Jedro

Priključnina za vodo, urejanje okolice in stroški vodenja rezervnega sklada so bili pravilno obračunani na posamezno enoto. To velja kljub temu, da je bilo glede čiščenja okolice določeno drugače (po solastniškem deležu), saj so določila Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb, kongentne narave, torej obvezna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožnici plača glavnico v znesku 66,65 EUR z zamudnimi obrestmi ter 62,78 EUR stroškov postopka.

2. V laični pritožbi toženka navaja, da sodbo v celoti zavrača zaradi ponarejanja dokumentov s strani tožnice. Nadalje navaja, da tožnica krši 18. člen Stanovanjskega zakona (SZ-1) in 66. člen Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb (Pravilnik). Računi niso plačani, ker so v reklamaciji. Sodišče prve stopnje je zmotno odločilo glede zaračunavanja vode, saj ne gre le za zaračunavanje omrežnine, poleg tega bi se strošek moral deliti po solastniških deležih, če se že deli med uporabnike, bi se moral na 10 enot. Razdelilniki in tabele v tožničini pripravljalni vlogi se ne ujemajo, stroški pa so previsoko obračunani, saj na toženko odpadejo le v višini njenega solastniškega deleža 1,29%. Predlaga izdajo pravilne sodbe in priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, v katerem je sodbo dovoljeno izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe v sporu majhne vrednosti ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Očitek o zmotni uporabi materialnega prava je neutemeljen. 18. člen SZ-1 se nanaša na solastnino skupnih delov, kar ni bilo predmet obravnave v tem postopku, 66. člen Pravilnika pa ne obstoji. Tudi če pritožbeno sodišče toženki v korist šteje, da se je pri navajanju določil zmotila, je sodišče prve stopnje njen ugovor o kršitvi 65. člena SZ-1 in 18. člena Pravilnika, pravilno zavrnilo, saj toženka v postopku ni konkretno zatrjevala, da bi ji bil in kdaj pregled in prepis listin onemogočen.

7. Preostala dva pritožbena ugovora (drugi in tretji odstavek pritožbe) se nanašata na dejansko stanje, kar ni dopustno in s tem pritožbeno neupoštevno.

8. Kljub temu, ker toženka nikakor ne sprejema obrazložitve sodišča prve stopnje in vseskozi ponavlja svoje ugovore, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da niso točne pritožbene navedbe, da ji tožnica zaračunava porabo vode. Tako (primeroma) iz računa za mesec december 2018 (A16) izhaja, da je tožnica zaračunala priključnino za vodo (omrežnina vodarine DN 50 – 17,27 EUR, prispevek za vzdrževanje vodomera – 10,47 EUR, omrežnina kanalščine DN 50 – 34,99 EUR in omrežnina CČN do DN 65 – 37,05 EUR, skupaj 99,78 EUR). Tudi število enot je tožnica pravilno uporabila. Toženka ne prereka, da se je ena enota iz poslovnega spremenila v stanovanjski del, niti da so bili računi izdani posebej za poslovni del stavbe. Kdo in kako plačuje za stanovanjski del, zato ni bistveno.

9. Očitek, da bi tožnica morala vse storitve toženki zaračunati skladno z njenim solastniškim deležem 1,29 %, je neutemeljen. Obe zavarovanji sta obračunani po solastniškem deležu, priključnina za vodo, urejanje okolice in stroški vodenja rezervnega sklada pa skladno s 26. členom Pravilnika pravilno na posamezno enoto. To velja kljub temu, da je bilo v 6. točki Delilnika (B2) iz leta 2002 glede čiščenja okolice določeno drugače (po solastniškem deležu), saj so določila Pravilnika, ki je pričel veljati v letu 2009, kongentne narave, torej obvezna (prim. 32. člen Pravilnika, ki je določil uskladitev pogodb o medsebojnih razmerjih s III. poglavjem Pravilnika).

10. Ker niso podani niti uveljavljani, niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo (353. člen ZPP). Ker je sodišče tožničin tožbeni zahtevek pravilno priznalo, je pravilen tudi stroškovni izrek, ki ga pritožba konkretno ne izpodbija.

11. Glede na to, da toženka s pritožbo ni uspela, nosi svoje pritožbene stroške (155. člen v povezavi s 165. členom ZPP).