da je sodišče prve stopnje delna plačila toženca upoštevalo tako, da je njihov znesek na dan izvršitve posameznega delnega plačila odštelo od vsote vseh treh kapitaliziranih glavnic in zamudnih obresti, ki so se natekle od zapadlosti posameznih kapitaliziranih glavnic do dneva delnega plačila. Pri tem pa je spregledalo, da pravdni stranki v postopku nista zatrdili dogovora o načinu vračunavanja delnih plačil ali obstoja izjave toženca kot dolžnika, na račun katerega dolga delno izpolnjuje. Upoštevajoč drugi, tretji in četrti odstavek 287. člena OZ bi moralo zato sodišče prve stopnje delno plačilo porazdeliti med posamezne terjatve tako, da se naprej poplačajo tiste, ki so zapadle prej. Če je hkrati zapadlo več obveznosti, pa tako, da se najprej poplačajo tiste, ki so najmanj zavarovane, če so zavarovane enako pa tiste, ki so dolžniku v največje breme. Če so tudi po teh kriterijih obveznosti enake, pa se poravnajo po vrstnem redu, kot so nastale, če so nastale hkrati, pa se tisto, kar je bilo dano na račun izpolnitve, porazdeli na vse obveznosti v sorazmerju z njihovimi zneski.

10. V konkretnem primeru bi moralo tako najprej poplačati terjatvi za plačilo 1.500,00 USD s pripadki in 1.000,00 DEM s pripadki, ki sta nastali 31. 7. 1995 in zapadli istočasno, tj. 7. 8. 1995. Vračunavanje delnega plačila v razmerju med njima bi moralo opraviti v sorazmerju z njihovimi zneski. Šele ko bi bili ti dve terjatvi v celoti poplačani, pa bi delna plačila lahko upoštevalo na račun terjatve za plačilo 25.000,00 DEM, ki je sicer nastala pred ostalima dvema terjatvama (28. 3. 1995), a je zapadla za njima, tj. 30. 9. 1995. Ob tem bi moralo upoštevati tudi, da se poračunava najprej stroške, nato obresti, zatem pa še glavnica (288. člen OZ).

11. Pojasnjeno je v konkretnem primeru posebej pomembno zaradi teka zastaralnega roka. Le-ta namreč ni mogel biti pretrgan za kasneje zapadlo terjatev, dokler delnega plačila ni bilo mogoče upoštevati za njegovo poplačilo. Zaradi navedenega je v konkretni zadevi terjatev iz naslova 25.000,00 DEM, ki je sicer nastala pred terjatvami za 1.500,00 USD in 1.000,00 DEM, zapadla pa je kasneje, v celoti zastarala, saj je bilo prvo delno plačilo, s katerim je dolžnik nekaj izpolnil tudi v njeno poplačilo, opravljeno šele po poteku petih let od zapadlosti terjatve (371. člen ZOR; enako 346. člen OZ - obračun, na podlagi katerega je sodišče druge stopnje ugotovilo pojasnjeno, bo obrazložen v nadaljevanju). Z zastaranjem glavne terjatve pa zastarajo tudi stranske terjatve, med katere sodijo tudi obresti (369. člen ZOR; enako 344. člen OZ).

12. Toženec namreč pravilno opozarja na neutemeljenost razlogov sodišča prve stopnje glede nepravočasnosti toženčevega ugovora zastaranja obrestnega dela zahtevka. Dejstva, ki takšen zahtevek utemeljujejo, je namreč tožnik zatrdil že v tožbi, s tem ko je navedel datum zapadlosti zneskov pogodbenih obresti ter datume kasnejših delnih plačil. Presoja ugovora zastaranja, ki ga je toženec podal v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 19. 5. 2011, pa je upoštevajoč takšno trditveno podlago terjala zgolj še pravilno uporabo materialnega prava. Trditve o dejstvih tvorijo namreč v postopku enotno platformo dejstvenega substrata, zaradi česar njihovo upoštevanje v okviru ugovorov strank ni odvisno od vprašanja, katera od njiju jih je podala. Ker je sodišče prve stopnje navedeno spregledalo, je v tem delu storilo relativno bistveno kršitev postopka, ki je vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe. V konkretnem primeru pa zaradi takšne kršitve dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno, saj ima izpodbijana sodba vse dejanske ugotovitve, ki so pravno pomembne za presojo tega ugovora, takšne dejanske ugotovitve pa so v pritožbene postopku tudi neizpodbijane. Sodišče druge stopnje je lahko zato navedeno kršitev odpravilo sámo na podlagi pooblastil iz prvega odstavka 347. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP, ne da bi za to moralo opraviti glavno obravnavo.

13. Glede na pojasnjena materialnopravna izhodišča je sodišče druge stopnje ponovno opravilo obračun terjatve, pri čemer je kot utemeljen upoštevalo tudi toženčev ugovor o nesprejemljivosti uporabe zakonske obrestne mere za zamudne obresti, ki tečejo od t. i. nepristnih terjatev v tuji valuti oziroma od terjatev, katerih vrednost je bila zavarovana z valutno klavzulo. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi sicer sklicuje na sodno prakso iz časa veljave ZOR, ki jo tudi korektno povzema. (5) Vendar sodišče druge stopnje opozarja, da je v obdobju od 25. 6. 1991 do 23. 4. 1999 (6) Zakon o deviznem poslovanju (ZDP) (7) v drugem odstavku 5. člena določal, da se plačila po pogodbah med domačimi osebami na ozemlju Republike Slovenije izvršujejo izključno v domači valuti po tečaju, ki je veljal na dan plačila, če se pogodbeni stranki nista dogovorili drugače. Takšnega (posebnega) dogovora stranki v postopki nista zatrjevali, zato navedena določba zapolnjuje materialnopravno vsebino njunega siceršnjega dogovora o zavarovanju realne vrednosti terjatve z valutno klavzulo.

14. Takšna določba je v konkretnem primeru relevantna glede na čas nastanka terjatev, ki se vtožujejo v tem postopku. Valutna klavzula je namreč po svoji vsebini dogovor o načinu valorizacije terjatve in s tem odstop od načela monetarnega nominalizma (394. člen ZOR; enako 371. člen OZ) v korist načela enake vrednosti vzajemnih dajatev kot temeljnega načela obligacijskega prava (prvi odstavek 15. člena ZOR; enako 8. člen OZ). Od nje je torej odvisna sáma vsebina obveznostnega razmerja. Ker ne predstavlja edinega načina ohranjanja realne vrednosti terjatev, jo morata stranki dogovoriti, če naj velja. (8) Spoštovanje pogodbene avtonomije strank in zakonskih določb, ki so v primeru dogovora o valutni klavzuli dopolnjevale njihovo pogodbeno voljo glede vprašanj, o katerih ni bilo posebnega sporazuma strank, pa je toliko pomembnejše, kolikor večje so razlike med različnimi načini ohranjanja vrednosti terjatev.

