Jedro

Izvedenec lahko ugotavlja le posamezna dejstva, za katera je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, sodišče pa mora na podlagi tako ugotovljenih dejstev narediti materialnopravne zaključke, kamor sodi tudi vprašanje, ali so bila vlaganja v nepremičnino tako obsežna, da imajo stvarnopravne učinke.

Stvarnopravni učinki nastopijo, če sta se zaradi vlaganj stanje in vrednost nepremičnine (objekta) toliko spremenila, da se je dejansko spremenila njena identiteta.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe v izvršilnih zadevah, naštetih v izreku, in sicer v delu 51/100 celote na nepremičninah parc. št. 3/86 (ID znak ...), parc. št. 3/87 (ID znak ...) in parc. št. 3/3 (ID znak ...) ter tožnici naložilo v plačilo pravdne stroške prve, tretje in četrto tožene stranke.

2. Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Prvenstveno predlaga, da se sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj jo višje sodišče razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Sodišče je spregledalo, da je bilo že s sodbo III P 763/2012 z dne 25. 10. 2013 pravnomočno odločeno, da je lastnica 51/100 nepremičnin, ki so predmet izvršilnih postopkov. Nikjer v sodbi se sodišče ne ukvarja s procesnopravno naravo, učinkom in pomenom navedene pravnomočne sodbe v odnosu do vprašanja, ali je tožnica pridobila solastninsko pravico. Ni jasno kako naj bi sodba posegla ali celo spreminjala pravno naravo pridobitve pravice. Dejstvo, da je solastnica nepremičnin, bi moralo sodišče upoštevati, saj je vezano na sodno ugotovitev obstoja solastninske pravice, ki je v tej zadevi predhodno vprašanje (13. člen ZPP). Sodišče prve stopnje se s pravnomočno sodbo ni ukvarjalo, niti z vprašanjem vezanosti na odločitev sodišča o predhodnem vprašanju. Notarski zapisi zgolj povzemajo in ugotavljajo ista dejstva, kot se zatrjujejo tudi v tej pravdi: da je že na podlagi zakona zaradi izvedenih vlaganj pridobila lastninsko pravico. Materialnopravno zmoten je zaključek, da z vlaganji v predmetne nepremičnine ni pridobila solastninske pravice. Tudi v zvezi s tem sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so ti nejasni. Sodišče ne pojasni, kako in zakaj je prišlo do svojih končnih materialnopravnih zaključkov. V zvezi s pojmom „nova stvar“ ne navede pravnih pravil in kriterijev, ki se uporabljajo pri oceni, ali določeni gradbeni posegi pomenijo izdelavo nove stvari, niti ne pojasni, kakšne pravne posledice ima ustvaritev nove stvari. Pri oceni je spregledalo celoto vseh izvedenih del. Z vsemi posegi skupaj se je identiteta nepremičnine v tolikšni meri spremenila, da je potrebno šteti končno obliko kot „novo stvar“. Gre za tako korenite posege v obstoječ objekt, da objekta ni več mogoče enačiti s prvotnim. Od prvotnega objekta so nedotaknjene ostale zgolj zunanje in nekatere notranje nosilne stene, pa tudi v te dele se je posegalo zaradi vgradnje novega stavbnega pohištva. Šele po izvedenih obnovitvenih in adaptacijskih posegih se je uporabnost objekta povrnila, stanovanjska namembnost pa razširila tudi na del objekta, ki je prej bil gospodarsko poslopje. Zgradba je bistveno pridobila na ekonomski vrednosti, do česar se sodišče ne opredeljuje. Ne soglaša z mnenjem sodišča o popolnem in argumentiranem izvedeniškem mnenju. Izvedenec tudi ob zaslišanju ni znal odpraviti nejasnosti in pomanjkljivosti, na katere je opozorila. Njenih očitkov izvedenec ni v ničemer pobil, temveč je zgolj vztrajal na prvotnem mnenju. Tudi cenitvenih poročil, ki jih je predložila, izvedenec ni v ničemer pobil. Sodišče se ne opredeljuje do same narave in obsega, predvsem pa pomena izvedenih gradbenih posegov, niti do tega, kakšen vpliv so imeli na končno vrednost nepremičnine. Predlaga, da se v primeru razveljavitve sodbe ponovljeno sojenje izvede pred drugim sodnikom.

