Jedro

Tožniku je lahko delovno razmerje prenehalo le na eni podlagi, je lahko upravičen le do ene odpravnine, ne glede na to, da za primer upokojitve na podlagi 11. odst. 92. čl. ZObr zakon posebej določa pravico do pokojnine.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se glasi: Tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „1. Odločba tožene stranke št. 10000-684/2007-3 z dne 3. 12. 2007 se spremeni tako, da se pravilno glasi: Delavcu se izplača odpravnina v znesku šestih povprečnih plač na zaposlenega v RS oziroma šestih zadnjih plač delavca, če je to zanj ugodneje.

2. Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati še odpravnino v znesku treh povprečnih plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji oziroma treh zadnjih plač delavca, če je to zanj ugodneje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2008 dalje do plačila“ s e z a v r n e. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 459,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila in pod izvršbo.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 286,88 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in spremenilo odločbo tožene stranke z dne 3. 12. 2007 tako, da se tožniku izplača odpravnina v znesku šestih povprečnih plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji oziroma šestih povprečnih plač delavca, če je to zanj ugodneje. Poleg tega je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati še odpravnino v znesku treh povprečnih plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji oziroma treh povprečnih plač delavca, če je to zanj ugodneje, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je naložilo tudi, da je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v 15 dneh od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Odločilo je tudi, da tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški. V pritožbi navaja, da je tožniku delovno razmerje prenehalo po enajstem odstavku 92. členu Zakona o obrambi. Na prenehanje delovnega razmerja ni vplivalo dejstvo, če se je tožnik s tem strinjal ali ne, gre za izrecno določbo Zakona o obrambi, ki napotuje na izdajo odločbe o prenehanju delovnega razmerja. Navedeno dejstvo je ugotovila tako tožena stranka kot tudi Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ki je dne 26. 6. 2008 izdal odločbo o tem, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine od 1. 1. 2008 dalje. Tožnik se zoper odločbo tožene stranke z dne 3. 12. 2007 o prenehanju delovnega razmerja ni pritožil iz razloga prenehanja delovnega razmerja pod točko 1 izreka te odločbe. 11. odstavek 92. člena Zakona o obrambi se uporablja v primeru, ko delodajalec ugotovi, da vojaška oseba izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih ter ji v istem koledarskem letu tudi izda odločbo o prenehanju delovnega razmerja, kar je tožena stranka tudi ugotovila in o čemer je bil pisno seznanjen tožnik z dopisom 5. 10. 2007. V tem primeru ne gre za upokojitev, pač pa vojaška oseba le ne more nadaljevati z delom na obrambnem področju. Ta določba pojasnjuje, da ima vojaška oseba v tem primeru pravico do odpravnine, kot ob upokojitvi po splošnih predpisih, nikakor pa vojaškim osebam ni mogoče izplačati dveh odpravnin, kar izhaja tudi iz same dikcije navedenega člena. Bistveno je, da lahko delavcu delovno razmerje preneha le na eni podlagi, ne more pa mu prenehati tako zaradi upokojitve, kot tudi zaradi pogojev iz enajstega odstavka 92. člena ZObr. Posledično delavec ne more biti upravičen do dveh odpravnin. Takšno stališče je zavzelo tudi Delovno in socialno sodišče v Ljubljani opr. št. I Pd 10/2008 z dne 9. 10. 2008 in tudi Višje delovno in socialno sodišče v sodbi opr. št. Pdp 355/2008. V primeru, če se delavec odloči za nadaljevanje delovnega razmerja drugje, pri drugem delodajalcu oziroma na drugem, vendar ne obrambnem področju, ima v takšnem primeru ob prenehanju delovnega razmerja na obrambnem področju po enajstem odstavku 92. člena ZObr pravico do odpravnine, kot če bi se upokojil. Tudi v zadevi, ki se je pri Višjem in delovnem in socialnem sodišču obravnavala pod opr. št. Pdp 1313/2007, je bilo zavzeto stališče, da pripada tožniku le ena odpravnina in ni bistveno, na kateri podlagi mu preneha delovno razmerje. Poleg tega tožena stranka meni, da tožnik ni upravičen do teka zakonskih zamudnih obrestmi od 4. 1. 2008, temveč šele od 11. 1. 2008, ko je vložil tožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanega pritožbenega razloga, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki so navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik vtoževal odpravnino na podlagi enajstega odstavka 92. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.). V postopku je bilo ugotovljeno, da mu je tožena stranka dne 3. 12. 2007 izdala odločbo (A1) o tem, da mu z 31. 12. 2007 preneha delovno razmerje, da se mu s 1. 1. 2008 ustavi izplačevanje plače in da je upravičen do izplačila odpravnine v znesku treh povprečnih plač na zaposlenega v RS oziroma treh zadnjih njegovih plač, če je to zanj ugodneje. Tožniku je bila ta odpravnina, upoštevaje 10. člen Zakona o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (ZPSDP, Ur. l. RS, št. 87/97 in nadalj.) obračunana v bruto znesku 9.084,72 EUR in 4. 1. 2008 v neto znesku 8.369,96 EUR nakazana na njegov račun (A3). Tožnik se je s 1. 1. 2008 upokojil in je od tega dne dalje tudi pridobil pravico do starostne pokojnine v znesku 1.086,75 EUR, kar izhaja iz odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 26. 2. 2008 (A4, A11).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik zoper del odločbe tožene stranke z dne 3. 12. 2007, kjer je bilo odločeno o prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki z dnem 31. 12. 2007 (A1), ni uveljavljal varstva svojih pravic. Tako je tožniku delovno razmerje prenehalo po določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr. Kljub temu, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo skladno s citirano določbo ZObr, pa je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožnik upravičen do odpravnine po dveh pravnih temeljih, torej tako po splošnih predpisih (10. člen ZPSDP) kot tudi po enajstem odstavku 92. člena ZObr.

