Jedro

V predmetni zadevi je med strankama nesporno, da tožnik na naslovu nima prijavljenega stalnega prebivališča. Toženka je glede na navedeno pravilno ugotovila, da pogoj iz prvega odstavka 18. člena ZUPJS ni izpolnjen, omenjeno nepremičnino pa je zato glede na določbe 17. člena ZUPJS treba upoštevati pri ugotavljanju tožnikovega premoženja. Zgolj okoliščina, da ima tožnik na naslovu sporne nepremičnine prijavljeno začasno prebivališče ter da tam tudi dejansko živi, na navedeno ne more vplivati.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani VI K 27557/2022.

2.V obrazložitvi izpodbijane odločbe se toženka sklicuje na 11. in 13. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Iz podatkov GURS in elektronske zemljiške knjige izhaja, da je tožnik v celoti lastnik nepremičnine - št. dela stavbe 1 v stavbi št. 2, k. o. ..., ki v naravi predstavlja stanovanje na naslovu A. (v nadaljevanju tudi sporna nepremičnina), na navedenem naslovu pa tožnik nima prijavljenega stalnega prebivališča, ampak zgolj začasno prebivališče. Uporabna površina navedenega stanovanja je 111,8 m2, njegova vrednost znaša 44.200,00 EUR. Ker tožnik na navedenem naslovu nima prijavljenega stalnega prebivališča, se skladno z 18. členom Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) navedena nepremičnina šteje kot premoženje v postopku dodelitve BPP. Z navedenimi ugotovitvami je bil tožnik seznanjen, v odgovoru na poziv pa je navedel le, da na navedenem naslovu dejansko prebiva, za kar je priložil potrdilo Upravne enote Zagorje ob Savi o začasnem prebivališču na navedenem naslovu. Ker tožnik že z vrednostjo navedenega premoženja presega premoženjski cenzus za dodelitev BPP, se toženka ni spuščala v presojo drugega premoženja tožnika ter v presojo njegovih dohodkov.

3.Tožnik vlaga tožbo iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik je brezposeln in brez premoženja, preživlja več otrok. Živi na naslovu A., navedena nepremičnina pa je potrebna adaptacije. Ker je nepremičnina zelo dotrajana, je njena vrednost manj kot 20.000,00 EUR. Ker ni urejeno prejemanje pošte, ima stalno prebivališče prijavljeno na naslovu svoje matere in sicer B., kjer pa ni lastnik nepremičnine. Nepremičnina na naslovu A., je torej edina nepremičnina v njegovi lasti, zato se ne sme šteti kot njegovo premoženje. Tožnik se sklicuje na sodbi naslovnega sodišča I U 1199/2024 ter I U 485/2024, s katerima je sodišče ugodilo njegovima tožbama zoper toženko ter navedlo, da toženka ni pravilno upoštevala zatrjevanih dejstev glede adaptacije hiše, prijavljenega naslova in bivanja. V nadaljevanju citira 13. in 14. člen ZBPP ter opozarja, da je bil diskriminiran v primerjavi z drugimi izvajalci BPP, ki jim je v celoti priznana BPP in katerim v dohodek ne štejejo otroških dodatkov in kmetijskih subvencij. Kršena mu je bila tudi pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in v celoti ugodi njegovi prošnji za BPP ter toženki naloži povrnitev stroškov postopka. Hkrati prosi za taksno oprostitev.

4.Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri dosedanjih navedbah in sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Ponovno opozori na prvo alinejo prvega odstavka 18. člena ZUPJS, ki za stanovanje ali stanovanjsko hišo, ki se ne šteje v premoženje do vrednosti primernega stanovanja, izrecno in kumulativno navaja pogoja, da mora oseba dejansko prebivati in imeti prijavljeno stalno prebivališče v tem stanovanju. Dodatno še pojasni, da se je tožnik v svojem odgovoru na poziv opredelil zgolj do tega, kje ima prijavljeno začasno prebivališče, ni pa ugovarjal vrednosti nepremičnine, prav tako ni opozoril na dotrajanost le-te, zato se toženka ni spuščala v presojo teh navedb.

5.Tožba ni utemeljena.

6.Med strankama v postopku je sporno, ali je toženka pravilno zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani VI K 27557/2022. Ključno vprašanje je, ali je toženka pravilno pri ugotavljanju tožnikovega premoženja upoštevala stanovanje na naslovu A., katerega lastnik je tožnik, na navedenem naslovu pa nima prijavljenega stalnega prebivališča.

