Jedro

Če se z začasno odredbo zahteva takšna začasna ureditev spornega razmerja, po kateri bi se odredilo zadržanje izvršitve sklepa, ki je bil že izvršen, takšni zahtevi ni mogoče ugoditi. Ni mogoče odložiti nekaj, kar je bilo že izvršeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se zahteva tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrne.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče je v zadevi že odločilo, s sklepom opr. št. I Up 458/2004 z dne 13.5.2004 je pritožbi ugodilo, sklep prve stopnje razveljavilo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo. Menilo je, da tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev predloga za začasno zadržanje sklepa o prenosu nepremičnin v začasno uporabo. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo, opr. št. Up-516-04-13 z dne 21.10.2004, sklep razveljavilo in zadevo vrnilo vrhovnemu sodišču v novo sojenje. V sklepu je med drugim navedlo, da bo moralo vrhovno sodišče upoštevati, da je tožeča stranka v postopku z začasno odredbo upravičena oseba, ki varuje svojo pravno korist. Z izpodbijanim sklepom je Upravno sodišče kot sodišče prve stopnje ugodilo zahtevi tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Odločilo je, da se odloži izvršitev sklepa Upravne enote T. z dne 27.2.2004, do pravnomočne odločitve v upravnem sporu, vodenem pri Upravnem sodišču RS pod opr. št. U 2282/2003. V tem upravnem sporu tožeča stranka predlaga odpravo odločbe tožene stranke z dne 14.11.2003. Z njo je tožena stranka o pritožbah vlagateljic denacionalizacijskega zahtevka in o pritožbah Sklada kmetijskih zemljišč gozdov Republike Slovenije ter tožeče stranke proti delni odločbi Upravne enote T. z dne 11.4.2003, odločila tako, da je pritožbama Sklada kmetijskih zemljišč in tožeče stranke delno ugodila, v delni odločbi prve stopnje dodalo novo 6. točko, ki glasi: "6. Vrednost vrnjenega premoženja postane v času podržavljenja znaša 10.111.589 DEM", pritožbe vlagateljic denacionalizacijskega zahtevka pa je zavrnila. Z navedeno delno odločbo je organ prve stopnje odločil, da je dr. K.B., roj. 7.6.1976, umrl 27.11.1957, nazadnje stanujoč na D., upravičenec do denacionalizacije; zavezanec Republika Slovenija, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov,, ki ga zastopa direktorica M.M.C.. je dolžan z dnem pravnomočnosti te odločbe vrniti v last in posest upravičencu denacionalizacije, pok. K.B. zemljišča v katastrskih občinah k.o. P., k.o. L. pod S., k.o. K. v skupni izmeri 36532326 m2; pravnomočna odločba je podlaga za vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Kranju; E.O. se imenuje za skrbnico za posebni primer; o preostalem delu zahtevka vlagateljic in o zahtevi za izplačilo odškodnine zaradi sedanje več vrednosti denacionaliziranih zemljišč glede na stanje ob podržavljenju bo upravni organ odločil v dopolnilnem postopku; stroški postopka niso bili zaznamovani. S sklepom z dne 27.2.2004, pa je Upravna enota T. na zahtevo vlagateljic denaconalizacijskega zahtevka na podlagi določbe 68. člena ZDen izdala sklep, po katerem se: navedene nepremičnine prenesejo v začasno uporabo vlagateljic denacionalizacijskega zahtevka kot pravnih naslednic upravičenca do denacionalizacije dr. K.B.; ta sklep velja do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji; sklep sta dolžna izvršiti Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, kot zavezanec za denacionalizacijo in tožeča stranka kot neposredni posestnik na podlagi koncesijske pogodbe z dne 19.12.2001; pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se sodišče prve stopnje sklicuje na 1. in 2. odstavek 69. člena ZUS. Navaja, da po določbi 1. odstavka 69. člena ZUS lahko tožnik predlaga sodišču odložitev izvršitve izpodbijanega upravnega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe v primeru, če izvršitve akta na zahtevo tožnika ne odloži pristojni organ, določen v 2. odstavku 30. člena ZUS. To pomeni, da se lahko zahteva ob pogojih iz 30. in 69. člena ZUS le začasna odložitev izpodbijanega akta, torej akta, ki je predmet upravnega spora. V obravnavani zadevi za tak primer ne gre, saj s tožbo tožeča stranka ne izpodbija sklepa z dne 27.2.2004, glede katerega predlaga sodišču, naj odredi začasno odložitev njegove izvršitve. Zato bi sodišče predlog zavrglo, če bi tožeča stranka predlagala izdajo začasne odredbe le po 1. odstavku 69. člena ZUS. Tožeča stranka pa je predlagala izdajo začasne odredbe, z enakim predlogom kot predlogom za začasno ureditev stanja, tudi po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS. Začasno ureditev stanja lahko tožeča stranka zahteva glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Tožeča stranka z izdajo predlagane začasne odredbe izkazuje pravni interes. S sklepom z dne 27.2.2004, katere odložitev izvršitve predlaga kot začasno ureditev stanja, se posega v njeno pravico oziroma na zakon oprto neposredno korist. Izkazuje jo kot upravljalec zemljišč na podlagi veljavne koncesijske pogodbe. Ta se s sklepom, katerega odložitev izvršitve je predlagala, prenašajo v začasno uporabo pravnih naslednic upravičenca do denacionalizacije še pred pravnomočno odločitvijo o denacionalizaciji. Pravno razmerje, ki ga je treba po predlogu tožeče stranke urediti z začasno odredbo, je v neposredni zvezi z razmerjem, ki je sporno v tem upravnem sporu (to je upravičenost do denacionalizacije), oziroma je del tega spornega razmerja. Sklep, katerega odložitev izvršitve se predlaga, je izdan v denacionalizacijskem postopku. Zato je v obravnavani zadevi procesna predpostavka iz 2. odstavka 69. člena ZUS, torej da se predlagana začasna ureditev stanja nanaša na sporno pravno razmerje, podana. Nezakonito stanje, kot ga zatrjuje tožeča stranka v zahtevi in izhaja iz sklepa z dne 27.2.2004, je le drugače urejeno nezakonito stanje, kot ga zatrjuje tožeča stranka v tožbi in je torej del istega, z izpodbijano odločbo vzpostavljenega spornega razmerja. Razlog za opredelitev spornega pravnega razmerja, ki izhaja iz izpodbijanega upravnega akta in sklepa, ki v upravnem sporu še ne more biti izpodbijan, ker je šele v fazi pritožbe pri upravnem organu prve stopnje, je v dolžnosti sodišča, da izvršuje načelo učinkovitega sodnega varstva, kot izhaja iz določb ZUS. V obravnavanem primeru tožeča stranka lahko le z zadržanjem sklepa, ki ji nalaga takojšnjo prepustitev posesti gozdov, ki so predmet zahteve za denacionalizacijo, uresniči svojo pravico do pravnega varstva, preden nastopijo zatrjevane hujše posledice. V 4. točki sklepa je namreč predvideno, da pritožba zoper sklep ne zadrži izvršitve. Tožeča stranka - glede na postopkovne določbe ZUP/86 - do trenutka izpodbijanja spornega sklepa v upravnem sporu ne bi imela možnosti predlagati odložitve njegove izvršitve, čeprav bi do takrat zatrjevane in nepopravljive hude posledice že lahko nastale. Sodišče zato meni, da je glede na pravno naravo sklepa z dne 27.2.2004, ki izhaja iz določb ZUP/86, tožeča stranka izkazala za verjetno, da se sporno pravno razmerje, ki izhaja iz denacionalizacijske odločbe, ki jo s tožbo izpodbija, začasno uredi. Navedla je tudi dejstva in okoliščine, ki kažejo na to, da ji v nasprotnem primeru grozi verjetnost nastanka hujših škodljivih posledic. Tudi sodišče meni, da je nastanek posledic, ki jih tožeča stranka zatrjuje z izvršitvijo sklepa verjeten, to je nedvomen upad proizvodnje, saj gozdovi, ki so predmet denacionalizacijske odločbe in sklepa, predstavljajo glavnino dejavnosti tožeče stranke, posledično pa bi sledil odpust delavcev in morebi ten stečaj. Takšne škodljive posledice bi bilo težko popraviti.

