Jedro

Po tar. št. 3102 odvetniku (v pravdnem postopku) pripada nagrada za narok, ki obsega eno nagrado za vse naroke, ne glede na število narokov, ki jih sodišče opravi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožnici odmerila nagrado in stroške za nudenje brezplačne pravne pomoči v višini 665,00 EUR in v presežnem delu njen predlog za izplačilo nagrade in stroškov za nudenje brezplačne pravne pomoči zavrnila. V svoji obrazložitvi navaja, da je bila tožnica z odločbo opr. št. Bpp 1611/2009 z dne 7. 8. 2009 dodeljena za izvajanje brezplačne pravne pomoči upravičencu A.A. Tožnica je dne 30. 9. 2010 pravočasno priglasila nastale stroške za opravljena dejanja brezplačne pravne pomoči in sicer: 1.023,10 EUR za nagrado za postopek po tarifni številki 3100, 2 X po 994,40 EUR nagrade po tarifni številki 3102 za naroka dne 3. 9. 2010 in 22. 9. 2010 in 20 EUR za PTT stroške po tarifni številki 6002. Tožena stranka ugotavlja, da je tožničin predlog za odmero nagrade na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), veljavni odvetniški tarifi in Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) delno utemeljen. Tožnica je upravičena do 335,40 EUR nagrade za postopek na prvi stopnji po tarifni številki 3100 glede na vrednost spornega predmeta 75.000 EUR (količnik 1,3 x 258 vrednost spora po 36. členu ZOdvT) ter do enotne nagrade za narok po tarifni številki 3102, ki upoštevaje količnik 1,2, znaša 309,60 EUR in ZOdvT ne predvideva tarifiranja vsakega naroka posebej. Ostale postavke so v skladu z veljavno odvetniško tarifo in v skladu z ZBPP.

