Jedro

Ne izpolnjuje pogojev pravnega naslednika iz 15. člena ZDen oseba, ki z denacionalizacijskim upravičencem, ki mu je bilo premoženje, ki ga je dedoval na podlagi oporoke, podržavljeno, ni bila v sorodstvenem razmerju, sama pa je nujni delež na podlagi sklepa o dedovanju po prejšnjem lastniku iz tega premoženja od občine že prejela.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja občine Brežice, št. 362-3/92 z dne 1.4.1993, s katerim je zavrgel njeno zahtevo, ker je ugotovil, da po določbah zakona o denacionalizaciji (ZDen) ni pogojev za uvedbo postopka. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je bilo premoženje, ki je predmet tega postopka, podržavljeno I.R., ki je bila tedaj edina oporočna dedinja po možu H.R., ki je umrl pred podržavljenjem premoženja. Okrajno sodišče v Brežicah je s sklepom o dedovanju, št. 0469/55 z dne 21.12.1959, po umrlem H.R. odločilo, da se njegovo premoženje, do nerazdelnih 3/4, v zvezi z zaplembo zapustnikovi vdovi I.R., prenese v splošno ljudsko premoženje, 1/4 premoženja glede na celoto, pa je prisodilo A.M., zapustnikovemu nezakonskemu sinu, kot nujnemu dediču. Med tožečo stranko in Občinskim ljudskih odborom Brežice je bila glede 1/4 premoženja, ki ji je pripadalo na podlagi sklepa o dedovanju z dne 21.12.1959 dosežena poravnava, na podlagi katere je ta dobila del dediščine v naravi in del v denarju. Tožeče stranke zato v konkretnem primeru ni mogoče šteti za pravnega naslednika po pokojnem H.R. v smislu 15. člena ZDen. Na podlagi oporoke, ki jo je zapustil H.R. in jo je sodišče tudi priznalo, premoženja ni zapustil tožeči stranki, pač pa svoji ženi I.R., tožeča stranka pa je bila po takrat veljavnih predpisih upravičena le do nujnega deleža, ki ga je tudi dobila.

Tožeča stranka v tožbi smiselno navaja, da se je nacionalizacija opravila v nepravni državi pod delno prisilo in zvijačo. Tožena stranka ni upoštevala vseh pritožbenih navedb v pravem pomenu besede, ampak se je sklicevala le na domnevne določbe zakona. Sporazum, ki ga omenja tožena stranka je bil napravljen po določenem scenariju, res pa je, da podržavljene nepremičnine sodijo v denacionalizacijo, saj so bile dejansko že takrat vzete tožeči stranki, ki je bila edini sin in otrok R.H. in R.I. Glede oporoke obstajajo pisni dokazi, ki jih tožeča stranka lahko predloži, da ta že takrat ni bila veljavna. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in upravnemu organu naloži, da vrne nacionalizirano premoženje tožeči stranki kot edinemu zakonitemu dediču. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev v izpodbijani odločbi ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po vpogledu v upravne spise je sodišče presodilo, da je tožena stranka odločila pravilno in v skladu z veljavnimi materialnimi in procesnimi predpisi. Trditev tožeče stranke, da tožena stranka ni upoštevala vseh pritožbenih navedb v pravem pomenu besede, ne drži. Tožena stranka je odgovorila na vse pritožbene navedbe in sodišče glede na podatke v upravnih spisih v njihovo pravilnost ne dvomi. Iz podatkov ugotovljenih v upravnem postopku izhaja, da je bilo sporno premoženje podržavljeno I.R., ki je bila na podlagi oporoke po umrlem možu R.H. njegov edini dedič. Tožeča stranka je na podlagi že omenjenega sklepa o dedovanju postala zakoniti dedič 1/4 podržavljenega premoženja in je ta na podlagi poravnave svoj nujni delež prejela delno v naravi, delno pa je dobila izplačano v denarju. Ker je bila tožeča stranka nezakonski sin H.R. in ni bila tudi sin I.R. kot trdi v tožbi, je prvostopni organ pravilno ugotovil, da glede na to, da je bilo premoženje podržavljeno I.R., tožeča stranka pa ni njen pravni naslednik, svoj nujni delež po zapustniku H.R. pa je v celoti prejela, ne izpolnjuje pogojev iz 15. člena ZDen.

Ker je izpodbijana odločba zakonita, tožba pa neutemeljena, jo je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) zavrnilo. ZUS je sodišče uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).