3. Tožene stranke na pritožbo niso odgovorile.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Stališče, s katerim je prvostopenjsko sodišče obrazložilo, zakaj pri razsoji ni upoštevalo pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru III P 763/2012, je zmotno. Odločitev v tem sporu je odvisna od vprašanja, ali so nepremičnine parc. št. 3/86, 3/87 in 3/3, vse k. o. X, skupno premoženje dolžnika A. A. in tožnice. Navedeno je torej predhodno vprašanje. O predhodnem vprašanju pa lahko sodišče skladno s 13. členom ZPP odloča le, če o njem še ni bilo odločeno na matičnem področju. Kaj sodi v skupno premoženje tožnice in A. A. je bilo že pravnomočno odločeno v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru III P 763/2012. O pravnomočno razsojeni stvari sodišče zaradi načela ne bis in idem ne sme ponovno razsojati. To bi lahko storilo le, če bi ugotovilo, da se meje pravnomočnosti sodbe III P 763/2012 ne raztezajo na pravdne stranke tega postopka. Če sodba, s katero je bilo odločeno o predhodnem vprašanju, veže sodišče in pravdne stranke, bi moralo sodišče pri odločanju v tej pravdi upoštevati odločitev sodišča, da je tožnica pridobila 51/100 solastniški delež na nepremičninah, na katerih je bila dovoljena izvršba, in ni pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da sodba v postopku III P 763/2012 „pravne narave pridobitve solastninske pravice ne more spremeniti.“(2) Ugotovitev glede (ne)vezanosti na navedeno sodbo izpodbijana sodba nima, zato se je v tem delu ne da preizkusiti. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki terja razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Sodišče druge stopnje namreč te kršitve ne more samo odpraviti, saj ne sme prvič na pritožbeni stopnji ugotavljati in obrazlagati cel sklop pravno relevantnih dejstev, ker bi s tem strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

6. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej odgovoriti na vprašanje, ali lahko, glede na že pravnomočno odločitev o obstoju skupnega premoženja tožnice in A. A., ponovno odloča o tem vprašanju. Presoditi bo torej moralo meje pravnomočnosti sodbe III P 763/2012. 7. Če bo sodišče ugotovilo, da lahko ponovno odloča o tem, ali nepremičnine, na katere je sodišče dovolilo izvršbo za poplačilo dolgov A. A., sodijo v skupno premoženje slednjega in tožnice ter o deležu tožnice na skupnem premoženju, bo moralo presoditi učinke vlaganj tožnice v nepremičnino A. A. Če so bila vlaganja in dela, izvedena v času obstoja zunajzakonske skupnosti tožnice z A. A. tako obsežna, da so spremenila stanje in vrednost nepremičnine v tolikšni meri, da je prišlo do spremembe identitete nepremičnine oziroma je nepremičnino mogoče šteti za novo stvar,(3) je tožnica na originaren način pridobila (so)lastninsko pravico na nepremičninah. Vprašanje, ali je nastala nova stvar, je v domeni sodišča, ne izvedenca. Izvedenec lahko ugotavlja le posamezna dejstva, za katera je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, sodišče pa mora na podlagi tako ugotovljenih dejstev narediti materialnopravne zaključke, kamor sodi tudi vprašanje, ali so bila vlaganja v nepremičnino tako obsežna, da imajo stvarnopravne učinke. Izven pravde pridobljena mnenja izvedencev in strokovnjakov se upoštevajo v okviru trditvene podlage stranke.(4) Da lahko sodišče zavrne pripombe stranke, ki temeljijo na izven pravde pridobljenem strokovnem mnenju, mora nanje strokovno argumentirano odgovoriti v pravdi angažiran izvedenec. Če ne, njegovega mnenja ni mogoče šteti za jasnega in popolnega. Če se pomanjkljivosti izvedenskega mnenja ne da odpraviti niti z zaslišanjem izvedenca, se zahteva mnenje drugega izvedenca (254. člen ZPP).

8. Pojem nova stvar je pravni standard in ga je treba napolniti z okoliščinami konkretnega primera. Višje sodišče pritrjuje pritožbi, da je treba gledati celoto vseh izvedenih del. Ni pomembno samo, ali je bilo v stavbi že prej mogoče živeti, sama velikost stavbe, razporeditev prostorov, tudi vrednost vlaganj sama po sebi ni odločilna. Treba je upoštevati obseg in vrsto vlaganj ter razliko v vrednosti nepremičnine pred in po adaptaciji in presoditi, ali je prišlo do znatne spremembe vrednosti in funkcionalnosti. Stvarnopravni učinki nastopijo, če sta se zaradi vlaganj stanje in vrednost nepremičnine (objekta) toliko spremenila, da se je dejansko spremenila njena identiteta. Višje sodišče opozarja še na ustaljeno stališče sodne prakse, da ima zakonec, čigar nepremičnina je z vložki iz skupnih sredstev spremenila svojo identiteto, večji delež na skupnem premoženju.

9. Predloga, naj se ponovno sojenje izvede pred drugim sodnikom, tožeča stranka ni obrazložila. Pritožbeno sodišče samo pa v ravnanju sodečega sodnika tudi ni zaznalo ničesar, kar bi lahko ogrozilo učinkovit potek sojenja, zato predlogu ni sledilo.

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (2): Sodba VSM I Cp 828/2010, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ni primerljiva z obravnavano zadevo.

Op. št. (3): Prim. npr. odločbo VSRS II Ips 905/2008. Op. št. (4): Prim. npr. odločbe VS RS II Ips 278/2004, II Ips 739/2005, III Ips 74/2008.