10. člen ZPSDP določa, da znaša odpravnina ob odhodu v pokoj tri povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji oziroma tri zadnje plače zaposlenega, če je to zanj ugodneje. Enajsti odstavek 92. člena ZObr pa določa, da vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede za čas, za katerega je sklenilo pogodbo o zaposlitvi. Pri tem se upošteva tudi zavarovalna doba s povečanjem oziroma dodana doba iz naslova obveznega dodatnega zavarovanja. Vojaška oseba ima ob prenehanju delovnega razmerja na obrambnem področju pravico do odpravnine kot ob upokojitvi po splošnih predpisih. Odločbo o prenehanju delovnega razmerja izda minister in je dokončna. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča lahko delavcu delovno razmerje preneha le na eni podlagi. Tako tožniku ni moglo delovno razmerje prenehati tako zaradi upokojitve kot tudi zaradi izpolnjevanja pogojev iz enajstega odstavka 92. člena ZObr. Tudi v primeru, če oba pogoja za upokojitev nastopita na isti dan, to ne pomeni, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na dveh podlagah, posledično pa tudi ni upravičen do dveh odpravnin. Dejstvo, da je prišlo pri tožniku do izpolnitve pogojev za prenehanje delovnega razmerja na podlagi enajstega odstavka 92. člena ZObr in da se je tožnik sočasno upokojil, ne pomeni, da mu je delovno razmerje prenehalo na obeh podlagah oziroma dvakrat. Ker je tožniku pripadala le ena odpravnina in ker je osnova za izplačilo odpravnine pri obeh podlagah enaka (tako kot po 10. členu ZPSDP kot po enajstem odstavku 92. člena ZObr) niti ni odločilnega pomena, na kateri podlagi mu je delovno razmerje prenehalo. Enajsti odstavek 92. člena ZObr predstavlja poseben, z zakonom določen način prenehanja delovnega razmerja, ki je posledica specifičnosti in organizacije dela ter drugih zahtev poklicnega dela v vojski. Ta določba zakona delavca ne sili v upokojitev, mu pa zaradi prenehanja delovnega razmerja zagotavlja pravico do odpravnine kot ob upokojitvi po splošnih predpisih. Edino v primeru, če bi bila odpravnina po ZObr višja, kot pa je določena odpravnina ob upokojitvi, bi tožnik lahko zahteval izplačilo razlike. Podobno stališče je bilo zavzeto že v večih sodbah pritožbenega sodišča (na primer opr. št. Pdp 1312/2007 z dne 22. 5. 2008, Pdp 355/2008 z dne 9. 10. 2008, Pdp 1459/2007 z dne 22. 8. 2008,...).

Ker je bil ob upoštevanju navedenega tožbeni zahtevek tožnika neutemeljen, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo njegov tožbeni zahtevek (4. točka 358. člena ZPP).

Odločitev o pravdnih stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP.

Ker se je zaradi odločitve pritožbenega sodišča spremenil tudi uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu, je bilo potrebno ponovno odločiti o pravdnih stroških. Pritožbeno sodišče je toženi stranki od priglašenih stroškov priznalo stroške za odgovor na tožbo v višini 500 točk po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.; tarifna št. 15/1/a) ter pravdne stroške za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo 500 točk po OT (tarifna št. 15/3/a) in jih ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času odločanja pred sodiščem prve stopnje (0,459 EUR) odmerilo na 459,00 EUR. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo priglašenih pravdnih stroškov za pregled listin v višini 20 točk in za obvestilo stranki, saj so ti že vključeni v priznano nagrado za odgovor na tožbo oziroma za zastopanje.

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je dolžan tožnik povrniti tudi njene pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je toženi stranki od priglašenih stroškov priznalo stroške za sestavo pritožbo 625 točk (tarifna št. 15/4) ter stroške PTT v znesku 1,1 EUR in jih odmerilo na 286,88 EUR. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo priglašenih pritožbenih stroškov za obvestilo stranki, saj so le ti že vključeni v priznano nagrado za sestavo pritožbe.