Tožnica v tožbi navaja, da se z izdanim sklepom ne more strinjati, ker je tožena stranka napačno uporabila Zakon o odvetniški tarifi, tarifo in prilogo, ki sta sestavni del tega zakona. Kot nesporno priznava, da je v postopkih priznanja nagrade in stroškov v zvezi z izvajanjem brezplačne pravne pomoči potrebno upoštevati določilo 36. člena ZOdvT, ki določa, da je pri vrednosti predmeta nad 30.000 EUR določen osnovni količnik 258 EUR, ne sprejema pa stališča tožene stranke, da ZOdvT ne predvideva tarifiranja vsakega posameznega naroka posebej. V zvezi s tem navaja, da je v tretjem delu tarife „Upravni spor, postopek pred delovnimi in socialnimi sodišči, pravdni in nepravdni postopek ter posebni postopki“ jasno in določno zapisano, da nagrada za narok nastane za zastopanje stranke na naroku ali za sodelovanje pri pogovorih izven naroka, usmerjenih h končanju ali preprečitvi sodnega postopka. V kolikor bi zakonodajalec imel v mislih, da je nagrada za narok enotna nagrada za udeležbo na več narokih v isti zadevi, bi temu primerno slednjo dikcijo tudi zapisal, bodisi da bi dodal besedo „enotna nagrada za naroke“ ali uporabil množinski samostalnik „nagrada za naroke“. Temu primerna je zato tudi dikcija tarifne številke 3102, kjer je določena nagrada za narok in tudi tarifne številke 3103, kjer je določena zmanjšana nagrada za narok, v kolikor bi se le-ta končal z umikom tožbe ali predloga za začetek postopka, odpovedjo ali pripoznavo zahtevka ali je bila na tem naroku izdana zamudna sodba. V kolikor bi šlo za enotno tarifiranje vseh opravljenih narokov v določeni zadevi, ne bi bilo potrebe po ločevanju tarifne številke na 3102 in 3103. Tudi Višje sodišče v Ljubljani je v več odločbah zavzelo stališče, da v tarifni številki 3102 niso zajeti vsi naroki v civilnih zadevah, ampak pripada odvetniku nagrada za vsak narok posebej. Tožeča stranka prilaga sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 2385/2010. Tožena stranka je zato napačno uporabila materialno pravo, saj bi tožeči stranki, ob upoštevanju 36. člena ZOdvT v zvezi s tarifno številko 3102, morala priznati še nagrado za postopek in sicer na glavni obravnavi dne 22. 9. 2010, prav tako v višini 309,60 EUR, tako da bi se 3. točka napadenega sklepa morala glasiti: „Predlog odvetnice za izplačilo nagrade in stroškov postopka za nudenje brezplačne pravne pomoči v znesku nad 974,60 EUR, se zavrne.“ Tožeča stranka sodišču predlaga, da po izvedenih predlaganih dokazih izpodbijani sklep tožene stranke odpravi. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti prereka vse tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri izdanem sklepu opr. št. Bpp 1611/2009 z dne 5. 10. 2010. Dodatno še navaja, da je bilo z odločbo opr. št. Bpp 1611/2009 z dne 7. 8. 2009 prošnji A.A. za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugodeno in mu je bila dodeljena izredna brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči prve in druge stopnje v pravdnem postopku, ki se pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vodi pod opr. št. II R 238/2009 ter kot oprostitev plačila stroškov postopka, razen plačila sodnih taks. Navaja, da med strankama upravnega spora ni sporno, da je vrednost spornega predmeta v pravdnem postopku, v katerem je bila tožnica izvajalka brezplačne pravne pomoči, znašala 75.000 EUR. Tožena stranka je višino nagrade tako pravilno utemeljila glede na višino spornega predmeta; jedro spora pa je zatrjevanje tožene stranke, da ZOdvT ne predvideva tarifiranja vsakega posameznega naroka posebej, zaradi česar je bila tožnici odmerjena enotna nagrada za narok po tarifni številki 3102, ki upoštevaje količnik 1,2, znaša 309,60 EUR. Glede tožbene navedbe, da naj bi tožnici pripadala nagrada za zastopanje na vsakem posameznem naroku in ne enotna nagrada, kot ji je bila priznana po tarifni številki 3102, tožena stranka še pojasnjuje, da nagrada za narok nastane za zastopanje stranke na naroku ali za sodelovanje pri pogovorih izven naroka, usmerjenih h končanju ali preprečitvi sodnega postopka, tako da na posamezni stopnji postopka pred sodiščem nastane nagrada za narok le enkrat, in sicer ne glede na to, ali je odvetnik stranko zastopal na enem ali več narokih. Tožena stranka se pri tem opira na dokumentacijo, nastalo tekom zakonodajnega postopka in sicer navaja, da je iz poročila Odbora DZ za notranjo politiko, javno upravo in pravosodje št. 740-01/08-12/1 z dne 23. 4. 2008 (Poročevalec Državnega zbora RS, št. 58 z dne 25. 4. 2008) razvidno, da je bil razlog za sprejem ZOdvT predvsem v določitvi takšnega sistema nagrajevanja odvetniških storitev, ki bo odvetnike in stranke spodbujal k čim hitrejši rešitvi spora. Predlog ZOdvT je bil pripravljen po vzoru nemškega Zakona o nagradah odvetnic in odvetnikov iz leta 2004 in uvaja plačilo ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi (ureditev določene zadeve). Število posameznih pisanj oziroma vlog in število posameznih narokov tako ne vpliva na višino nagrade. Izjema je le nagrada za narok v kazenskih in prekrškovnih zadevah. Ker iz navedenega sledi, da je zakonodajalec imel v mislih uvedbo enotne nagrade za narok v pravdnih postopkih kot enega izmed ključnih inštitutov, usmerjenih k čim hitrejši rešitvi spora, tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi navaja, da je stališče, kot ga povzema tožena stranka v odgovoru na tožbo v zvezi s predlogom Zakona o odvetniški tarifi, le stališče ene od vabljenih strank in da OZS sodelovanje pri pripravi predloga zakona ni bilo omogočeno; tako da gre za dve nasprotujoči si stališči, ki nimata nobene pravne moči. Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi, v kateri je med strankama sporno, ali se tožnici za pravno zastopanje v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani po odločbi opr. št. Bpp 1611/2009 z dne 7. 8. 2009 za zastopanje upravičenca na glavni obravnavi, opravljeni na dveh narokih, priznajo stroški zastopanja po tarifni številki 3102 za en narok ali za dva naroka, je tožena stranka zavzela stališče, da gre pri glavni obravnavi, opravljeni na dveh narokih, za en narok in je zato tožnici priznala nagrado po tarifni številki 3102 samo v enkratnem in ne v dvakratnem znesku. Ob upoštevanju veljavnega Zakona o odvetniški tarifi je takšno stališče tožene stranke, po mnenju sodišča, pravilno. Po tar. št. 3102 odvetniku (v pravdnem postopku) pripada nagrada za narok, ki obsega eno nagrado za vse naroke, ne glede na število narokov, ki jih sodišče opravi. ZOdvT, za razliko od prej veljavne Odvetniške tarife, temelji na načelu ene nagrade za vse vloge in ene nagrade za vse naroke. V kolikor bi bil namen zakonodajalca tak, da v pravdnem postopku zajema nagrada za narok nagrado za zastopanje na vseh narokih, bi to tudi izrecno tako predpisal, kot je storil v kazenskih in prekrškovnih zadevah. Ker v tretjem delu odvetniške tarife (upravni spor, postopek pred delovnimi in socialnimi sodišči, pravdni postopek, nepravdni postopek in posebni postopki) ni eksplicitno določeno, da nagrada za narok nastane za udeležbo na vsakem posameznem naroku, kot je to jasno določeno v četrtem delu odvetniške tarife za naroke v kazenskem postopku, je tožena stranka po mnenju sodišča ravnala pravilno, ko je tožnici odmerila nagrado po tar. št. 3102 samo v enkratnem znesku. Tožbeni ugovori zato na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Tožnica je sicer k tožbi priložila sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2385/2010 z dne 1.9.2010, vendar ta sodba še ne pomeni ustaljene sodne prakse, saj je Višje sodišče v Ljubljani v drugih istovrstnih zadevah zavzelo drugačno stališče (npr. sklep II Cp 3969/2010, sklep II Cp 2502/2010 itd.).

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnitev tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je tožnica v tožbi smiselno uveljavljala tudi, da se opravi glavna obravnava, sodišče pojasnjuje, da je na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji senata, ker v postopku niso bila predlagana nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev.