Jedro

Poleg pogoja, da nepremičnina predlagatelja nima za redno obdelavo ali uporabo potrebne potne zveze z javnim potnim omrežjem ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški (88.čl. SPZ), je potrebno upoštevati, da je mogoče dovoliti nujno pot le, če se z njo ne onemogoča ali znatno ne ovira izkoriščanje ali uporaba zemljišča po katerem naj bi nujna pot potekala (1.odst. 89.čl. SPZ). Sodišče mora upoštevati potrebe zemljišča, ki pot potrebuje (gospodujočega zemljišča) in tudi, da se zemljišče po katerem naj bi nujna pot potekala (služeče zemljišče) čim manj obremeni.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se za potrebe nepremičnin parc.št. 42/1, 42/2 in 43, vpisane v vl.št. 112 k.o. M., v naravi pomožni objekt, lesen provizorij, travnik, njiva, vrt in manjši sadovnjak, v lasti predlagatelja A.F., dovoli za potrebe enkrat dnevne vožnje z osebnim avtom, razen pozimi v mesecih december, januar in februar vsak drugi dan in nekajkrat letno za prevoz fižolovk in krmil z osebnim avtomobilom in avtomobilskim priklopnikom, razširjena služnost kot nujna pot, ki poteka od javne poti parc.št. 520 k.o. M. preko nepremičnine parc.št. 38/1 vpisane v vl.št. 12 k.o. M., v naravi travnik, v lasti nasprotne udeleženke V.K., po že obstoječi trasi služnostne poti v dolžini okrog 20 metrov, kot to izhaja iz skice, izdelane 01.10.2002. Razširjena služnost kot nujna pot je označena na skici, ki je bila izdelana na naroku 01.10.2002. V presežnem delu pa je sodišče predlog predlagatelja zavrnilo.

Zoper ta sklep se pritožuje nasprotna udeleženka. V pritožbi zatrjuje, da predlagatelj ni imel nikoli služnostne pravice preko njene parcele št. 38/1 k.o. M.. To je dosegel šele v pravdnem postopku opr.št. P 90/97 z dne 28.04.1998. Pred to pravdo pa je bil na prošnjo njegove matere med njima dosežen dogovor 05.04.1990, s katerim mu je dovolila občasno uporabo kolovozne poti za vožnjo z avtomobilom. Dovolila pa mu je za primerno letno odškodnino, kot nadomestilo za 300 kg sena. Tega dogovora se je predlagatelj nekaj časa držal in izpolnjeval svojo obveznost. Po nekaj letih pa je to opustil in pot uporabljal, kot da je javna. To pa je imelo posledico za spor med njima, katere rešitev je bila sodba pod opr.št. P 90/97. Sedaj pa hoče predlagatelj doseči še razširjeno služnost brez kakršnekoli odškodnine. Ne strinja se z izvedenskim mnenjem, ker ni resnično in ne odraža dejanskega stanja. V primeru dovolitve uporabe nujne poti bi predlagatelj zagotovo prevozil ne le enkrat dnevno in tudi ne sam, ampak tudi njegovi hčerki in ostali sorodniki ter njegovi prijatelji, ki prihajajo na obiske oziroma piknike. Gre za relativno majhen travnik in kakšen bo ta postal po parih letih dovolitve uporabe nujne poti. Zagotovo se omejitev voženj, kot jih je sodišče določilo, predlagatelj ne bo držal. Travnik je lociran za potokom njene hiše in edini prostor, na katerega lahko občasno parkirajo njeni sorodniki, ki prihajajo na obisk iz tujine. V primeru dovolitve nujne poti bi se morali vsakodnevno umikati s svoje parcele, kar bi nedvomno povzročalo motnje in služnost spremenilo v gospodovalnost lastnika drugega zemljišča. Z vsakodnevnimi avtomobilskimi prevozi se povzroča na zemljišču nepopravljiva škoda, ki bi jo bilo potrebno oceniti v primeru dovolitve nujne poti in naložiti predlagatelju, da jo povrne v enkratnem znesku ali v smislu dogovora, sklenjenega v letu 1990. Če bi ga predlagatelj spoštoval in ga pošteno izvajal, ne bi prišlo do pravd niti stroškov, povezanih s tem. Traktor se na polju uporablja vsak dan, medtem ko se z osebnim avtomobilom predlagatelj pripelje iz T., kjer stanuje, tudi večkrat na dan. Posledično bi imeli dovolitev nujne poti pod nedvomno vedno večjo motnjo in obremenitev za njeno nepremičnino. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da se predlog v celoti zavrne, podrejeno pa, da se med njima doseže nov dogovor s tem, da se predlagatelju naloži poravnavo vseh obveznosti iz sprejetega dogovora z dne 05.04.1990. Pritožba ni utemeljena.

