Jedro

Sodišče prve stopnje je tožniku na podlagi ugotovitve, da je tožnik v mesecu avgustu 2018 kljub formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za nižje vrednoteno delo opravljal dela in naloge delovnega mesta novinar specialist, prisodilo vtoževano razliko v plači, ki v času podpisa nove pogodbe o zaposlitvi še ni zapadla v plačilo. Za preostalo vtoževano obdobje je tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo razlike v plači zavrnilo kot neutemeljen, saj se je tožnik s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi odpovedal vsem zapadlim terjatvam iz delovnega razmerja zoper toženo stranko, torej tudi razlikam v plači iz naslova dejansko opravljenega dela za obdobje od 1. 2. 2016 do 31. 7. 2018.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe toženi stranki naložilo, naj tožniku v roku 8 dni za čas od 1. 8. 20218 do 31. 8. 2018 obračuna razliko v plači med osnovno plačo 25. plačnega razreda in osnovno plačo 32. plačnega razreda ter mu po odvodu davka in prispevkov izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2018 do plačila. V II. točki izreka sodbe je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 1. 2. 2016 do 31. 7. 2018 obračunati razliko v plači med plačo 25. plačnega razreda in pripadajočo osnovno plačo 32. plačnega razreda, od teh zneskov odvesti davek in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za razliko v plači preteklega meseca do plačila. V III. točki izreka sodbe je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.190,23 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del v II. točki izreka sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da se je s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi odpovedal pravici do razlike v plači za opravljeno delo na podlagi prejšnje pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje glede okoliščin sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi ni izvedlo nobenega dokaza. Protispisni so zaključki sodišča prve stopnje, da se je zavedal, da se s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi odpoveduje zahtevkom za nazaj in da se je zapadlim zahtevkom odpovedal v zameno za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Vztraja, da tožena stranka podpisa nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je pripravila sama, ni pogojevala z odpovedjo denarnim zahtevkom za nazaj. Ker je toženi stranki zaupal, je pogodbo le na hitro preletel, šele v letu 2019 pa je bil s strani sindikata opozorjen na sporno določilo. Navaja, da je v izpovedi iskreno obrazložil okoliščine sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, zato bi mu sodišče prve stopnje moralo verjeti. Ker nova pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena na podlagi 49. člena ZDR-1, določila iz 13. člena ni mogoče šteti za dogovor o odpovedi pravicam po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ki je s sklenitvijo nove prenehala veljati. S sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 191/2018) uveljavlja, da se s toženo stranko ni nikoli pogovarjal o tem, katerim zahtevkom iz delovnega razmerja se odpoveduje. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je dogovor o odpovedi pravicam jasen in nedvoumen, poleg tega je po sodni praksi pritožbenega sodišča (Pdp 1230/2010) nična izjava, s katero se delavec odpove pravici do plače. Tudi v sodbi Pdp 243/2017 je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da se delavec kot šibkejša stranka do višine zakonskega minimuma ne more odpovedati pravicam iz delovnega razmerja. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper ugodilni del v I. točki izreka sodbe in zoper odločitev o stroških postopka v III. točki izreka sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico. V pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je glede vsebine tožnikovega dela v mesecu avgustu 2018 zaslišalo le tožnika, ne pa tudi predlaganih prič. Čeprav delo novinarja specialista ni bistveno drugačno od dela novinarja, to ne pomeni, da je tožnik v avgustu 2018 opravljal delo novinarja specialista. Tudi po sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi je v resnici opravljal delo novinarja, ker se je nivo novinarskega dela v A. centru le počasi nadgrajeval. Kot bistveno izpostavlja, da tožnik ne vodi oddaj in da nima niti izobrazbe niti usposobljenosti za opravljanje del novinarja specialista. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika nasprotuje njegovim pritožbenim navedbam, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh za odločitev bistvenih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