V pritožbi vlagateljice denacionalizacijskega zahtevka (dedinje denacionalizacijskega upravičenca) uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Predlagajo, da pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje odpravi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrže. Tožeča stranka nima pravnega interesa izpodbijati delno odločbo, ki je priznala pokojnemu dr. B. status upravičenca do denacionalizacije in mu v naravi vrnila del zaplenjenih nepremičnin, pa tudi ne pravnega interesa predlagati začasno odredbo. V novem 2. odstavku 60. člena ZDen določa, da je stranka v postopku denacionalizacije tudi pravna in fizična oseba, ki je do uveljavitve tega zakona dne 7.12.1991 vlagala v podržavljanje nepremičnine, kadar in kolikor se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj. Sklep o prenosu vrnjenih nepremičnin v začasno uporabo dedinjam denacionalizacijskega upravičenca ni v nobeni zvezi z zahtevkom tožeče stranke po povrnitvi vlaganj. Sodišče bi moralo takšno zahtevo zavreči. Začasna odredba je bila izdana kljub temu, da sklep o prenosu nepremičnin v začasno uporabo sploh še ni izpodbijan v upravnem sporu. Tožeča stranka ni izkazala predpostavk za izdajo začasne odredbe, to je hujših škodljivih posledic. Takšne posledice je le zatrjevala. Sodišče ni izvedlo nobenih dokazov. Tožeča stranka le zavlačuje postopek. V pogodbi, ki so ga dedinje denacionalizacijskega upravičenca sklenile s pravnim prednikom tožeče stranke Gozdnim gospodarstvom K., 21.2.1994, so se dogovorile, da gozdno gospodarstvo ne bo zaviralo postopka denacionalizacije in ne bo postavljalo nobenih zahtev. Od uveljavitve ZDen je poteklo 12 let. O stečaju bi morala tožeča stranka pravočasno razmišljati. Upoštevati je tudi določbe 20., 21. in 22. člena ZDen. Tožeča stranka ne more več uveljavljati pravice do odložene posesti.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka predlaga, da Vrhovno sodišče RS zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Tožeča stranka ni kršila nobenega dogovora. Dejstvo je, da 3.600 ha gozdov predstavlja veliko večino njene proizvodnje. Jasno je, da je upravni organ ne more izločiti pri obravnavanju določenih vprašanj, o katerih se odloča v postopku, v katerem ima priznan položaj stranke. Tako ravnanje je arbitrarno in brez vsake pravne podlage. Ni vseeno, ali se nepremičnine izročijo v posest. Obligacijski zakonik določa, da ima upnik zapadle terjatve pravico pridržati stvar, dokler mu ni plačana terjatev. Tožeča stranka ves čas zatrjuje vlaganja, povečanje vrednosti in zahteva vračilo vloženih sredstev. Njen pravni interes je zato izkazan.

