Jedro

Tožeča stranka je dne 18. 3. 2019 v osnovi vlogi podala vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt, prizidavo pokritega vhoda v garažo. V vmesnem postopku (v postopku faze izdaje tovrstnega gradbenega dovoljenja) se je namreč izkazalo, da tovrstna izdaja gradbenega dovoljenja ni mogoča, saj je glede na zapisnik potrebna legalizacija celotnega objekta in je bila 15. 7. 2019 tožnica iz tega razloga pravilno pozvana k dopolnitvi/popravi vloge na način, da poda vlogo na ustreznem obrazcu "Zahteva za legalizacijo objekta" skladno s 114. členom GZ, in da predloži dokumentacijo za legalizacijo, izdelano na podlagi 115. člena GZ.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tek upravnega postopka

1.Tožnici je bil s strani tožene stranke izdan izpodbijan sklep, s katerim je bila prošnja tožnice kot investitorke za podaljšanje roka, določenega s sklepom št. 351-454/2019-9 z dne 16. 7. 2019 zavrnjena oziroma prošnji za podaljšanje ni bilo ugodeno (I. točka izreka). Postopek za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt je bil ustavljen (II. točka izreka) in stroške, ki so stranki nastali, nosi stranka sama (III. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnica kot investitorka pri toženi stranki vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt, pokrit vhod v garažo na zemljiščih parc. št. 1651/7 in parc. št. 1652/6, obe k.o. ..., čemur je priložila tloris in oblikovanje posega ter prikaz lege na izrisu parcele. Upravni organ je v izpodbijanem sklepu navedel, da je v predmetni zadevi mogoča le izdaja gradbenega dovoljenja, in sicer na podlagi legalizacije celotnega objekta po 114. členu Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ), in da skladno z Uredbo o razvrščanju objektov (v nadaljevanju Uredba) predlog za izvedbo navedene gradnje spada med nezahtevne objekte. Iz obrazložitve izhaja, da je bila investitorka seznanjena, da mora iz razloga legalizacije objekta (pred izdajo gradbenega dovoljenja) biti stavba, ki je predmet zahteve, evidentirana še v katastru stavb.

3.Ker investitorka navedenega še ni imela urejenega, je organ za dopolnitev vloge (vključno s pozivom za podajo pravega obrazca) določil 60 dnevni rok, to je vključno do 15. 7. 2019, vendar vloga v roku ni bila dopolnjena, investitorka pa je prosila za podaljšanje roka.

4.V ponovno sprejeti odločitvi (ki je predmet izpodbijanja v tem postopku), je upravni organ štel, da investitorka v predlogu za podaljšanje roka ni navedla upravičenih razlogov za podaljšanje roka (tretji odstavek 99. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zaradi česar njeni vlogi za podaljšanje roka ni ugodil, postopek za izdajo gradbenega dovoljenja pa je ustavil.

5.Istočasno je organ ugotovil, da je tožnica kot investitorka, na podlagi odločbe 351-265/2018-11 z dne 29. 5. 2019, v celoti plačala nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora.

6.Upravni organ je kljub dejstvu, da je investitorka dne 12. 9. 2019 podala prošnjo za ponovno podaljšanje roka za dopolnitev vloge še za 90 dni iz razloga (ker je bila njena zahteva v zvezi s parcelacijo in evidentiranjem še v reševanju pri pristojni geodetski upravi in torej ni mogla predložiti evidentirane stavbe v katastru stavb), menil, da iz navedene prošnje ne izhaja, da bi šlo za upravičen razlog, saj je bil po oceni organa investitorki dan dovolj dolg rok za dopolnitev zahtevka v času od 15. 5. 2019 do 13. 9. 2019, do izdaje sklepa, saj investitorka pri upravnem organu svoje zahteve z dne 18. 3. 2019 ni niti ustrezno spremenila (glede na poziv organa za vložitev obrazca za legalizacijo gradnje), da bi lahko upravni organ, na podlagi prvega odstavka 147. člena ZUP, postopek prekinil, dokler drug pristojni organ pravnomočno ne odloči o predhodnem vprašanju, to je o evidentiranju zemljišča pod stavbo in o vpisu v kataster stavb.