15. V času nastanka spornih terjatev je zakonska obrestna mera zamudnih obresti vsebovala takó odmeno za uporabo denarja, kot tudi valorizacijski faktor ter penalni pribitek. Posledično je bila v tem obdobju zelo visoka in neprimerljiva z obrestnimi merami za devizne vloge na vpogled v kraju izpolnitve, ki so se sicer glede na pravno mnenje, sprejeto na razširjeni evidenčni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 22. in 23. junija 1993 (9) uporabljale za zamudne obrestne mere, ki tečejo od terjatev, izraženih v tuji valuti, če obrestna mera zamudnih obresti ni bila dogovorjena (kakor v konkretnem primeru). Pri tem je vprašanje, kateri tečaj je treba uporabiti v primeru valoriziranja z valutno klavzulo, sekundarnega pomena, saj valoriziranje s posebnim tečajem ne pomeni, da upnik od tistega datuma dalje lahko zahteva še zakonske zamudne obresti ali povedano drugače: da lahko v času trajanja obveznostnega razmerja enostransko spreminja njegovo vsebino tako, da določeno obdobje ohranja realno vrednost svoje terjatve na pogodbeno dogovorjen način, v nadaljevanju pa na drugačen, nedogovorjen način. Valutna klavzula pomeni, da se za celotno obdobje obstoja obveznosti (od njenega nastanka do njenega prenehanja, npr. z izpolnitvijo) zavaruje njena realna vrednost s tečajem tuje valute. ZDP je zgolj dopolnjeval pogodbeno voljo strank, če le-ti nista izrecno dogovorili dneva tečaja, na katerega vežeta vrednost izpolnitve tako, da je določal dolžnost plačila po tečaju, ki je veljal na dan plačila. Glede na to, da je valutni klavzuli v osnovi inherentno, da bo realna vrednost posojenega denarja zavarovana s tem, da bo do dneva plačila (tj. do prenehanja obveznosti) tolarska protivrednost posojenih deviz vrednostno zavarovana s srednjim tečajem Banke Slovenije, ki upošteva spreminjanje tečaja zaradi padanja vrednosti domače valute, je takšna določba tudi razumljiva in smiselna. Vedno pa je možen drugačen dogovor, npr. dogovor o garantiranem tečaju ali upoštevanju tečaja na točno določen dan.

16. Pri tem pa je odločilno, da takšen dogovor ne spreminja bistva dogovorjene valorizacije z valutno klavzulo. Takšno bistveno spremembo oziroma kršitev dogovorjene valorizacije po drugi strani predstavlja uporaba valorizacijskega faktorja zakonskih zamudnih obresti za terjatve v domači valuti. Dopustitev upniku, da pred plačilom obveznosti pretvori svojo nepristno devizno terjatev v SIT in od tedaj dalje zahteva zakonske zamudne obresti kljub temu, da tega z dolžnikom ni izrecno dogovoril, bi zato pomenilo, da je sicer dogovorjeni način valorizacije samovoljno, mimo dogovorjenega pogodbenega statuta (s katerim je bila urejena vsebina obveznosti za čas od njenega nastanka do prenehanja), zamenjal za drug (nedogovorjeni) način valorizacije. V času, ko je zakonska obrestna mera vsebovala tudi zelo visok valorizacijski (in penalni) faktor, bi imelo takšno enostransko ravnanje upnika bistveno drugačne posledice za višino pogodbene obveznosti dolžnika. Navedeno pa bi bilo v nasprotju z načeli pogodbene svobode (10. člen ZOR; enako 3. člen OZ), enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih (11.člen ZOR; enako 4. člen OZ) in dolžnosti izpolnitve obveznosti (17. člen ZOR; enako 9. člen OZ), kakor tudi in predvsem z načelom vestnosti in poštenja (12. člen ZOR; enako 5. člen OZ).

17. Glede na to, da so bile vtoževane terjatve, izražene v tuji valuti, dogovorjene med posamezniki (rezidenti) v Republike Sloveniji, je sodišče druge stopnje v skladu s pravnim mnenjem, sprejetim na razširjeni evidenčni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 22. in 23. junija 1993, uporabilo analogijo s predpisi, ki so veljali za pogodbene obrestne mere (prvi odstavek 399. člena ZOR) in pri obračunu upoštevalo obrestno mero, ki se v kraju plačila plačuje za devizne vloge na vpogled, kakor izhajajo iz dokazne listine A24. Pri tem je v skladu s predhodno pojasnjenim obrestovalo zgolj glavnico in ne tudi do zapadlosti terjatev nateklih pogodbenih obresti. Stanje dolga zaradi posojila zneska 1.000,00 DEM na dan izvršitve prvega delnega plačila 30. 9. 1997 (10) je bilo tako: - glavnica: 1.000,00 DEM (tj. 93.636,60 SIT po tečaju na dan 30. 9. 1997), - pogodbene obresti: 0,44 DEM (11) (tj. 41,20 SIT), - zamudne obresti: 19,15 DEM (12) (tj. 1.793,14 SIT).