7.Za odobritev BPP mora prosilec izpolnjevati pogoje, ki jih določa ZBPP. Med drugim mora izpolnjevati tudi subjektivni oziroma finančni pogoj, ki se ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca in njegovih družinskih članov. Po določbi drugega odstavka 14. člena ZBPP se za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. V skladu s tem določilom ZBPP je toženka navedla pravno podlago dveh zakonov, ki urejata navedeno materijo, in sicer Zakon o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) in ZUPJS.

8.Izpodbijana odločitev tako temelji na prvem odstavku 27. člena ZSVarPre v zvezi z drugim odstavkom 14. člena ZBPP, po katerem se BPP ne odobri samski osebi oziroma družini, ki ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Ta je v času odločanja znašal 484,88 EUR, kar pomeni, da je 48-kratnik tega zneska 23.274,24 EUR. Premoženje, ki se upošteva oziroma ne upošteva pri odločanju o dodelitvi BPP, določa ZUPJS v 17. in 18. členu. V skladu s temi določbami se v upoštevno premoženje šteje tudi nepremično premoženje. Skladno s prvim odstavkom 18. člena ZUPJS pa to ne velja za stanovanje ali stanovanjsko hišo, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanja. Stanovanje ali stanovanjsko hišo je iz upoštevnega premoženja prosilca za BPP glede na predstavljeno zakonsko določbo (ki jo je spremenila novela ZUPJS-C) mogoče izvzeti zgolj, če sta kumulativno izpolnjena oba pogoja - če prosilec v nepremičnini dejansko prebiva

in če ima na njenem naslovu prijavljeno tudi stalno prebivališče. Če kateri od teh pogojev ni izpolnjen, je takšno nepremičnino treba šteti med upoštevno premoženje (enako glede ugotavljanja upoštevnega premoženja po ZUPJS pri dodeljevanju denarne socialne pomoči npr. tudi Višje delovno in socialno sodišče v sodbi Psp 250/2022 z dne 16. 11. 2022).

9.V predmetni zadevi je med strankama nesporno, da tožnik na naslovu A., nima prijavljenega stalnega prebivališča. Toženka je glede na navedeno pravilno ugotovila, da pogoj iz prvega odstavka 18. člena ZUPJS ni izpolnjen, omenjeno nepremičnino pa je zato glede na določbe 17. člena ZUPJS treba upoštevati pri ugotavljanju tožnikovega premoženja. Zgolj okoliščina, da ima tožnik na naslovu sporne nepremičnine prijavljeno začasno prebivališče ter da tam tudi dejansko živi, na navedeno ne more vplivati.

10.ZBPP (ki je glede materialnih pogojev za dodelitev BPP specialen predpis v razmerju do ZUPJS in ZSVarPre) v tretjem odstavku 14. člena določa, da se ne glede na prvi in drugi odstavek istega člena (ki se nanašata na ugotavljanje premoženja po ZUPJS in ZSVarPre) premoženje, s katerim prosilec in njegova družina dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva, če prosilec ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji.

11.Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka iz uradnih evidenc pridobila podatek o tem, da je tožnik lastnik sporne nepremičnine. Toženka je glede na navedeno v okviru upravnega postopka na tožnika dne 24. 1. 2025 naslovila poziv na izjasnitev, v katerem je tožnika izrecno pozvala, da pojasni ali s sporno nepremičnino lahko dejansko razpolaga, predstavila mu je tudi vsebino tretjega odstavka 14. člena ZBPP. Toženkin poziv je bil dne 29. 1. 2025 vročen tožnikovemu pooblaščencu, ta pa je v odgovoru na poziv navedel le, da tožnik živi v nepremičnini A., ter da je lastnik nepremičnine, v kateri tudi živi, ki pa se ne šteje med premoženje. Odgovoru na poziv je bilo priloženo potrdilo UE Zagorje ob Savi o prijavi začasnega prebivališča na naslovu sporne nepremičnine.