7.Ker investitorka oziroma njen pooblaščenec vloge za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt, pokrit vhod v garažo, na zemljiščih parc. št. 1651/7 in parc. št. 1652/6, obe k.o. ..., z dne 18. 3. 2019 v roku od 15. 5. 2019 do izdaje izpodbijanega sklepa (19. 6. 2020) ni ustrezno spremenila in dopolnila z obrazcem za legalizacijo objekta (ali vsaj spremembo obstoječe vloge) ter z dokumentacijo za legalizacijo, torej ni ustrezno spremenila svoje vloge, ki bi izkazoval vsaj njen namen, je organ odločanja (tožena stranka), v skladu z določbo drugega odstavka 42. člena GZ štel, da je bila zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja umaknjena in je postopek ustavil.

8.Tožeča stranka se je zoper predmetno odločbo pritožila, ki pa je bila z odločbo organa druge stopnje kot neutemeljena zavrnjena.

9.Iz odločbe organa druge stopnje izhaja, da izkazanosti legalnosti gradnje po določbah 197. člena GZ ne predstavlja opravljen vris oziroma vpis objekta v kataster stavb pred dnem 31. 12. 1967, temveč je za stavbe zgrajene pred tem datumom v tej zvezi potrebno izkazati, da oso zemljišča, na katerih je stavba zgrajena, z dnem uveljavitve ZGO-1 na predpisani način evidentirana v zemljiškem katastru oziroma če objekti z dnem uveljavitve tega zakona še niso na predpisan način evidentirani, se šteje, da pridobijo uporabno dovoljenje, ko se na predpisan način evidentirajo v zemljiškem katastru oziroma katastru stavb. Tako organ ni zavzel stališča, da bi moral biti objekt na zemljišču parc. št. 1652/6 k.o. ... vrisan oziroma vpisan objekt v podatkih zemljiškega katastra, saj se na podlagi 118. člena GZ šteje, da imajo objekti, ki izpolnjujejo pogoj iz 197. in 198. člena Zakona o graditvi objektov ali pogoje iz 124. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov, pridobljeno gradbeno in uporabno dovoljenje po tem zakonu, o čemer se na zahtevo stranke izda odločba.

10.Po določbi 1. točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1 se, ne glede na določbe tega zakona, ki predpisuje obveznost uporabnega dovoljenja, šteje, da imajo uporabno dovoljenje po tem zakonu vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. 12. 1967 in poslovni prostori v njih, ki so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi, če se jim namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajene, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisani način evidentirana v zemljiškem katastru. Na podlagi drugega odstavka 197. člena ZGO-1 se za primer, če objekti iz prejšnjega odstavka z dnem uveljavitve tega zakona še niso na predpisan način evidentirani, šteje, da pridobijo uporabno dovoljenje, ko se na predpisan način evidentirajo v zemljiškem katastru oziroma katastru stavb.

11.Po stališču organa druge stopnje tako upoštevaje navedeno in enega od pogojev za ugotavljanje obstoja izkazanosti legalnosti gradnje, po zgoraj navedenih okoliščinah, ne predstavlja opravljen vris oziroma vpis objekta v kataster stavb pred 31. 12. 1967, temveč je za stavbe, zgrajene pred tem datumom v tej zvezi potrebno izkazati, da so zemljišča, na katerih je stavba zgrajena, z dnem uveljavitve ZGO-1 na predpisan način evidentirane v zemljiškem katastru oziroma če objekti z dnem uveljavitve tega zakona še niso na predpisan način evidentirani, se šteje, da pridobijo uporabno dovoljenje, ko se na predpisan način evidentirajo v zemljiškem katastru oziroma katastru stavb.

12.V predmetni zadevi po podatkih GURS za parc. št. 1652/6 k.o. ... gre za pozidano parcelo v izmeri 25 m2 s površino zemljišča pod stavbo 25 m2 - garaža, pri čemer je bil za omenjeno stavbo (z letom izgradnje 1950) s številko 4065 že opravljen katastrski vpis. V tej zvezi je bil s strani GURS, OGU ..., izdan sklep št. 02112-1988/2010-3 z dne 16. 11. 2010, s katerim je bilo (med drugim) odločeno o evidentiranju zemljišča pod stavbo 4065 na parceli 1652/6, k.o. ..., v zemljiškem katastru, kot tudi, da se stavba 4065, ki je povezana s parcelo 1652/6 v k.o. ..., vpiše v kataster stavb.