Na vse trditve, ponovljene v pritožbi, je odgovorilo že sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa. Po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je postavilo tudi izvedenko kmetijske stroke, je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo vse pravno pomembne dejanske okoliščine, zato so tudi materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje pravilni. Res je, da se to napačno sklicuje na določbe Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), ki urejajo nujno pot, čeprav bi glede na določbo 273.čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ) moralo uporabiti določbe tega zakona. Kljub temu je materialno pravo pravilno uporabljeno, kajti SPZ povzema materialnopravno ureditev iz ZNP, določbe ZNP pa sedaj urejajo le postopek, v katerem se določa nujna pot. Poleg pogoja, da nepremičnina predlagatelja nima za redno obdelavo ali uporabo potrebne potne zveze z javnim potnim omrežjem ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški (88.čl. SPZ), je potrebno upoštevati, da je mogoče dovoliti nujno pot le, če se z njo ne onemogoča ali znatno ne ovira izkoriščanje ali uporaba zemljišča po katerem naj bi nujna pot potekala (1.odst. 89.čl. SPZ). Sodišče mora upoštevati potrebe zemljišča, ki pot potrebuje (gospodujočega zemljišča) in tudi, da se zemljišče po katerem naj bi nujna pot potekala (služeče zemljišče) čim manj obremeni. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo le o razširitvi služnosti v obliki nujne poti, kajti sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da predlagatelj s priposestvovano služnostjo pešhoje in vožnje s traktorjem po sporni poti ne more zadostiti vsem potrebam, ki izhajajo iz redne uporabe njegovih nepremičnin. Izkazal je torej interes za razširitev te služnosti z vožnjo z avtomobilom in avtomobilskih priklopnikom v določenih letnih zaporedjih. Izpolnjen pa je tudi drugi pogoj, da izkoriščanje in uporaba zemljišča po katerem nujna pot poteka, ne bo onemogočena ali znatno ovirana, kajti vožnja enkrat dnevno z avtomobilom oziroma nekajkrat letno s priklopnikom tega ne bo povzročila. Neupravičene so torej pritožbene trditve o škodi, ki se njej povzroča na zemljišču, kot tudi, da bo predlagatelj vozil preko dovoljenega obsega. Če bo to storil, ima nasprotna udeleženka pravno varstvo pred vznemirjanjem. Glede plačila nadomestila za dovoljeno pot, ki je predvideno po 89.čl. SPZ pa je sodišče prve stopnje upoštevalo mnenje izvedenke, katera je izrecno povedala, da zaradi navedene razširjene služnosti na nepremičnini nasprotne udeleženke ne bo prišlo do kakršnegakoli prikrajšanja, zato o tej odmeni sodišče prve stopnje ni odločalo. Prav tako pa tudi ni naloga sodišča, da obnovi dogovor, ki sta ga stranki sprejeli 05.04.1990, ampak je dogovor stvar strank nepravdnega postopka. Ker je pritožba nasprotne udeleženke neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2.tč. 365.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s členom 37 ZNP).