Jedro

Status žrtve vojnega nasilja izgnanca pridobi oseba le za čas, dokler je zoper njo trajal prisilni ukrep izselitve; odhod iz kraja, kamor je bila prisilno izseljena, pomeni prekinitev trajanja prisilnega ukrepa prisilne izselitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 938/2002-7 z dne 23.9.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.4.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper dopolnilno odločbo Upravne enote R. z dne 12.11.2001, s katero je ta tožniku v ponovnem postopku priznala za obdobje od 28.1.1942 do 15.5.1945 status žrtve vojnega nasilja - begunca in pravice- iz tega statusa.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da iz dopolnilne odločbe prvostopnega organa, ki je bila izdana v ponovnem postopku, vodenem na podlagi odločbe tožene stranke, izdane v izvrševanju pravnomočne sodbe Upravnega sodišča RS v Ljubljani, št. U 1792/99-8 z dne 2.10.2000, izhaja, da je bilo v celoti spoštovano pravno mnenje sodišča. Po presoji sodišča je pravilna odločitev tožene stranke, ki je potrdila odločitev prvostopnega organa, da tožniku zaradi prekinitve izgnanstva (-v Srbiji) in s preselitvijo v L., od takrat dalje ni mogoče več priznati statusa žrtve vojnega nasilja - izgnanca. Od prihoda v L. dalje pa se mu, glede na okoliščine, da se ni mogel vrniti domov (v R.), ker bi bil doma izpostavljen vojnemu nasilju, prizna status žrtve vojnega nasilja - begunca.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Ponovi tožbene navedbe: da je bil skupaj z družino dne 7.7.1941 iz doma v R. izgnan v Srbijo; iz Srbije (S.P.) so pobegnili in dne 27.1.1942 prišli v L., ki je bila takrat pod italijansko oblastjo; v L. so ostali do konca vojna 15.5.1945, saj se v domačo hišo v R. niso mogli vrniti; v domačo hišo so Nemci naselili "folksdojčerja" S. z ženo, ki sta v hiši ostala d-o konca vojne; če bi se vrnili v R., bi jih gotovo ponovno izselili ali ubili. Samo dejstvo, da ves čas niso bili v Srbiji, kamor so bili izgnani, ne spremeni tega, da so bili izgnanci. Njegov status izgnanca se s pobegom iz Srbije v L. ni spremenil, saj je bil še vedno prisilno izseljen, vendar v drugem kraju. Iz R. je bil izgnan in se tja ni smel vrniti ves čas vojne, zato mu je treba za vse to obdobje priznati status- izgnanca kot njegovim bratom in sestri. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovi pritožbi zoper odločbo tožene stranke ugodi in mu prizna status žrtve vojnega nasilja - izgnanca za obdobje od 28.1.1942 do 15.5.1945 ter pravice iz tega statusa, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje ter toženi stranki naloži, da mu povrne stroške postopka.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in temelji na zakonu.

Po določbi 1. odstavka 2. člena Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, 28/2000, 64/01, 110/02, 3/03, v nadaljevanju ZZVN), je žrtev vojnega nasilja, ob pogojih iz 1. člena tega zakona, tudi oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile (izgnanec) ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem (begunec).

V obravnavani zadevi ni sporno, da so Nemci tožnika, skupaj z ostalimi družinskimi člani dne 7.7.1941, iz domačega kraja R., prisilno izselili v Srbijo, od koder je skupaj z družino dne 27.1.1942 pobegnil v L. Glede na takšno dejansko stanje, kot izhaja iz izpodbijane sodbe in odločbe tožene stranke, pa je bil, tudi po presoji pritožbenega sodišča, z njegovim prihodom v L., prisilni ukrep izselitve prekinjen. Zato je pravilna ugotovitev tožene stranke, ki ji sodišče prve stopnj-e pritrjuje, da tožnik, od prihoda v L. dalje, ne izpolnjuje več pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - izgnanca, določenih v 2. členu ZZVN. Ker pa iz upravnih spisov izhaja, da se tožnik tudi po prihodu v L., ki je bila do kapitulacije Italije pod italijansko okupacijsko oblastjo, zaradi vojnega nasilja nemškega okupatorja ni smel in ni mogel vrniti na svoj dom v R., kar v zadevi tudi ni sporno, je bila v njegovem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča podana dejanska podlaga, da se mu za obdobje po prihodu v L. prizna status -žrtve vojnega nasilja - begunca.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati pritožbeni ugovori. Res je, da ZZVN ne določa kraja prisilnega izgona, vendar gre po presoji pritožbenega sodišča, v primeru, ko oseba pobegne iz izgnanstva, za drugačen pravni položaj, kot v primeru, ko se prisilni ukrep izgnanstva dejansko še izvršuje. Tožnik je s tem, ko je iz Srbije, kamor je bil izgnan, pobegnil v L., kjer mu prisilni ukrep izgnanstva ni več grozil, pobegnil pred vojnim nasiljem (1. odstavek 2. člena ZZVN)-. S pobegom iz kraja izselitve gre torej za okoliščine na njegovi strani, zaradi katerih je bil prisilni ukrep prisilne izselitve prekinjen. Zato tožnik z ugovorom, da mu po pobegu iz izgnanstva pripada status žrtve vojnega nasilja - izgnanca, ne more uspeti.

Glede predloga v zvezi s stroški postopka pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v primeru, kadar sodišče odloča v upravnem sporu le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS).

Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.