Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti je po pravnomočno končanem kazenskem postopku dovoljena le v primerih odločb, ki občutno posegajo v pravice ali pravne interese obsojenca.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže. II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Celju je s sklepom K 279/1999 z dne 1. 12. 2009 po drugem odstavku 422. člena v zvezi z drugim odstavkom 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti ter ga oprostilo plačila sodne takse.

2. Višje sodišče v Celju je s sklepom I Kp 356/2009 z dne 20. 4. 2010 zavrnilo obsojenčevo pritožbo kot neutemeljeno ter odločilo, da se oprosti plačila sodne takse.

3. Obsojenec je zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Zahteva ne navede razlogov, s katerimi izpodbija pravnomočni sklep. Iz obrazložitve je razvidno, da očita sodišču nezakonito postopanje v zvezi z uporabo določbe drugega odstavka 422. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče obravnava zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženo dne 9. 12. 2009 ter da ji ugodi in dovoli obnovo sodnega postopka s prenosom krajevne pristojnosti na katerokoli drugo okrožno sodišče v Republiki Sloveniji ter da določi, da se sodna obravnava opravi v celoti z izvedbo vseh materialnih dokazov.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije obsojenčevo zahtevo zavrže kot nedovoljeno. Sklep, zoper katerega je obsojeni vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ima povsem ustrezne razloge o tem, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zoper odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, s katero je bilo odločeno o zahtevi za varstvo zakonitosti.

5. Predlog vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu, ki v obširni izjavi zavrača njegovo stališče in vztraja pri lastnih navedbah.

6. V tej zadevi je Okrožno sodišče v Celju s pravnomočnim sklepom Ks 489/2008 z dne 3. 9. 2008 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju Kp 436/2008 z dne 17. 3. 2009 na podlagi prvega odstavka 413. člena ZKP zavrglo zahtevo za obnovo, ki jo je obsojenec vložil zoper pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju K 279/99 z dne 5. 5. 2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Kp 308/2000 z dne 24. 10. 2000. Zoper navedeni pravnomočni sklep je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo I Ips 140/2009 z dne 10. 9. 2009 zavrnilo. Obsojenec je zoper takšno sodbo vložil 9. 11. 2009 zahtevo za varstvo zakonitosti, ki sta jo nižji sodišči z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom zavrgli kot nedovoljeno.

7. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahteva za varstvo zakonitosti v primerih kršitev zakona, naštetih v točkah 1, 2 in 3 iste določbe, in sicer zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo.

8. V nastalem položaju ne gre za pravnomočno oprostilno, obsodilno ali zavrnilno sodbo ali za pravnomočen sklep, s katerim je bil dokončan kazenski postopek, temveč za sklep, ki ga je sodišče izdalo po pravnomočno končanem kazenskem postopku. S sklepom je sodišče v skladu z zakonom ugotovilo, da ni podana procesna predpostavka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Po dosedanji sodni praksi je dovoljeno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti po pravnomočno končanem kazenskem postopku le v primerih odločb, ki občutno posegajo v pravice ali pravne interese obsojenca, kot na primer zoper pravnomočni sklep o zavrženju ali zavrnitvi obnove kazenskega postopka, pravnomočno sodbo o preklicu pogojne obsodbe ali pravnomočen sklep o odvzemu predmetov in premoženjske koristi. Izpodbijani pravnomočni sklep po vsebini ni takšne narave in zato ga ni mogoče izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

9. Po obrazloženem je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo (drugi odstavek 423. člena ZKP).

10. Izrek o oprostitvi plačila sodne takse temelji na določbah 98. a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.