7. Tožnik v tem sporu od tožene stranke za obdobje od 1. 2. 2016 do 31. 8. 2018 zahteva razliko v plači med obračunano in izplačano plačo 25. plačnega razreda in osnovno plačo 32. plačnega razreda, ker naj bi kljub formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za delo internetnega administratorja v okviru uredništva A. centra opravljal vse naloge višje vrednotenega delovnega mesta novinar specialist. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta stranki 26. 1. 2016 sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto internetni administrator, 1. 3. 2017 pa sta za to delovno mesto sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. K pogodbi z dne 1. 3. 2017 sta istega dne sklenili še aneks, s katerim je bilo dogovorjeno, da bo tožnik poleg rednih zadolžitev opravljal tudi dela in naloge novinarja in iz tega naslova prejemal dodatek za večopravilnost. Stranki sta nato 31. 8. 2018 sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto novinar specialist (v nadaljevanju: nova pogodba o zaposlitvi), na podlagi katere je tožnik upravičen do plače 32. plačnega razreda, v predhodnem obdobju od 1. 2. 2016 do 31. 8. 2018 pa je prejemal plačo 25. plačnega razreda.

8. Sodišče prve stopnje je tožniku na podlagi ugotovitve, da je tožnik v mesecu avgustu 2018 kljub formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za nižje vrednoteno delo opravljal dela in naloge delovnega mesta novinar specialist, prisodilo vtoževano razliko v plači, ki v času podpisa nove pogodbe o zaposlitvi še ni zapadla v plačilo. Za preostalo vtoževano obdobje je tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo razlike v plači zavrnilo kot neutemeljen, saj se je tožnik s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi odpovedal vsem zapadlim terjatvam iz delovnega razmerja zoper toženo stranko, torej tudi razlikam v plači iz naslova dejansko opravljenega dela za obdobje od 1. 2. 2016 do 31. 7. 2018. - K pritožbi tožnika:

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi določila 4. točke 13. člena nove pogodbe o zaposlitvi, da „pogodba predstavlja celoten dogovor med strankama in nadomešča vse morebitne prejšnje ustne in/ali pisne dogovore“, ter da pogodbeni stranki „razen zahtevkov iz te pogodbe druga do druge nimata nobenih medsebojnih zahtevkov, oziroma se tem izrecno odpovedujeta“, pravilno zaključilo, da se je tožnik s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi odpovedal zapadlim razlikam v plači iz naslova plačila za dejansko opravljeno delo. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da glede okoliščin sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi ni izvedlo nobenega dokaza, saj je v zvezi s tem zaslišalo tožnika. Na podlagi njegove izpovedi, da se ne spomni, „da bi bilo neki groznega govora o tem“, je pravilno ugotovilo, da so pred podpisom novih pogodb o zaposlitvi za delovno mesto novinar specialist1 med toženo stranko in delavci oziroma sindikatom potekala pogajanja. Čeprav tožnik v ta pogajanja ni bil neposredno vključen, pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da je bil z izidom pogajanj gotovo seznanjen, saj mu je tožena stranka posredovala v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, za katerega trdi, da ga dejansko opravlja že ves čas zaposlitve.

10. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da spornega določila v novi pogodbi o zaposlitvi ni mogoče šteti za dogovor o odpovedi denarnim zahtevkom po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ki je s sklenitvijo nove pogodbe prenehala veljati. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje za dogovor o odpovedi terjatvam za nazaj niti v določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) niti v določbah Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 97/07 in nasl.) ni predpisana posebna oblika in je lahko vključen tudi v (novo) pogodbo o zaposlitvi. Neutemeljene so tožnikove pritožbene navedbe, da je novo pogodbo o zaposlitvi pripravila tožena stranka, da jo je „le na hitro preletel“ in da spornemu določilu ni posvečal posebne pozornosti, ker ga tožena stranka na to ni posebej opozorila, saj vse navedeno na veljavnost dogovora o poravnavi medsebojnih obveznosti nima nobenega vpliva. Tudi okoliščina, da je sporno določilo umeščeno v 13. člen pogodbe o zaposlitvi, ki sicer ureja načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi, dogovoru ne odvzema veljavnosti ali spreminja njegove narave. V zvezi s tem so bistvene pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je dogovor o poravnavi medsebojnih obveznosti jasen in nedvoumen, da je tožnik pogodbo pred podpisom prebral, kar pomeni, da je vedel, da se z njenim podpisom odpoveduje vsem zahtevkom iz delovnega razmerja za nazaj in da jo je kljub temu prostovoljno podpisal, ker si je želel tudi formalno zasesti delovno mesto novinar specialist z višjo osnovno plačo. Čeprav se tožnik z navedenimi ugotovitvami ne strinja, to ne pomeni obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pavšalno uveljavlja pritožba.