Skupaj: 1.019,59 DEM (tj. 95.470,94 SIT).

Stanje dolga zaradi posojila zneska 1.500,00 USD pa je bilo na dan 30. 9. 1997 (13) naslednje: - glavnica: 1.500,00 USD (tj. 247. SIT 590,00 SIT po tečaju na dan 30. 9. 1997), - pogodbene obresti: 0,66 USD (14) (tj. 108,94 SIT), - zamudne obresti: 33,78 USD (15) (tj. 5.575,73 SIT).

Skupaj: 1.534,44 USD (tj. 253.274,67 SIT).

18. Upoštevajoč, da je ob odsotnosti izbire dolžnika, na račun katere terjatve je treba upoštevati delno plačilo, le-to treba v primeru terjatev, zapadlih na isti dan, storiti v sorazmerju z zneski teh terjatev, sodišče druge stopnje ugotavlja, da sta bili dne 30. 9. 1997 (ko je bilo opravljeno prvo delno plačilo v višini 50.000,00 SIT) zgoraj opisani terjatvi v razmerju 27,38% : 72,62 %. To pomeni, da je treba na račun terjatve v DEM upoštevati 27,38 % delnega plačila v višini 50.000,00 SIT, kar na dan 30. 9. 1997 znaša 13.690,00 SIT, na račun terjatve v USD pa 72,62 % delnega plačila v višini 50.000,00, kar na dan 30. 9. 1997 znaša 36.310,00 SIT.

19. Pri tem je treba upoštevati pravilo iz 313. člena ZOR (enako 288. člen OZ) in najprej poravnati zamudne in pogodbene obresti šele nato pa glavnico. Po upoštevanju delnega plačila je bilo tako stanje terjatve po posojilu v DEM, zapadlem 7. 8. 1995, na dan 30. 9. 1997 naslednje: - glavnica: 81.780,94 SIT (tj. 873,39 DEM po tečaju na dan 30. 9. 1997); stanje terjatve po posojilu v USD zapadlem 7. 8. 1995, na dan 30. 9. 1997 pa naslednje: - glavnica: 216.964,67 SIT (tj. 1.314,46 USD po tečaju na dan 30. 9. 1997).

20. Toženec je kot dolžnik naslednje delno plačilo neizpodbijano izvršil 13. 12. 2000. Od 30. 9. 1997 do 13. 12. 2000 natekle zamudne obresti so zaradi poteka triletnega roka zastarale. Na dan 13. 12. 2000 sta tako za poplačilo ostali zgolj še zgoraj navedeni glavnici. Le-ti sta na dan 13. 12. 2000 znašali: - 873,39 DEM (tj. 446,56 EUR na dan 1. 1. 1999 (16) in 94.450,21 SIT po srednjem tečaju BS tečaju na dan 30. 12. 2000),(17) - 1.314,46 USD (tj. 298.881,91 SIT po srednjem tečaju BS na dan 30. 12. 2000).(18)

21. Po upoštevanju delnega plačila v višini 500.000,00 SIT dne 30. 12. 2000 je bilo tako stanje terjatve po posojilu v DEM, zapadlem 7. 8. 1995, na dan 30. 12. 2000, enako nič, stanje terjatve po posojilu v USD, zapadlem 7. 8. 1995, na dan 30. 12. 2000 pa prav tako enako nič. Prvo delno plačilo, ki ga je mogoče upoštevati v poplačilo dolga iz naslova posojila 25.000,00 DEM z dne 28. 3. 1995, zapadlem 30. 9. 1995 (tj. po zapadlosti posojila v višini 1.000,00 DEM in 1.500,00 USD), je bilo torej izvršeno 30. 12. 2000. To pa je po preteku petih let od njene zapadlosti (371. člen ZOR; enako 346. člen OZ), kar pomeni, da je obveznost iz tega naslova zastarala. Ker z zastaranjem glavne terjatve zastarajo tudi obresti kot stranske terjatve, tožnik ob vložitvi tožbe 11. 4. 2008 ni imel več pravice do sodnega varstva za takšen zahtevek.

22. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi toženca ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevek za plačilo 22.205,00 EUR zavrnilo (v delu, ki se nanaša na terjatve z dne 31. 7. 1995 s pripadki, zaradi prenehanja obveznosti; v delu, ki se nanaša na terjatev z dne 28. 3. 1995, pa zaradi zastaranja). Gre zgolj še opozoriti, da z zastaranjem ne preneha terjatev, temveč (zgolj) pravica zahtevati izpolnitev obveznosti, zato je toženec z nadaljnjimi delnimi plačili izpolnil naturalno obveznost in takšnih izpolnitev ne more terjati nazaj (367. člen ZOR; enako 342. člen OZ).

23. Glede na spremembo odločitve o glavni stvari, je sodišče druge stopnje ponovno odločilo tudi o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na to, da je toženec v postopku na prvi in drugi stopnji uspel, mu gre v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP tudi povračilo stroškov. Le-te je sodišče druge stopnje odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo, (19) ki se v konkretnem primeru uporablja glede na čas vložitve tožbe (11. 4. 2008) na podlagi 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), (20) in Zakonom o sodnih taksah (ZST). (21) Tožencu je tako na podlagi priglašenih stroškovnih postavk na list. št. 21, 95, 103 in 162 sodnega spisa ter upoštevajoč vrednost spornega predmeta 25.986,20 EUR, v postopku pred sodiščem prve stopnje priznalo naslednje stroške: 600 točk za odgovor na tožbo in 100 točk za konferenco s stranko (sodišče druge stopnje je tožencu priznalo tudi ta strošek, ki je sicer vsebovan v strošku sestave odgovora, ker bi bil toženec v skladu s tar. št. 19/1 OT za odgovor na tožbo upravičen do nagrade v višini 700 točk), 14 točk za materialne stroške (13. člen OT), 142,8 točk za DDV od vsote predhodnih zneskov,119,93 EUR za sodno takso za odgovor, 600 točk za prvo pripravljalno vlogo, 100 točk za pregled izvedeniškega mnenja in posvet s stranko (iz istega razloga kot predhodno že navedeno), 14 točk za materialne stroške, 142,8 točk za DDV od predhodno navedenih zneskov nagrade in stroškov (ni pa priznalo vnovič priglašenih 119,93 EUR za sodno takso, saj sodišče druge stopnje ob pregledu sodnega spisa ugotavlja, da gre očitno za sodno takso za odgovor na tožbo, strošek katere je tožencu že priznalo), 600 točk za zastopanje na naroku za glavno obravnavo 11. 5. 2010 (tar. št. 20/1 OT), 350 točk za zastopanje na naroku za glavno obravnavo 8. 6. 2010 (tar. št. 20/2), 100 točk za porabljen čas za zastopanje (prvi odstavek 7. člena OT; narok je trajal od 13h do 14.20h), 350 točk za zastopanje na naroku za glavno obravnavo 13. 7. 2010, 50 točk za trajanje (11h do 11.55), 350 za zastopanje na naroku 17. 2. 2011, 28 točk za materialne stroške, 365,6 točk za DDV, 350 točk za vlogo z dne 5. 9. 2012, 350 točk za zastopanje na naroku 22. 8. 2012, 50 točk za sporočilo sodišču (tar. št.40/1 OT), 15 točk za materialne stroške, 153 točk za DDV. Skupaj je tožencu tako priznalo 2.334,69 EUR.