12.Sodišče pritrjuje toženki, da s tako zatrjevanimi dejstvi in predloženimi dokazi tožnik ni konkretizirano zatrjeval, še manj pa izkazal, da s sporno nepremičnino iz razlogov, ki jih ni zakrivil po lastni volji, ne more razpolagati. Tožnik je v prošnji navedel, da ima prijavljeno prebivališče na naslovu B., pri čemer ni z ničemer pojasnil, zakaj tam tudi ne prebiva oziroma ne more prebivati. Prav tako ni z ničemer pojasnil, zakaj na naslovu nepremičnine v A., kjer naj bi glede na podano pojasnilo dejansko prebival, nima prijavljenega stalnega prebivališča (Zakon o prijavi prebivališča namreč opredeljuje, da je stalno prebivališče naslov v Republiki Sloveniji, na katerem posameznik stalno prebivala, in je ta naslov središče njegovih življenjskih interesov, kar se presoja na podlagi njegovih družinskih, partnerskih, delovnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naslovom, kjer živi, obstajajo tesne in trajne povezave; isti zakon določa tudi obveznost prijave stalnega prebivališča v osmih dneh od dneva naselitve osebe na naslov, kjer stalno prebiva). Ravno tako tožnik ni s ničemer pojasnil, zakaj z nepremičnino v njegovi lasti ne bi mogel razpolagati, bodisi z njeno prodajo ali oddajo v najem (glede na to, da je navajal drug naslov stalnega prebivališča in ni pojasnil, zakaj ne bi mogel prebivati na tem naslovu) ali pa z drugo obliko razpolaganja (npr. z zastavitvijo), ki bi mu omogočila zagotovitev lastnih sredstev za uveljavljanje pravice do sodnega varstva (prim. npr. sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 236/2013 z dne 10. 12. 2014). Glede na vse navedeno tožnikove trditve o dejstvih in dokazih, kot jih je navajal in predlagal v postopku pred toženko, niso omogočale zaključka, da tožnik s sporno nepremičnino dejansko ne more razpolagati, toženka pa je to nepremičnino posledično pravilno upoštevala pri ugotavljanju tožnikovega premoženja.

13.Tožbene navedbe o drugačni vrednosti sporne nepremičnine, o slabem stanju le-te ter o neurejenem prejemanju pošte na naslovu sporne nepremičnine predstavljajo nedovoljene tožbene novote, ki jih sodišče pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe ni moglo upoštevati. Ker je predmetni upravni spor omejen na presojo zakonitosti izpodbijane odločbe, se tožnik tudi ne more uspešno sklicevati na vloge ter dejstva in dokaze, ki jih je zatrjeval oziroma predlagal v drugih upravnih postopkih oz. v zvezi z drugimi upravnimi akti, ki so bili predmet samostojnega sodnega varstva. Iz navedenega razloga je tako nerelevantno tožnikovo sklicevanje na sodbi naslovnega sodišča I U 1199/2024 ter I U 485/2024, kolikor ti temeljita na upoštevanju drugačnega dejanskega stanja (navedb in dokazov tožnika v tedanjih postopkih pred toženko), kot pa je dejansko stanje v predmetni zadevi.

14.Tožnik uveljavlja še, da je bil v postopku diskriminiran zaradi svojega stanu (ker je brezposeln pek) in v primerjavi z vsemi drugimi upravičenci do BPP, katerim prošnjam je ugodeno, zatrjuje kršitev pravice do enakosti. Iz izpodbijane odločbe v ničemer ne izhaja, da bi toženka kakorkoli ugotavljala ali pa upoštevala tožnikov poklic, svojo odločitev je oprla izključno na ugotovitev o tem, da tožnik razpolaga s sporno nepremičnino, ki jo je treba upoštevati pri ugotavljanju njegovega premoženja in katere vrednost presega materialni cenzus. S takšno odločitvijo toženka tožnika po presoji sodišča ni z ničemer diskriminirala. Tožbeni očitki o kršitvi določbe 14. člena Ustave RS pa so posplošeni, zato se sodišče do njih ne more opredeliti.

15.Po povedanem sodišče sodi, da tožnik nezakonitosti izpodbijane odločbe ni uspel izkazati. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

16.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi tretje alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. V predmetni zadevi je šlo za spor med istima strankama (tožnik C. C., toženka Republika Slovenija, ki jo zastopa Okrožno sodišče v Ljubljani), za isto dejansko in pravno podlago (neupoštevanje nepremičnine na naslovu A., kjer ima tožnik prijavljeno začasno prebivališče, skladno s 17. in 18. členom ZUPJS), o tem vprašanju pa je naslovno sodišče že pravnomočno odločilo po opravljeni glavni obravnavi (s sodbo I U 306/2025-14 z dne 8. 5. 2025).

17.Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

18.Tožnik je hkrati s tožbo podal predlog za taksno oprostitev, zato sodišče še pojasnjuje, da se sodna taksa v tem upravnem sporu, glede na določbo šestega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in na tej podlagi ustaljeno sodno prakso, ne plača. Ker je torej plačila sodne takse v tem upravnem sporu tožnik oproščen že glede na zakon, sodišče o tem ne bo odločalo s sklepom.