Jedro

Tožena stranka je v konkretnem primeru ugotovila, da je tožnik lastnik 1/2 nepremičnine v vrednosti 125.922,78 EUR in s tem dejstvom ni soočila tožnika, preden je izdala odločbo. Tožnik je ravno zaradi razdelitve tega premoženja oziroma vrednosti nepremičnine sprožil postopek, v katerem je prosil za brezplačno pravno pomoč. Tožena stranka je sicer v upravnem postopku pozivala tožnika, naj pojasni, kje stanuje, ni pa ga pozivala naj se opredeli do možnosti razpolaganja z omenjeno 1/2 nepremičnine. To procesno dejanje bi bilo nujno oziroma je v konkretnem primeru nespoštovanje določbe 1. odstavka 9. člena oziroma 1. odstavka 138. člena ZUP imelo vpliv na zakonitost odločitve, kajti po določbi 3. odstavka 14. člena ZBPP se pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca, s katerim prosilec dejansko ne more razpolagati, ne upošteva, če prosilec izkaže upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ni zakrivil po lastni volji.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. Bpp 112/2017 z dne 26. 1. 2017 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo prosilca za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje v nepravdnem postopku delitve skupnega premoženja, ki se vodi med tožnikom in njegovim očetom v zvezi z dedovanjem. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka med drugim pravi, da prvi odstavek 18. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Uradni list RS, št. 62/2010 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) v zvezi s stanovanji ali stanovanjskimi hišami določa, da se le-te ne upoštevajo kot premoženje, če oseba v stanovanju ali stanovanjski hiši dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno bivališče, do vrednosti primernega stanovanja (I. točka). Sklicuje se tudi na peti odstavek člena 18. ZUPJS in četrti odstavek 27. člena Zakona o socialno-varstvenih prejemkih (ZSVarPre).

2. Iz baze podatkov GURS in elektronsko vodene ZK izhaja, da je prosilec lastnik 1/2 nepremičnine parc. št. 313/91, k.o. …, na kateri stoji nepremičnina, št. stavbe 2912, št. dela stavbe 1, ki v naravi predstavlja stanovanje na naslovu A., z uporabno površino 106 m2. Tržna vrednost navedene nepremičnine (stanovanja) po podatkih pridobljenih s strani GURS znaša 251.845,55 EUR. Upoštevaje prosilčev lastninski delež nanj pripade premoženje v višini 125.922,78 EUR.

3. Iz elektronsko vodene ZK izhaja, da na nepremičnini parc. št. 313/91, št. stavbe 2912, št. dela stavbe 1, k.o. ..., katere lastnik je prosilec, ni vknjižena nobena pravica ali pravno dejstvo, ki omejuje lastninsko pravico prosilca. Prosilec ima tako možnost, da predmetno nepremičnino proda ali odda v najem in si tako zagotovi lastna sredstva za uveljavljanje pravice do sodnega varstva. Iz vpogleda v CRP in prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči in izjave prosilca izhaja, da prosilec ne živi na naslovu A., ampak na naslovu B. 4. Glede na navedeno je pristojni organ za BPP v skladu s petim odstavkom 18. člena ZUPJS nepremičnino, v kateri prosilec ne živi, obravnaval kot premoženje v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči. Kot izhaja iz navedene določbe se v primeru, da imajo prosilci oz. njihovi družinski člani več nepremičnin, kot premoženje ne šteje le tista nepremičnina, na katerem ima stalno bivališče prijavljeno prosilec oz. vlagatelj.

5. Iz dokumentacije v spisu izhaja tudi, da je obravnavano premoženje prosilca potrebno obravnavati, kot premoženje v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči, kar ne predstavlja izjeme po 27. členu ZSVarPre, saj vrednost nepremičnine presega mejni znesek 50.000,00 EUR.

6. Ker prosilec z vrednostjo navedenega nepremičnega premoženja v višini 125.922,78 EUR presega limit za odobritev brezplačne pravne pomoči iz 7. točke obrazložitve te odločbe, se pristojni organ za BPP, ni spuščal v presojo drugega premoženja prosilca in v presojo lastnega dohodka prosilca. Zato je skladno z drugo točko drugega odstavka 37. člena ZBPP odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.

7. V tožbi tožnik pravi, da je sodišče prošnjo zavrnilo, češ da razpolaga s solastnim deležem na stanovanjski hiši A. v vrednosti 125.922,78 €, ki ga lahko proda ali da nepremičnino v najem in si tako zagotovi lastna sredstva za uveljavljanje pravice do sodnega varstva.

