Jedro

Napačno je tožnikovo prepričanje, da gre za strokovno napako, saj pred posegom ni imel težav z odvajanjem, erekcijskih težav niti ni za blažitev bolečin jemal tako močnih zdravil. O strokovni napaki namreč ni mogoče sklepati zgolj na podlagi ugotovitev, da so bile po posegu prisotne določene težave oziroma bolečine.

Zdravnik je dolžan pacienta poučiti o vrsti in teži posega, kot tudi o možnih tveganjih in škodljivih posledicah zdravljenja oziroma opustitve le-tega. Glede obsega zdravniškega pojasnila pa je odločilno, da se pacienta pouči o bistvenih vprašanjih, ki mu omogočijo, da spozna pomen svoje privolitve, da ima dovolj podlage za odločitev za ali proti zdravljenju, da ga morebitne škodljive posledice ne bi presenetile, ker z njimi ni računal. Vendar odgovarja tudi v primeru kršitve pojasnilne dolžnosti zdravstvena ustanova le za uresničitev tistih tveganj, na katera bi pacienta morala opozoriti.

Okoliščine in dejstva o tem, da pacient nekega pojasnila ni dobil, so lahko pomembne le takrat, ko se uresniči s tem posegom povezan riziko. Kadar se skozi zdravljenje realizira riziko, ki z zdravljenjem ni povezan, lahko pacient s svojim zahtevkom uspe le, če dokaže dejstva, ki utemeljujejo sklep o tem, da je šlo za strokovno napako.