13.Kljub navedenemu pa po stališču organa druge stopnje, ne glede na dejstvo, da je bil za garažo (ki je predmet prizidave) že opravljen vpis v kataster stavb, tudi po ugotovitvi pritožbenega organa ni mogoče govoriti o obstoječem objektu garaže kot legalnem objektu, ki naj bi bil po podatkih predložene dokumentacije v danem primeru predmet prizidave, in sicer iz razloga, ker je bila omenjena garaža v letu 2017 že prizidana. Upoštevaje slednje pa v danem primeru ni mogoče več govoriti o objektu, kakršen je bil izveden pred 31. 12. 1967 in bi kot takšen predstavljal predmet dozidave, temveč gre za večji in oblikovno (po izgledu in površini) drugače izveden objekt. Objekt kot celota pa tudi ni vpisan v kataster stavb.

14.Tako so tudi po ugotovitvi pritožbenega organa izpolnjeni pogoji za obravnavo objekta kot celote, ki je lahko le predmet legalizacije po 114. členu GZ, zaradi česar je, po stališču pritožbenega organa, organ prve stopnje tudi upravičeno investitorko pozval k dopolnitvi vloge, da najkasneje do 15. 7. 2019 zahtevo vloži na ustreznem obrazcu - torej na obrazcu "Zahteva za legalizacijo objekta" (114. člen GZ), h kateri je treba priložiti "dokumentacijo za legalizacijo" na podlagi 115. člena GZ.

15.Tudi organ druge stopnje je v izpodbijani odločbi navedel, da meni, da je potrebno pritožbo zavrniti, kakor tudi zahtevo investitorice za podaljšanje roka za dopolnitev vloge z dne 12. 9. 2019, saj v času odločanja opravičen razlog za podaljšanje roka za dopolnitev v danem primeru ni bil podan. Tudi po stališču pritožbenega organa je bil namreč investitorki dan dovolj dolg rok za dopolnitev zahtevka, od 15. 5. 2019 do 13. 9. 2019, pri čemer pa investitorka v še dodatnih 9 mesecih, torej do 19. 6. 2020 (dan izdaje izpodbijanega sklepa) ni izkazala primerne aktivnosti v smeri zahtevane dopolnitve. Investitorka namreč v vsem tem času svoje zahteve ni ustrezno spremenila na način, da bi podala spremembo vloge za legalizacijo objekta, v posledici katere pa bi nato upravni organ, na podlagi prvega odstavka 147. člena ZUP, postopek prekinil lahko, dokler pristojni organ pravnomočno ne bi odločil o predhodnem vprašanju.

16.Organ druge stopnje je še pojasnil, da tako predmetnega predhodnega vprašanja glede na vlogo (vsebina podane vloge), ki jo je investitorka podala, ni mogoče obravnavati v predmetni zadevi, saj je investitorka podala zgolj vlogo za prizidavo garaže, medtem ko je bilo v postopku ugotovljeno, da bo potrebna legalizacija, za katero dopolnitve pa investitorka ni podala, torej ni podala vloge za legalizacijo takšne gradnje po 114. členu GZ, da bi lahko upravni organ v zvezi z obravnavo objekta kot celote, postopek prekinil in počakal na odločitev pristojnega organa o predhodnem vprašanju evidentiranja zemljišča pod stavbo, ki se v prizidanemu delu nahaja na parc. št. 1651/7 in vpisu stavbe v kataster stavb.

Tožbene navedbe

17.Tožnica po svojem pooblaščencu vlaga tožbo iz razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), in sicer ker izpodbijani upravni akt ni pravilen, zaradi kršitev pravil postopka (ZUP) in zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

18.Tožnica navaja, da postopek pri Območni geodetski upravi ..., kjer je kot investitorka podala zahtevo za uvedbo postopka evidentiranja parcelacije in evidentiranja zemljišča pod stavbo še ni zaključen in iz navedenega razloga tudi ni mogla predložiti evidentiranja in vrisa stavbe. Tako gre v postopku za nedejavnost drugega organa, zaradi katerega ji ni uspelo pridobiti odločbe OGU ... Do zamude tako ni prišlo zaradi njene nedejavnosti ali njene neaktivnosti, temveč zaradi postopanja drugega organa in je odločitev organa zaradi teh razlogov prve stopnje napačna.

19.Tožnica meni, da je glede na tretji odstavek 99. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), rok, ki ga je določila uradna oseba, mogoče podaljšati in se podaljša na prošnjo prizadete osebe, če je bila ta vložena pred iztekom, in če so podani opravičeni razlogi. Upravni organ je tako izpodbijani sklep izdal v nasprotju z določbami ZUP, saj je tožnici v zvezi z njeno prošnjo ugotavljal upravičene razloge, katerih zakon ne določa, namesto da bi ugotavljal opravičene razloge, kakor je to določeno v tretjem odstavku 99. člena ZUP.