11. Zmotno je pritožbeno stališče tožnika, da se delavec ne more odpovedati plači za delo, ki je bilo dejansko opravljeno. Na podlagi stališč Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-63/03-19 z dne 27. 1. 20052 se je sicer v naši sodni praksi res uveljavilo stališče, da se delavec kot šibkejša stranka ne more odpovedati zakonsko zagotovljenim pravicam3, vendar pa je Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019 poudarilo, da se delavec zgolj vnaprej ne more veljavno odpovedati pravici iz delovnega razmerja, medtem ko s pravico, ki jo je že pridobil, oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, lahko prosto razpolaga in se ji tudi odpove. To stališče se je uveljavilo tudi v novejši sodni praksi pritožbenega sodišča (glej npr. zadeve Pdp 160/2020 z dne 5. 6. 2020, Pdp 23/2020 z dne 4. 6. 2020, Pdp 150/2020 z dne 22. 5. 2020, Pdp 263/2021 z dne 2. 7. 2021 in druge), zato sklicevanje tožnika na starejše primere iz sodne prakse ne vpliva na pravilnost sprejete odločitve.

- K pritožbi tožene stranke:

12. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje glede vsebine tožnikovega dela v mesecu avgustu 2018 ni zaslišalo vseh predlaganih prič, saj tega pritožbenega očitka zaradi neobrazloženosti ni mogoče preizkusiti. Neutemeljeno je tudi njeno pritožbeno navajanje, da je tožnik še v septembru 2018 opravljal delo novinarja, ker se je nivo njegovega novinarskega dela v A. le počasi nadgrajeval. Ta pavšalna pritožbena navedba ne vzbuja dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je tožnik v avgustu 2018 pri toženi stranki opravljal delo novinarja specialista, kar poleg izpovedi tožnika potrjujejo tudi navedbe tožene stranke, da je s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi „sanirala“ vprašanje plačil tožniku za pretekla obdobja. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na izpoved tožnika, da v uredništvu A. ne pripravljajo oddaj (kot na televiziji ali radiu), kar je sicer ena od (številnih) nalog novinarja specialista. Sodišče prve stopnje upoštevaje ugotovitve, da ima tožena stranka v A. zaposlenih več novinarjev specialistov in da je pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto v avgustu 2018 ponudila tudi tožniku, te okoliščine pravilno ni štelo kot odločilne. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje tožene stranke, da tožnik nima ustrezne izobrazbe in usposobljenosti za opravljanje dela novinarja specialista. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ima posebna znanja s področja vesolja, znanosti in tehnologije in da je v okviru svojega dela obravnaval zahtevne tematike s področja znanosti, vesolja, tehnologije in gospodarstva, ki terjajo poglobljeno raziskovanje tega področja (in ni šlo le za zbiranje informativnih vsebin, kar je delo novinarja). Sicer pa je tožena stranka tožniku ustrezno usposobljenost priznala že s tem, ko mu je v podpis ponudila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, ki takšno znanje zahteva.

13. Tudi odločitev o stroških postopka v III. točki izreka sodbe je materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je tožniku, ki je s tožbenim zahtevkom uspel le v neznatnem delu, na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP pravilno naložilo, naj toženi stranki povrne vse pravilno priglašene stroške postopka. Ker glede na vse navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi obeh strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker stranki s pritožbama nista uspeli, upoštevaje določbo prvega odstavka 154. člena ZPP vsaka sama krije svoje stroške pritožbe. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožnika, ker ta ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in zato ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Tožnik ni bil edini delavec iz A., ki mu je tožena stranka v avgustu oziroma septembru 2018 ponudila novo pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu novinar specialist (glej npr. istovrstno zadevo pritožbenega sodišča Pdp 263/2021). 2 Zadeva se je nanašala na vprašanje veljavne odpovedi pravici do odpravnine. 3 Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo tudi v zadevah Pdp 1230/2010 in Pdp 243/2017, na kateri se v pritožbi sklicuje tožnik.