8. Pojasnjuje, da sta se starša razvezala, ko je imel deset let. Oče se nikdar zanj ni posebej zanimal, nikdar nista vzpostavila odnosa in tudi kot odrasli osebi praktično nimata stikov. Oče živi v babičini hiši A. in uporablja celo hišo sam, tožnik pa živi z mamo v njenem stanovanju na B. 9. Po babičini smrti je večkrat želel stopiti z očetom v stik, da bi se dogovorila, kako bosta uredila solastnino na hiši, a se je oče kontaktom vedno uspešno izmikal, ne odgovarja mu na telefonske klice, če pa se že oglasi, pravi, da se z njim ne more nič dogovoriti niti za naslednje srečanje. Iz njegovega obnašanja izhaja, da delitve premoženja ne želi, saj je od tožnikovih prvih poskusov, da bi sploh vzpostavil kontakt, poteklo neuspešno že celo leto. Ključev od hiše nima, tako tudi vstopa vanjo nima, uporaba pa mu je v celoti onemogočena. Kot dokaz predlaga zaslišanje tožnika, njegove matere, in vpogled v telefonska sporočila iz dopisovanja z očetom.

10. Glede na navedeno se je odločil, da bo delitev skupnega premoženja izvedel po sodni poti v nepravdnem postopku in na ta način dejansko prišel do svojega deleža hiše. Šele tedaj bo lahko s svojo lastnino razpolagal, tako kot je predvidelo sodišče. A prav za ta postopek bi najprej potreboval pravno pomoč, ki si je ne more plačati. Pravi, da je star 34 in brez zaposlitve. V januarju 2017 mu je Center za socialno delo dodelil denarno socialno pomoč, saj je ugotovil, da nima nobenih lastnih sredstev za preživljanje, razumel pa je, da potrebuje za razdružitev skupnega premoženja najprej denar za pravno pomoč. Trenutno še živi v enosobnem stanovanju v B., ki je last njegove matere. Pred časom je bila stanovanju pridružena sušilnica, v kateri ima sobo. Odločitev toženca, da mu ne odobri brezplačne pravne pomoči, je glede na vse obrazloženo napačna, saj sodišče dejanskega stanja ni pravilno in popolno ugotovilo, zato je tudi sklepanje in končno odločanje sodišča napačno.

11. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži ponovno odločanje o moji prošnji za brezplačno pravno pomoč, v kateri naj mu brezplačno pravno pomoč dodeli.

12. Tožba je utemeljena.

13. Sodišče je že v več zadevah tožbi ugodilo, ker tožena stranka tožeči stranki ni dala možnosti, da se izjasni o dejstvu in okoliščini, ki ga je tožena stranka ugotovila po uradni dolžnosti, in je bistvenega pomena za odločitev pred izdajo izpodbijane odločbe, tako da tožeča stranka ni zgolj objekt upravnega postopka oziroma, da med rokom upravnega postopka sploh ne dobi priložnosti, da se izjasni o ključnih okoliščinah primera, pač pa šele v upravnem sporu, ki je sicer namenjen presoji zakonitosti upravnega odločanja (1. odstavek 157. člena ustave in 2. člena ZUS-1). Temu služita določbi 1. odstavka 9. člena in 1. odstavek 138. člena ZUP v povezavi z 22. členom Ustave. Tožena stranka je v konkretnem primeru ugotovila, da je tožnik lastnik 1/2 nepremičnine v vrednosti 125.922,78 EUR in s tem dejstvom ni soočila tožnika, preden je izdala odločbo. Tožnik je ravno zaradi razdelitve tega istega premoženja oziroma vrednosti nepremičnine sprožil postopek, v katerem je prosil za brezplačno pravno pomoč. Tožena stranka je sicer v upravnem postopku pozivala tožnika, naj pojasni, kje stanuje, ni pa ga pozivala naj se opredeli do možnosti razpolaganja z omenjeno 1/2 nepremičnine. To procesno dejanje bi bilo nujno oziroma je v konkretnem primeru nespoštovanje določbe 1. odstavka 9. člena oziroma 1. odstavka 138. člena ZUP imelo vpliv na zakonitost odločitve, kajti po določbi 3. odstavka 14. člena ZBPP se pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca, s katerim prosilec dejansko ne more razpolagati, ne upošteva, če prosilec izkaže upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ni zakrivil po lastni volji. Upoštevanje možnosti razpolaganja z nepremičnino je bilo potrebno tudi pred uveljavitvijo določbe 3. odstavka 14. člena ZBPP (Uradni list RS, št. 19/2015, ZBPP-C) in sicer na podlagi upravno-sodne prakse, ki je bila potrjena s strani Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 236/2013 z dne 10. 12. 2014 (odst. 13-14).

14. Tožnik je pravno relevantne okoliščine iz 3. odstavka 14. člena ZBPP dovolj natančno in prepričljivo opisal v tožbi, tako da je sodišče lahko ugotovilo, da je omenjena procesna napaka lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1). Razlogi za nezmožnost razpolaganja, ki jih je tožnik navedel v tožbi, so razumni, lahko so upravičeni in tudi nič v spisu ne kaže na to, da bi jih zakrivil tožnik; posledično je tožena stranka tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje in ni upoštevala določila 3. odstavka 14. člena ZBPP

15. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3., 2. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1).