20.Tožnica meni, da je imela nedvomno opravičen razlog zaradi katerega je podala vlogo za podaljšanje roka in je bilo tudi odločanje organa izven njene sfere in neodvisno od njene aktivnosti. Tako izpostavlja, da je tudi drugostopenjski organ napačno ugotovil (z odločbo z dne 7. 12. 2020), da ni izkazala primerne aktivnosti v smeri zahtevane dopolnitve, saj razlogi za podaljšanje roka niso izvirali iz njene neaktivnosti ampak iz neaktivnosti drugega upravnega organa, zaradi česar je tudi drugostopni organ v zvezi s tem vprašanjem nepravilno ugotovil dejansko stanje. Predložitev listin oziroma dopolnitev vloge z njene strani je bila namreč odvisna od odločitve drugega organa v drugem postopku, zaradi česar bi morala tožena stranka postopek prekiniti do odločitve o predhodnem vprašanju. Tožena stranka (po oceni tožnice) tako ni ravnala skladno s 147. členom ZUP, ki določa, da organ, ki vodi postopek, kadar naleti na vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same zadeve, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa (predhodno vprašanje), ob pogojih iz tega zakona lahko tako vprašanje sam obravnava ali pa postopek prekine, dokler ga ne reši pristojni organ.

21.Po mnenju tožeče stranke bi tožena stranka morala po uradni dolžnosti, zaradi obravnave predhodnega vprašanja postopek prekiniti, dokler pristojni organ ne bi pravnomočno odločil o predhodnem vprašanju, to je o evidentiranju zemljišča pod stavbo in vpisom v kataster stavb, zaradi česar predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo (pravilno sklep) odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki.

Navedbe tožene stranke

22.Sodišče je toženi stranki posredovalo predmetno tožbo in prejelo upravni spis (31. 3. 2021). Posebnega odgovora tožena stranka na tožbo ni podala.

Odločanje brez glavne obravnave

23.Sodišče je obe stranki postopka pozvalo, da se izjasnita, če lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, glede na dejstvo, da je gre za pravno vprašanje o katerem je mogoče odločiti na podlagi listin spisovnega gradiva upravnega organa in sodišča.

24.Obe stranki sta sodišču poslali izjavo (6. in 7. 2 2024, l. št. 11 in 13), da se strinjata, da sodišče odloči brez glavne obravnave oziroma sta se glavni obravnavi pisno odpovedali.

Ad I

Sodna presoja

25.Tožba ni utemeljena.

26.Sodišče se na tem mestu, skladno z določili drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), sklicuje na razloge podane v odločbi organa druge stopnje in jih na tem mestu ne navaja ponovno. V nadaljevanju pa še dodaja.

27.V predmetni zadevi je med strankama sporno ali je bil vzrok nedopolnitve vloge, h kateri je bila tožeča stranka pozvana s strani tožene stranke na strani tožeče stranke ali na strani drugega organa, ki bi moral odločiti o predhodnem vprašanju.

28.Stališče tožeče stranke, da je odločitev organa prve stopnje napačna, saj sama ni mogla ustrezno in pravočasno dopolniti podane vloge za izgradnjo nezahtevnega objekta (ker drugi organ odločanja, ki bi moral izdati vris objekta, tega pa v pravem času ni storil), so po oceni sodišča neutemeljene iz razloga, ker je tožeča stranka dne 18. 3. 2019 v osnovi vlogi podala vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt, prizidavo pokritega vhoda v garažo na zemljišču parc. št. 1651/7 in parc. št. 1652/6 obe k.o. ... V vmesnem postopku (v postopku faze izdaje tovrstnega gradbenega dovoljenja) se je namreč izkazalo, da tovrstna izdaja gradbenega dovoljenja ni mogoča, saj je glede na zapisnik št. 351-454/2019-7 z dne 15. 5. 2019 potrebna legalizacija celotnega objekta in je bila 15. 7. 2019 tožnica iz tega razloga pravilno pozvana k dopolnitvi/popravi vloge na način, da poda vlogo na ustreznem obrazcu "Zahteva za legalizacijo objekta" skladno s 114. členom GZ, in da predloži dokumentacijo za legalizacijo, izdelano na podlagi 115. člena GZ.

