Jedro

ZDen v 14. členu izrecno veže vrnitev podržavljenega premoženja cerkvam, verskim skupnostim, njihovim ustanovam oz. redom, na njihovo delovanje na območju Republike Slovenije v času uveljavitve ZDen (7.12.1991).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Sekretariata za občo upravo občine K. z dne 19.12.1994. Upravni organ prve stopnje je z navedenim sklepom zavrgel zahtevo tožeče stranke za denacionalizacijo stanovanjske hiše v K., K. ul. 8, parc. št. 551 k.o. K.. V postopku je ugotovil, da nepremičnina ni bila podržavljena tožeči stranki, temveč cerkveni pravni osebi C.. Za to pravno osebo pa ni izkazano, da je ob uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji (ZDen) delovala na območju Republike Slovenije, tožeča stranka pa tudi ni izkazala svojega pravnega nasledstva. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da gre pravica do vrnitve premoženja po določbi 14. člena ZDen cerkvam in drugim verskim skupnostim, njihovim ustanovam oziroma redom, ki ob uveljavitvi ZDen delujejo na območju Republike Slovenije. Pravna oseba iz 14. člena ZDen je upravičenka do denacionalizacije, če sta izpolnjena dva pogoja: da je bila v času podržavljenja ta pravna oseba lastnica vzetega premoženja in da je ob uveljavitvi ZDen delovala na območju Republike Slovenije. Iz ugotovitev izhaja, da je bil prejšnji lastnik nepremičnine C., torej je nesporno, da tožeča stranka ni bila lastnik v času podržavljenja. Tožeča stranka bi lahko uveljavljala pravico do denacionalizacije na podlagi pravila o vstopu pravnih naslednikov, pri čemer bi to dokazovala po avtonomnem pravu na podlagi kanonov Zakonika cerkvenega prava iz leta 1983, ki urejajo pravne osebe v Rimskokatoliški cerkvi, njihovo ustanavljanje, prenehanje in pravno nasledstvo. V konkretnem primeru je C. javna pravna oseba po cerkvenem pravu, ki je prenehala delovati pred uveljavitvijo ZDen, ki pa glede na določbo kanona 120 Zakonika cerkvenega prava ni prenehala obstajati, ker jo pristojna oblast ni zakonito odpravila, niti še ni preteklo 100 let od prenehanja njenega delovanja. Glede na to njeno premoženje, premoženjske pravice in obveznosti niso mogle po določbi kanona 123 preiti na tožečo stranko kot na neposredno višjo pravno osebo. Zato, po stališču tožene stranke, tožeča stranka ni kot pravni naslednik vstopila v upravičenje prejšnjega lastnika in je ni mogoče šteti za upravičenca do denacionalizacije po 14. členu ZDen. Tožena stranka tudi pripominja, da je upravni organ prve stopnje storil v postopku formalno napako, ker je zahtevek zavrgel potem, ko je že opravil dejanja v postopku. Navedena nepravilnost pa ne more vplivati na odločitev.

Tožeča stranka v svoji tožbi navaja, da je C. prenehal delovati kot javna pravna oseba zaradi spremembe družbene ureditve potem, ko ji je bilo premoženje nacionalizirano. Šlo je za primer, ki ga cerkvena zakonodaja ni mogla predvideti, saj je šlo za spremembo teritorija držav in cerkvenih oblasti zaradi vojnih razmer druge svetovne vojne in sprememb političnih razmer v slovenskem Primorju. Glede na postopanje tedanje države FLRJ je bilo z odvzemom premoženja in namembnosti onemogočeno cerkveni javni osebi nadaljnje delovanje. Njeno vlogo je prevzela, skladno določilu kanona 120 oziroma 122 tožeča stranka, kot neposredno višja pristojna cerkvena oblast. Ker je višja pravna oseba cerkvena oblast vlagatelj in stranka v postopku denacionalizacije, obstojijo pogoji za uvedbo postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je pravilno uporabila določilo 14. člena ZDen, po katerem gre pravica do vrnitve premoženja cerkvam in drugim verskim skupnostim, njihovim ustanovam oziroma redom, če so ob uveljavitvi ZDen 7.12.1991 delovali na območju Republike Slovenije. ZDen izrecno veže vrnitev podržavljenega premoženja navedenim subjektom na njihovo delovanje na območju Republike Slovenije v času njegove uveljavitve. V primerih, ko tako delovanje ni izkazano, navedeni subjekti nimajo aktivne legitimacije za vrnitev podržavljenega premoženja. V obravnavanem primeru, kot to ugotavlja tožena stranka in tudi upravni organ prve stopnje, tako delovanje na območju Republike Slovenije ni izkazano, saj tudi sama tožeča stranka v svoji tožbi navaja, da je zaradi spremembe družbene ureditve cerkvena javna pravna oseba prenehala delovati. Iz Zakonika cerkvenega prava, kanona 120, pa tudi izhaja, da pravna oseba po cerkvenem pravu preneha obstajati, če jo pristojna oblast zakonito odpravi ali če pravna oseba 100 let ne deluje. V obravnavanem primeru pa se to ni zgodilo. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da cerkvena javna pravna oseba ni prenehala obstajati, pač pa je le prenehala delovati. Glede na to pa ne more priti do uporabe zakonske določbe 14. člena ZDen, ki izrecno veže pravico do vrnitve premoženja cerkvenim pravnim osebam na delovanje na območju Republike Slovenije ob uveljavitvi ZDen. V poštev pa tudi ne pride pravno nasledstvo po tožeči stranki, saj cerkvena javna pravna oseba ni prenehala obstajati, ampak nesporno ne deluje več na območju Republike Slovenije.

Sodišče je zato tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77). Določbo tega zakona je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).