Jedro

Preužitne pravice so stvarno breme in se upravičenec lahko na njih sklicuje samo, če so vpisane v zemljiško knjigo. Saj je vpis konstitutivnega pomena. Upravičenec tudi ne more zahtevati preužitka v denarju za nazaj, temveč lahko zahteva spremembo v denarno rento za naprej.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Toženka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.835.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe. V posledici take odločitve je tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 190.962,00 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi. Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi tožnica navaja, da se čl. 119 Zakona o dedovanju nanaša le na obligacijske obveznosti preživljalca, ne pa tudi na stvarne pravice na premoženju, ki je predmet pravnega nasledstva. V konkretnem primeru so bile z izročilno pogodbo v korist matere tožnice izgovorjene stvarne pravice služnostne pravice stanovanja in preužitka. Ker gre za stvarne pravice na tuji stvari, obremenjujejo premoženje, ki je bilo predmet izročitve. Za neizvrševanje teh stvarnih pravic pa je odgovorna toženka. V času izreka sodbe so te pravice tudi vknjižene v zemljiški knjigi, pred tem pa je toženka tudi vedela za te pravice. S pogodbo o dosmrtnem preživljanju je bilo toženki izročeno posestvo z vsemi pravicami in obveznostmi (tč. 1 izreka), torej tudi z bremenom preužitka in služnostne pravice stanovanja. Točka 5 pogodbe je že sama po sebi v nasprotju z 1. in 2. točko. Tej pogodbi o dosmrtnem preživljanju z dne 17.2.1988 manjka tudi tista pravna podlaga, pa tudi volja strank, da bi jo lahko razumeli kot pogodbo o dosmrtnem preživljanju, saj se ni izvrševala in je bila sklenjena, da bi se toženka zavarovala za svoje dedne pravice po predničini smrti. Zaradi neizpolnjevanja obveznosti je prišlo pri toženki do okoriščenja. Toženka je na pritožbo tožnice odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. Brezplačna dosmrtna pravica stanovanja in preužitek je posebno stvarno (realno) breme kot posebna stvarna pravica na tuji stvari. S pravico stvarnega bremena razumemo stvarno učinkovito obremenitev nepremičnine za zavarovanje praviloma ponavljajoče izpolnitve. Pravica stvarnega bremena se ustanovi s pravnim poslom (v konkretnem primeru izročilna pogodba z dne 10.4.1961). Pri pravnoposlovnem nastanku stvarnega bremena ima vknjižba pravice konstitutiven pomen, kar pomeni, da se upravičenec nanjo sklicuje ter zavezanca obremenjuje samo od trenutka vpisa v zemljiško knjigo. Ker preužitne pravice upravičenke v času vložitve tožbe niso bile vpisane v zemljiški knjigi, kakor izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, se tožnica ne more sklicevati na preužitne pravice, določene v izročilni pogodbi z dne 10.4.1961 in je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, ko je zavrnilo zahtevek iz teh razlogov in ne iz razlogov, ali je toženka vedela za preužitne pravice pokojne B. F., saj ta okoliščina ne vpliva na pravico tožnice. Tožnica tudi ne more zahtevati spremembo preužitnih pravic v denarno rento za nazaj, saj bi slednjo lahko na podlagi drugega odstavka čl. 121 Zakona o dedovanju zahtevala samo za naprej. Glede na navedeno je bilo pritožbo tožnice zavrniti (čl. 353 ZPP), ne da bi pritožbeno sodišče odgovorilo na ostale pritožbene trditve tožnice v zvezi z razlago določb pogodbe o dosmrtnem preživljanju iz leta 1988, sklenjeno med toženko in V. C., in trditve o vpisu stvarnega bremena v zemljiško knjigo, ko pa sklep z dne 2.10.2000 o vpisu po ugotovitvah sodišča prve stopnje še ni pravnomočen. Tudi odločitev o stroških je pravilna. Tožnica je prevzela pravdo kot pravni naslednik, sodba se glasi nanjo in mora v posledici tega toženki povrniti pravdne stroške. Toženka z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k razjasnitvi svari in mora v posledici tega sama trpeti stroške, ki so ji nastali v zvezi s tem. Tak izrek o stroških temelji na določbi čl. 166 v zvezi s čl. 154 in 155/2 ZPP.