29.Tožnica tako niti z morebitno podajo (ali popravkom obstoječe vloge) ustrezne vloge, ni izkazala svojega namena najprej legalizirati obstoječe gradnje, kateri bi lahko sledila odločitev o nameravani dozidavi želenega objekta in tudi ne v pritožbi, kakor tudi v tožbi ne trdi, da je takšne obrazec ali popravek zahtevanega podala, zaradi česar je navedeno dejstvo med strankama šteti kot nesporno.

30.Iz spisovnega gradiva upravnega organa (tožene stranke) izhaja, da je tožnica dne 18. 2. 2019 (dohodni žig organa) podala "Zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt" na obrazcu PRILOGA 11B.

31.Upravni organ je tožnico povabil na razgovor, ki je bil opravljen 24. 4. 2019 in 15. 5. 2019, ko je upravni organ tožnico kot stranko seznanil, da mora glede na dejstvo, da je bila prizidava h garaži izvedena leta 2017, v postopku vložiti zahtevo za legalizacijo objekta, kar je tožeča stranka potrdila s svojim podpisom ( zapisnik številka 351-454/2019-7 z dne 15. 5. 2019).

32.Tožnica je bila tako s strani organa odločanja seznanjena kaj je treba v predmetnem postopku storiti (najprej obrazec za legalizacijo objekta) in katero dokumentacijo je za potrebe legalizacije treba priložiti. Na enak način je bila tožnica seznanjena s sklepom številka 351-454/2019-9 z dne 16. 7. 2019, po tem, ko je prvič zaprosila za podaljšanje roka, kateremu je organ ugodil, pa svoje vloge kljub dvakratnemu pozivu organa odločanja ni dopolnila ali vsaj podala predlog za spremembo že obstoječe vloge, ki bi nakazoval njeno namero za legalizacijo objekta, ki bi v nadaljevanju omogočil izdajo gradbenega dovoljenja. Tako je v tem delu pritrditi navedbam organa prve in druge stopnje, da bi lahko upravni organ (na podlagi prvega odstavka 147. člena ZUP) postopek prekinil zgolj, v kolikor bi tožnica kot investitorka podala ustrezno vlogo na obrazcu oziroma jo vsaj dopolnila. Organ odločanja, torej organ prve stopnje, bi namreč lahko utemeljeno postopek prekinil, dokler ne bi bilo odločeno o predhodnem vprašanju zgolj, če bi tožeča stranka kot stranka postopka vsaj predložila zahtevo za legalizacijo objekta in dokumentacijo za legalizacijo, čemur pa tožeča stranka ni sledila.

33.Kot izhaja iz prvostopne in drugostopne odločbe je bila tožnica kot investitorka večkrat opozorjena tako na posledice, kakor tudi na dolžnost svojega ravnanja, torej ustrezno vloženega obrazca/spremembe (oziroma dopolnitve z zahtevo po legalizaciji objekta), v kolikor bi želela postopek ustrezno nadaljevati, pa navedenega ni storila.

34.Na podlagi vsega navedenega, je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zaradi česar je sodišče predmetno tožbo, skladno z določili 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

35.Obe stranki sta se izvedbi glavne obravnave odpovedali, zaradi česar je tako sodišče odločilo brez glavne obravnave (peta alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), saj je šlo zgolj za presojo pravnega vprašanja ali je izpodbijani sklep utemeljen.

36.Pri navedenem sodišče pripominja, da je med strankama nesporno, da tožnica ni podala vloge "Zahteva za legalizacijo objekta" ali spremembe obstoječe vloge in tudi ne potrebne dokumentacije za legalizacijo objekta, zaradi česar relevantno dejansko stanje med strankama ni bilo sporno, kot to napačno navaja tožeča stranka v tožbi. Med strankama je namreč nesporno, da GURS ni izdal parcelacije in vrisa v kataster, vendar navedeno ni bilo ključno kot predhodno vprašanje v postopku podane vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja za nezahteven objekt, temveč bi bilo mogoče v morebitnem postopku za legalizacijo objekta, česar pa tožnica kljub pozivom organa ni podala.

Ad II

37.Glede na dejstvo, da tožeča stranka s tožbo ni uspela, skladno z določilom četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Gradbeni zakon (2017) - GZ - člen 114, 115 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 147 Zakon o graditvi objektov (1984) - ZGO - člen 197, 198

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.