Upoštevati je tudi določbo 17. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ) Prenos nepremičnin v posest je možen šele po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji.

V vlogi z dne 4. 11. 2004 vlagateljice denacionalizacijske zahtevka (pritožnice) predlagajo, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Ustavno sodišče je spregledalo, da je odločba organa druge stopnje o vrnitvi gozdov v naravi za koncendenta (Republiko Slovenijo) pravnomočna. Upravni spor je sprožila tožeča stranka kot koncesionar. Ta je lahko stranka le v postopku za povrnitev vlaganj v gozdove. To je nov upravni postopek. Tožnik v upravnem sporu ne more biti kdor koli. ZDen je specialni predpis. Tožeči stranki ni kršena njena pravica ali na zakon oprta neposredna korist. S prenosom nepremičnin - gozdov v začasno uporabo, se zmanjša odškodnina za izgubljeno korist, ki jo mora zavezanka Republika Slovenija v skladu z 2. odstavkom 72. člena ZDen izplačati upravičencu od uveljavitve ZDen do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da je njen pravni interes izkazan. Podana je povezanost začasne odredbe z odločbo, izpodbijano v upravnem sporu. Družba zaposluje 120 delavcev. Njihovo življenje in življenje njihovih družin je odvisno od gozdov. Gozdovi so pod posebnim varstvom. Denacionalizacijske upravičenke nimajo znanja, ki je potrebno za gospodarjenje z gozdovi. Predlagajo zavrnitev pritožbe.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeči stranki ni mogoče odrekati pravnega interesa za izdajo zahtevane začasne odredbe. Pravni interes tožeče stranke je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Tožeča stranka je upravljalec zemljišč na podlagi veljavne koncesijske pogodbe, sklep o začasnem prenosu nepremičnin, pa tudi nalaga tožeči stranki, da mora iste nepremičnine takoj izročiti v začasno uporabo upravičenkam. Takšna je tudi presoja Ustavnega sodišča Republike Slovenije v navedeni odločbi. Navedeno stališče je obvezno tudi za Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

Res je, da sklep o začasnem prenosu nepremičnin še ni izpodbijan v upravnem sporu. Toda ta okoliščina tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more predstavljati ovire, zaradi katere tožeča stranka ne bi mogla zahtevati začasne odredbe. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem, ki ga je s tem v zvezi zavzelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

Sklep o začasnem prenosu nepremičnin je bil izdan 27.2.2004, pritožba zoper sklep pa ni zadržala njegove izvršitve. Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe tako po 1. kot po 2. odstavku 69. člena ZUS, vendar z enakim zahtevkom (odložitev izvršitve sklepa Upravne enote T. z dne 27.2.2004). Sodišče prve stopnje je presodilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za začasno odredbo kot začasno ureditev stanja.

Toda zahtevana in izdana začasna odredba se nanaša na sklep, ki je bil (medtem) že izvršen. To izhaja tudi iz sklepa Ustavnega sodišča Up 516/04-7 z dne 4.10.2004 (točka 4. obrazložitve), navedeno dejstvo pa je tudi splošno znano in med strankama tudi ni sporno. Ob takšnem nespornem dejanskem stanju, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje ni imelo dejanske in pravne podlage, da je zahtevi ugodilo in sporno razmerje uredilo tako, da je odredilo odložitev izvršitve sklepa. Ni mogoče odložiti nekaj, kar je bilo že izvršeno. Lahko pa je predmet začasne ureditve spornega razmerja drugačna začasna ureditev spornega razmerja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 77. člena, 68. in 69. člena ZUS pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.