24. V postopku pred sodiščem druge stopnje je tožencu priznalo naslednje stroške: 875 točk za pritožbo z dne 19. 5. 2011 (upoštevajoč vrednost spornega predmeta v izpodbijanem delu 25.986,20 EUR), 17,5 točk za materialne stroške, 178,5 točk za DDV od vsote predhodnih zneskov, 479,72 EUR za sodno takso za pritožbo, 750 točk za pritožbo z dne 22. 1. 2013 (upoštevajoč vrednost spornega predmeta v izpodbijanem delu 22.502,00 EUR), 15 točk za materialne stroške, 153 točk za DDV od vsote predhodnih zneskov nagrade in stroškov in 519,72 EUR za sodno takso za pritožbo. Ni pa tožencu priznalo vsakokratno priglašenega stroška iz naslova pregleda izvedenskega mnenja in posveta s stranko v višini vsakokrat po 100 točk, ker mu je za pregled mnenja nagrado priznalo že v okviru stroška za sestavo prve pripravljalne vloge, posvet s stranko pa predstavlja opravilo, ki je že vsebovano v storitvi sestave pritožbe. Skupaj je tako tožencu v postopku s pritožbama priznalo 1.912,39 EUR. Vsota priznanih stroškov na prvi in drugi stopnji posledično znaša 4.247,08 EUR.Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu OZ, glede teka zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. Glede na to, da tožnik v postopku s pritožbo ni uspel, mora stroške z odgovorom na pritožbo kriti sám (prvi odstavek 145. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. (3) J. Zobec, Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 294. (4) Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nasl..

(5) Primerjaj sodbo in sklep II Ips 650/1994 z dne 10. 10. 1996, sodbo II Ips 629/1999 z dne 28. 6. 2000, sodbo in sklep VSL II Cp 592/2001 z dne 25. 4. 2001, sodbo VSL II Cp 1853/2000 z dne 29. 3. 2001 in sodbo VSL II Cp 1703/2003 z dne 2. 4. 2004. (6) Naslednjega dne je začel veljati nov Zakon o deviznem poslovanju – ZDP-1 (Ur. l. RS, št. 23/1999 in nasl.), ki je razveljavil pretežni del ZDP z izjemo petega odstavka 26. člena ZDP.

(7) Uradni list RS/I, št. 1/1991, 17/1991 - ZUDE, Uradni list RS, št. 55/1992 – ZVDK, 13/1993, 66/1993, 66/1993 – ZVDK-A,71/1993, 63/1995. (8) Izrecna prepoved posojanja deviz je izpadla iz besedila 15. člena Zakona o deviznem poslovanju (Ur. l. SFRJ, št. 36/1985) z 10. členom Zakona o začasnih ukrepih o spremembah in dopolnitvah zakona o deviznem poslovanju (Ur. l. SFRJ, št. 85/1989), ki je začel veljati 1. 1. 1990; v Zakonu o deviznem poslovanju iz leta 1991 je bila z določbo 5. člena izrecno dovoljena; OZ je leta 2002 valutno klavzulo izrecno dopustil v 372. členu).

(9) Poročilo VSS 1/93. (10) Glede na dogovor pravdnih strank o zavarovanju terjatve iz naslova posojilne pogodbe z valutno klavzulo je sodišče druge stopnje zaradi vračunavanja delne izpolnitve pretvorilo znesek terjatve (na račun katere se je izpolnjevalo) po stanju na dan izvršitve delnega plačila v SIT po srednjem tečaju Banke Slovenije (v nadaljevanju: BS), ki je veljal za menjavo DEM v SIT na dan izvršitve delnega plačila. Na dan 30. 9. 1997 je znašal srednji tečaj BS 100 DEM = 9.363,66 SIT, kar je sodišče druge stopnje ugotovilo na podlagi podatkov javno dostopne spletne strani http://www.mojdenar.com.