Ker namen pojasnilne dolžnosti zdravnika ni v opozarjanju na vse možne posledice, ki z izvedenim posegom niso v povezavi oziroma za predviden poseg niso posebej značilne (to bi bilo prestrogo tudi do zdravnika in nerealno za pričakovati), jih v tem primeru v zdravnikovo pojasnilo niti ni bilo treba vključiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za nerazdelno plačilo 129.360,70 EUR (prej 31.000.000 SIT) odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2003 dalje in nerazdelno plačilo mesečne rente 459,05 EUR (prej 110.000 SIT). V tožbi je trdil, da je zaradi napak pri operativnih posegih v letih 2001 in 2004 utrpel škodo. Med posegom naj bi zdravnik zadel živec in tožnik čez približno dve uri ni več mogel premikati nog. Paraliziran naj bi bil več kot osem ur. Navajal je, da ne more več normalno hoditi, da se mu slabša ravnotežje, da je hitro utrujen, da ima težave z odvajanjem in erekcijami. Od leta 2005 je invalidsko upokojen.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo. V njej se sklicuje na svoje argumente iz pritožbe. Oba posega v letu 2004 sta bila diagnostične narave in nista nujna v smislu, da ne bi bilo potrebno soglasje bolnika. Izvedenca nista pojasnila, zakaj je prišlo do objektivno zaznavnih posledic posega dne 15. 9. 2004 (popolna paraplegija, glavobol, vrtoglavica, nemoč proksimalnih mišičnih skupin). Tožnik pred posegom ni imel težav z odvajanjem, erekcijskih težav, za blažitev bolečin ni jemal tako močnih zdravil. Pri vbrizgu kontrasta je verjetno prišlo do preboda hrbtenjače, kontrast je prišel do malih možganov, kar je neposredni vzrok za odmiranje celic za ravnotežje, vid in sluh. Pritožbi je priložil izvid z dne 25. 1. 2007. Gre za zdravniško napako. Tožnik ni bil obveščen o vseh možnih metodah diagnosticiranja in zdravljenja niti o vseh tveganjih (možnost živčnih izpadov, težav pri odvajanju vode in blata, možnost erektilne disfunkcije) s strani zdravnika. Ni imel primernega časa o vsem razmisliti. Njegova privolitev ni bila resnična niti svobodna. Ni v celoti poznal svojega položaja o lastnem zdravstvenem stanju in možnostih zdravljenja. Sklicuje se na odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 494/2002 in II Ips 16/2003. 4. Sodišče je revizijo vročilo tožnima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in jo dostavilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom in tudi omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. Zato revizije ni mogoče utemeljevati s sklicevanjem na pritožbene navedbe. Revizijsko sodišče je tako obravnavalo le tiste ugovore, ki jih je tožnik v reviziji tudi utemeljil. 7. Dejansko podlago sodb obeh sodišč tvorijo ugotovitve: - tožnik (roj. 1951) je imel težave s hrbtenico; njegovo zdravstveno stanje se je po letu 2001 slabšalo; - dne 6. 12. 2001 so opravili (prvo) operacijo; odstranili so okvarjeno medvretenčno ploščico, ki je pritiskala na živec; - zaradi nestabilnosti so z operacijo leta 2003 omenjeni predel zatrdili; še naprej so se pojavljale bolečine v križu in obeh spodnjih okončinah; - ker bolečine niso izginile, so dne 15. 9. 2004 opravili mielografijo (diagnostična preiskava, vbrizganje kontrasta v hrbtenični kanal, da bi videli morebitne utesnitve v hrbteničnem kanalu), ki ni pokazala vzroka bolečin; - zdravnik se je zato odločil za blokado (vbrizgavanje kombinacije zdravil proti bolečinam) malega sklepa med vretenci na mestu bolečine; pri tem vbodu lahko zdravnik zadene tudi živčna vlakna, čemur se ne da izogniti, vendar razen bolečine ne povzroči nobene škode, še zlasti ne prehodne paraplegije); - po posegih (blokadi) dne 15. 9. 2004 se je tožnikovo stanje poslabšalo; približno tri ure po blokadi sklepa je prišlo do razvoja (prehodne) popolne ohromitve spodnjih okončin, ki je izzvenela v nadaljnjih osmih urah; ostale so bolečine kot pred posegom; - glede delovanja lokalnega anestetika: 1 ml anestetika ksilocaina ne bi mogel povzročiti epiduralne ali celo spinalne anesteizje s prehodno odvzetostjo spodnjih udov; če bi prišlo do delovanja anestetika, bi se neobčutljivost razvila v zelo kratkem času, nekaj minut, v konkretnem primeru pa so se prvi znaki začeli pojavljati približno tri ure po posegu, blokada popusti po 4 do 6 urah; pojavljanje glavobolov, vrtoglavic, dvoslik in nehotenih gibov ne gre v kontekst morebitnega posledičnega delovanja anestetika; - tudi če bi prišlo do nehotene lezije živčne korenine, ta ne bi mogla povzročiti poznejše klinične slike, še zlasti pa ne prehodne paraplegije; - vse dodatne preiskave po posegu niso mogle objektivizirati številnih tožnikovih težav; - večine težav z motnjami ravnotežja, nesigurnostjo pri hoji, nerazumljivimi krči po telesu ni mogoče razložiti z obolenjem spodnjega dela hrbtenice; celotna simptomatika bolj govori za nevrološko okvaro višjih nivojev (možganske sfere); - nevrolog je ocenil, da gre za somatoformno motnjo, pri tožniku so se pojavili določeni telesni simptomi, za katere ni moč najti telesne osnove; motnja je kronična, povezana s socialnimi in psihološkimi vidiki osebe ter degenerativnimi spremembami hrbtenice; - po mnenju izvedencev zapleti, kot jih navaja tožnik, ne morejo biti posledica opravljenega posega; - težave, kot jih navaja tožnik, ne predstavljajo statistično običajnega rednega tveganja; - tožnikove težave niso posledica navedenih posegov, temveč obolenja hrbtenice; - posega sta bila opravljena v okviru več let trajajočega zdravljenja v zvezi z bolečinami, nista bila estetska, pač pa glede na tožnikovo stanje nujna; - tožnik je predhodno že imel težave s hrbtenico in je prejel blokade ter so mu opravili mielografijo; - tožnikovo zdravljenje je bilo dolgotrajno, nekateri ambulantni posegi so se ponavljali (blokada in mielografija); - tožnik je dobival informacije v ambulanti in pri viziti ob hospitalizaciji, zdravnik ga je opozoril na običajna redna tveganja; zdravnik ni mogel pričakovati težav, kot jih navaja tožnik; tožnik je privolil v poseg z dne 15. 9. 2004, še predno je dve uri pred posegom podpisal obrazec.

8. Po presoji revizijskega sodišča je odločitev sodišča materialnopravno pravilna. Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka)(1). Ker sodišče s strokovnim znanjem z medicinskega področja ne razpolaga, je izvedlo dokaz z izvedencem (enim s področja ortopedije in enim s področja nevrologije). Zmotno je tožnikovo prepričanje, da bi morala izvedenca pojasniti, zakaj je prišlo do določenih posledic posega dne 15. 9. 2004. To niti ni bila naloga izvedencev, sodišče ju je določilo zato, da pojasnita, kakšno ravnanje zdravnikov pri tovrstnih posegih je ustrezno/primerno oziroma skrbno, da pojasnita, kakšna so pravila stroke. Oba sta ugotovila, da negativne spremembe tožnikovega zdravstvenega stanja niso posledica zdravnikovega ravnanja, kar je edino pravno pomembno. Izvedenec ortoped je pojasnil, da se več v podobnih primerih ne more narediti, da gre za obsežen proces zdravljenja težav z ledveno hrbtenico, ki na zdravljenje ni zadovoljivo reagirala, nepravilnosti v poteku diagnostike ali zdravljenja pa ni zasledil. Tudi po mnenju izvedenca nevrologa sta bila posega opravljena strokovno korektno, po njegovem mnenju gre za somatomorfno motnjo. Iz teh ugotovitev ni mogoče sklepati, da bi ravnanje zdravnika odstopalo od pravil zdravniške stroke oziroma od standarda skrbnosti dobrega strokovnjaka. Poleg tega omenjene težave niso v povezavi z izvedenimi posegi. Napačno je tožnikovo prepričanje, da gre za strokovno napako, saj pred posegom ni imel težav z odvajanjem, erekcijskih težav niti ni za blažitev bolečin jemal tako močnih zdravil. O strokovni napaki namreč ni mogoče sklepati zgolj na podlagi ugotovitev, da so bile po posegu prisotne določene težave oziroma bolečine.

9. Pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi njegovega odškodninskega zahtevka, ki ga je utemeljeval s trditvami o kršitvi pojasnilne dolžnosti. V primerih poslabšanja pacientovega zdravstvenega stanja ob posegu, ki je sicer izveden v skladu s pravili stroke, je lahko odškodninska odgovornost zdravstvene ustanove kljub temu podana zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti. Podlaga zdravnikove odgovornosti je v tem primeru v prvi vrsti pravica do samoodločbe pacienta, v čigar telesno intergriteto je bilo poseženo. Pacient mora privoliti v konkreten ukrep zdravljenja. Predpostavka za njegovo odločitev je ustrezno pojasnilo zdravnika. Če le-to manjka, je poseg na splošno protipraven, četudi je medicinsko indiciran in izveden lege artis. Zdravnik je dolžan pacienta poučiti o vrsti in teži posega, kot tudi o možnih tveganjih in škodljivih posledicah zdravljenja oziroma opustitve le-tega. Glede obsega zdravniškega pojasnila pa je odločilno, da se pacienta pouči o bistvenih vprašanjih, ki mu omogočijo, da spozna pomen svoje privolitve, da ima dovolj podlage za odločitev za ali proti zdravljenju, da ga morebitne škodljive posledice ne bi presenetile, ker z njimi ni računal. Vendar odgovarja tudi v primeru kršitve pojasnilne dolžnosti zdravstvena ustanova le za uresničitev tistih tveganj, na katera bi pacienta morala opozoriti.

10. Okoliščine in dejstva o tem, da pacient nekega pojasnila ni dobil, so lahko pomembne le takrat, ko se uresniči s tem posegom povezan riziko. Kadar se skozi zdravljenje realizira riziko, ki z zdravljenjem ni povezan, lahko pacient s svojim zahtevkom uspe le, če dokaže dejstva, ki utemeljujejo sklep o tem, da je šlo za strokovno napako. Slednje tožniku, kot že pojasnjeno, ni uspelo. Pri njem so se po posegih v letu 2004 pojavile določene škodljive negativne posledice (težave pri mokrenju, motnje občutka v zadnjičnem predelu, vrtoglavice, nestabilnost, glavobol, dvojni vid, nehoteni gibi). Oba izvedenca sta se strinjala, da niso vzročno povezane s samim posegom, da gre za posledico obolenja hrbtenice, njegove težave pa so verjetno somatomorfne. Zdravnik ni niti mogel pričakovati težav, kot jih je navajal tožnik. Ker namen pojasnilne dolžnosti zdravnika ni v opozarjanju na vse možne posledice, ki z izvedenim posegom niso v povezavi oziroma za predviden poseg niso posebej značilne (to bi bilo prestrogo tudi do zdravnika in nerealno za pričakovati), jih v tem primeru v zdravnikovo pojasnilo niti ni bilo treba vključiti.

11. V zvezi s samo privolitvijo tožnika v zdravljenje je treba izhajati iz ugotovitev, da je bilo tožnikovo zdravljenje dolgotrajno in da so se nekateri ambulantni (istovrstni) posegi ponavljali. Tožnik je predhodno že imel težave s hrbtenico in je prejel blokade ter so mu opravili mielografijo. Informacije je dobival v ambulanti in pri viziti ob hospitalizaciji. Zdravnik ga je opozoril na običajna redna tveganja. Tožnikovi ugovori v reviziji nasprotujejo tem ugotovitvam (da ni imel dovolj časa za razmislek; smiselno, da ni podal privolitve). Zato so neutemeljeni njegovi ugovori, da je dobil pojasnilo prepozno, šele dve uri pred posegom, ko je podpisal obrazec.

12. Ker uveljavljeni revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj 6. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 83/2001).