Jedro

Načeloma škoda ni težko nadomestljiva škoda, če se lahko povrne kot odškodnina. V konkretnem primeru bi moral tožnik najeti drugo stanovanje, kupiti druge osebne stvari, opremo in pohištvo do dokončanja obravnavane pravdne zadeve, nato pa v primeru uspeha v pravdi od tožene stranke uveljavljati odškodnino. Gre tako vendarle za več kot le za materialno prikrajšanje, ki bi ga bilo moč na enostaven način nadomestiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, da ji je tožena stranka dolžna vgraditi na skupnem vhodu iz zunanjosti stavbe, ki vodi v dele stavbe št. X-518-1, X-518-2 in X-518-4, ključavnico, ki je bila vgrajena pred zamenjavo ključavnice dne 7. 3. 2014 ali pa izročiti ključe nove ključavnice ter ji omogočiti nemoten vstop v stavbo št. X-518 na naslovu B. in nemoteno posest stavbe št. X-518-1 ter da se toženi stranki prepoveduje v bodoče posegati v posest tožeče stranke nad opisanim delom stavbe s tem, da bi zamenjala ključavnico na skupnem vhodu, za primer kršitve začasne odredbe pa izreče denarno kazen.

2. Tožeča stranka se v pritožbi zoper gornji sklep sklicuje na napačno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, nepravilno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je tožnik, pred motitvenim ravnanjem toženca, skupaj s svojo partnerko prodal stanovanjsko hišo, v kateri trenutno še prebiva s partnerko in otrokoma, iz nje pa se morajo izseliti najkasneje do 10. 4. 2014 in jo izročiti kupcu. Tožnik je že preselil vse pohištvo, opremo in osebne stvari v del stavbe na naslovu B., z namenom preselitve celotne družine. Zaradi motitvenega ravnanja toženca se ne morejo preseliti, pri čemer nimajo druge nepremičnine, v kateri bi lahko prebivali, nimajo dostopa do svojega pohištva, opreme in osebnih stvari. Tožnik meni, da je stališče, da lahko najame drugo stanovanje, kupi drugo opremo, drugo pohištvo, drugo obleko in obutev ter nato zahteva od toženca odškodnino, izjemno strogo in neživljenjsko. Tožnik ne razpolaga s takimi sredstvi, da bi lahko vse navedeno naenkrat kupil. Sodišče se tudi ni opredelilo do trditve tožnika, da toženec ne bo trpel nobenih neugodnih posledic, če bo začasna odredba izdana.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo pri oceni izpolnjenosti pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve na podlagi 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ. Ugotovilo je, da je tožnik z verjetnostjo izkazal obstoj terjatve zoper toženca na podlagi tožbe zaradi motenja posesti (posest na stanovanju in motilno dejanje tožene stranke z zamenjavo ključavnice na skupnem vhodu) in s tem zadostil pogoju za izdajo začasne odredbe po prvem odstavku 272. člena ZIZ. V nadaljevanju je pravilno opredelilo predlagano začasno odredbo kot regulacijsko začasno odredbo, katere vsebina se ujema s tožbenim zahtevkom ter enako pravilno navedla pogoje, ki jih je za izdajo regulacijskih začasnih odredb začrtala sodna praksa (1). Take začasne odredbe so res namenjene začasni ureditvi spornega razmerja med strankama in preprečitvi stanja, da bi kasnejše sodno varstvo ostalo brez pomena. Prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sklepa pravilno ugotavlja, da je potreben restriktiven pristop pri ugotavljanju pogojev za izdajo tovrstne začasne odredbe ter da ne zadostuje pavšalno sklicevanje na katero izmed predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, ampak je dopustna le v primeru izkazane težko nadomestljive škode. Tega pogoja zakonodajalec ni podrobneje opredelil, gre torej za pravni standard, katerega vsebina je v vsakem konkretnem primeru prepuščena presoji sodišča. 5. Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe navedel, da je v sporno nepremičnino, do katere mu je toženec onemogočil dostop, že preselil svoje pohištvo, opremo in osebne stvari (obleke, gospodinjski aparati ipd.), z namenom preselitve celotne družine ter da nima druge nepremičnine (tisto, v kateri biva, pa bi moral izprazniti do 10. 4. 2014). Pritrditi je sicer stališču prvostopenjskega sodišča, da načeloma škoda ni težko nadomestljiva škoda, če se lahko povrne kot odškodnina. V konkretnem primeru bi moral tožnik najeti drugo stanovanje, kupiti druge osebne stvari, opremo in pohištvo do dokončanja obravnavane pravdne zadeve, nato pa uveljavljati v primeru uspeha v pravdi odškodnino od tožene stranke. Pritožba ima prav, da gre v konkretnem primeru vendarle za več kot le za materialno prikrajšanje, ki bi ga bilo moč na enostaven način nadomestiti ter da je stališče prvostopenjskega sodišča izjemno strogo in neživljenjsko. Tudi ob restriktivni presoji pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe, gre vendarle lahko za težko nadomestljivo škodo v primerih, ko tožnik nima kje živeti in zadovoljevati svojih osnovnih življenjskih potreb (2), za takšen primer pa gre nedvomno v obravnavani zadevi, saj je tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča verjetno izkazal, da bo v kratkem ostal z družino brez stanovanja ter da že sedaj nima dostopa do pohištva in osebnih stvari. Glede tehtanja neugodnih posledic za tožnika in toženca v primeru izdaje začasne odredbe (tretja alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ) sodna praksa nima enotnega stališča o tem, ali je izdaja regulacijskih začasnih odredb mogoča tudi ob izpolnjenosti zgolj tega pogoja. Glede na že poudarjen restriktiven pristop k reševanju ureditvenih začasnih odredb pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da pritožbeni očitek v tej smeri ni utemeljen.

6. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožeče stranke in sklep razveljavilo ter zadevo vrača prvostopenjskemu sodišču, da v novem postopku ob upoštevanju zgoraj navedenega ter seveda morebitne spremembe procesnega stanja, ki izhaja iz navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo, ponovno presodi, ali so podane predpostavke za izdajo začasne odredbe (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

7. O stroških pritožbenega postopka v zvezi z začasno odredbo bo odločeno v končni odločbi (165. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

(1)

Odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-275/97, ki ji sledi večje število odločb višjih sodišč v RS.

(2) Sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr.št. I Cp 223/2012.