(11) V obdobju od nastanka terjatve 1.000,00 DEM s pripadki dne 31. 7. 1995 do njene zapadlosti 7. 8. 1995 je znašala obrestna mera za devizne vloge na vpogled v DEM za fizične osebe 2,00 odstotka. Obračun pogodbenih obresti za navedeno obdobje je razviden iz Priloge št. 1. Sodišče druge stopnje ga je opravilo s pomočjo javno dostopne aplikacije na spletni strani http://www.racunovodja.com. Glavnico je obrestovalo za obdobje 8 dni. Ker računalniški program omogoča obrestovanje zgolj za obdobje od naslednjega dne po nastanku terjatve (v konkretnem primeru za 7 dni), je sodišče posebej obrestovalo en dan tako, da je v program vneslo razdobje enega dne pred nastankom terjatve do dneva nastanka terjatve ter znesek takšnih obresti prištelo znesku obresti, ki so se natekle v sedemdnevnem obdobju.

(12) V obdobju od zapadlosti terjatve 1.000,00 DEM s pripadki dne 7. 8. 1995 do prvega delnega plačila 30. 9. 1997 so znašale obrestne mere za devizne vloge na vpogled v DEM za fizične osebe: - od 8. 8. 1995 do 31. 8. 1995: 2 odstotka, - od 1. 9. 1995 do 9. 10. 1995: 1,5 odstotka, - od 10. 10. 1995 do 31. 1. 1996: 1 odstotek, - od 1. 2. 1996 do 30. 9. 1997: 0,75 odstotka (s strani sodišča druge stopnje uporabljen računalniški program je obrestno mero za to obdobje zaokrožil na 0,8 odstotka, kar pa bi bilo za tožnika ugodnejše in posledično ne vpliva na pravilnost končnega izračuna o izpolnjenosti te obveznosti in njenega posledičnega prenehanja).

Obračun zamudnih obresti za navedena obdobja je razviden iz Priloge št. 2. Sodišče druge stopnje ga je opravilo s pomočjo javno dostopne aplikacije na spletni strani http://www.racunovodja.com.

(13) Na dan 30. 9. 1997 je znašal srednji tečaj BS 1 USD = 165,06 SIT, kar je sodišče druge stopnje ugotovilo na podlagi podatkov javno dostopne spletne strani http://www.mojdenar.com.

(14) V obdobju od nastanka terjatve 1.500,00 USD s pripadki dne 31. 7. 1995 do njene zapadlosti 7. 8. 1995 je znašala obrestna mera za devizne vloge na vpogled v USD za fizične osebe 2,00 odstotka. Obračun pogodbenih obresti za navedeno obdobje je razviden iz Priloge št. 3. Sodišče druge stopnje ga je opravilo s pomočjo javno dostopne aplikacije na spletni strani http://www.racunovodja.com.

(15) V obdobju od zapadlosti terjatve 1.500,00 USD s pripadki dne 7. 8. 1995 do prvega delnega plačila 30. 9. 1997 so znašale obrestne mere za devizne vloge na vpogled v USD za fizične osebe: - od 8. 8. 1995 do 31. 8. 1995: 2,00 odstotka, - od 1. 9. 1995 do 9. 10. 1995: 1,5 odstotka, - od 10. 10. 1995 do 30. 9. 1997: 1 odstotek.

Obračun zamudnih obresti za navedena obdobja je razviden iz Priloge št. 4. Sodišče druge stopnje ga je opravilo s pomočjo javno dostopne aplikacije na spletni strani http://www.racunovodja.com.

(16) Tečaji zamenjave med evrom in valutami držav članic EU, ki so uvedle evro, so nepreklicno določeni z Uredbo Sveta (ES) št. 2866/98 z dne 31. decembra 1998 o menjalnih razmerjih med eurom in valutami držav članic, ki sprejmejo euro, in veljajo od 1. januarja 1999. Za DEM je tako določen tečaj 1 EUR = 1.95583 DEM.

(17) Po srednjem tečaju BS na dan 30. 12. 2000, ki je znašal 211,5062 SIT za 1 EURO.

(18) Po srednjem tečaju BS na dan 30. 12. 2000, ki je znašal 227,38 SIT za 1 USD.

(19) Ur. l. RS, št. 67/2003 in nasl..

(20) Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl..

(21) Ur. l. SRS, št. 30/1978 in nasl..