Jedro

Ker ne v določbi 123. člena ZVojI, niti v drugih določbah tega zakona ni podlage za izdajo odločbe z učinkom za nazaj, je prvostopno sodišče odločilo pravilno, ko je odpravilo odločbo tožene stranke o pravici do dodatka za posebno invalidnost. Tožnik bo imel še v ponovljenem postopku možnost dokazovanja v zvezi s stopnjo svoje invalidnosti, zato je presoja prvostopnega sodišča glede višine pravice do dodatka za posebno invalidnost preuranjena. Tožnik, ki samostojno opravlja vse življenjske funkcije, nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1826/97-6 z dne 11.2.1999.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) delno ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 3.6.1997 v delu, ki se nanaša na 2. in 3. odstavek izreka ter v tem obsegu vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek, v ostalem pa (glede 1. odstavka izreka izpodbijane odločbe) tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS. Z navedeno odločbo, izdano v revizijskem postopku in ob odločanju o pritožbi, je tožena stranka pritožbo zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava Š., z dne 27.12.1996 zavrnila, odpravila pa odločbo Upravne enote L., Izpostava Š., z dne 28.1.1997 ter tožniku (kot vojaškemu mirnodobnemu invalidu II. skupine invalidnosti) priznala pravico do dodatka za posebno invalidnost v višini 12% odmerne osnove, ki znaša od 1.1.1996 do 30.6.1996 mesečno 11.112,00 SIT, od 1.7.1996 do 31.12.1996 mesečno 11.834,28 SIT, od 1.1.1997 dalje pa mesečno 12.106,47 SIT. S prvonavedeno odločbo upravnega organa prve stopnje, izdano na podlagi 89. in 1. odstavka 97. člena Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95-ZVojI), je bilo odločeno, da se zahtevku tožnika za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo ne ugodi. Z drugonavedeno odločbo upravnega organa prve stopnje, izdano na podlagi 123. člena ZVojI, pa je bilo odločeno, da se tožniku prizna pravica do dodatka za posebno invalidnost v višini 19% odmerne osnove in znaša 17.594,00 SIT mesečno od 1.1.1996 naprej, od 1.7.1996 dalje pa 18.737,61 SIT na mesec.

Sodišče v obrazložitvi svoje sodbe med drugim navaja, da ZVojI določa obveznost ponovnega odločanja ne le o višini, temveč tudi o sami pravici do invalidskega dodatka po novem zakonu. Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-86/96 z dne 12.12.1996 (Uradni list RS, št. 2/97) ugotavlja, da gre za dopustno zmanjšanje dotedanjih prejemkov. Tožeča stranka ima status civilnega invalida vojne II. stopnje in dobiva invalidnino. Tožena stranka je zato svojo odločitev o pravici do invalidskega dodatka oprla na mnenje pristojne zdravniške komisije druge stopnje v Ljubljani, ki je po pregledu medicinske dokumentacije in neposrednem pregledu tožnika natančno ugotovila stopnjo tožnikove invalidnosti. V postopku nesporno ugotovljena okvara zdravja je v seznamu odstotkov vojne invalidnosti ocenjena s stopnjo invalidnosti 60%, kar po določbi 17. člena pravilnika pomeni priznanje pravice do dodatka za posebno invalidnost v višini 12 % odmerne osnove. Vendar pa tožena stranka v zakonu ni imela podlage za izdajo odločbe s povratnim učinkom od 1.1.1996. Določba 123. člena ZVojI, ki daje podlago za spremembo dosedanjih prejemkov, namreč ne določa, da se zožijo oziroma ukinejo že uveljavljene pravice za čas pred izdajo odločbe, izpodbijane v tem upravnem sporu. Sodišče je zato tožbi delno ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke v delu, v katerem je ta odpravila odločbo upravnega organa prve stopnje z dne 28.1.1997 in tožniku priznala pravico do dodatka za posebno invalidnost v višini 12% odmerne osnove v že navedenih zneskih. Prvostopno sodišče je nadalje navedlo, da je iz izpodbijane odločbe, kot tudi iz upravnih spisov, predvsem iz izvida in mnenja zdravniške komisije 2. stopnje z dne 3.6.1997, ki je bilo izdano po pregledu medicinske dokumentacije in neposrednem pregledu stranke, razvidno, da tožnik samostojno opravlja vse osnovne življenjske funkcije. Glede na tako ugotovljeno stanje tožnika je bila v tem delu odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, zato je v tem delu tožbo zavrnilo.

Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh razlogov, navedenih v 72. členu ZUS. Navaja, da je prvostopno sodišče ugotovilo, da izvid in mnenje zdravniške komisije 2. stopnje z dne 15.7.1997 glede na drugačno mnenje zdravniške komisije 1. stopnje ni bil jasen, popolen in podrobno obrazložen. Upravni organ, skladno z 79. členom ZVojI, na vlogo upravičenca odloči o pravici od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve, torej za nazaj. ZVojI določa, da lahko ministrstvo ob reviziji prvostopno odločbo tudi odpravi, ne samo razveljavi. Pomen revizije je prav v tem, da se odpravijo morebitne napake prvostopne odločbe. Glede na to, da tožnik, z uveljavitvijo novega zakona s 1.1.1996, ne izpolnjuje več pogojev za dodatek za posebno invalidnost, izpolnjuje pa pogoje za dodatek za pomoč in postrežbo po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, je njena odločba, izpodbijana v tem upravnem sporu, v skladu z določbo 85. člena ZVojI in 85. člena Zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (Uradni list SFRJ, št. 31/86). Navedena člena določata, da pravice po zakonu trajajo, dokler uživalec izpolnjuje pogoje, ki so z zakonom predpisani za pridobitev in uživanje teh pravic. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 75/97) pa je določil uskladitev višine prejemkov za vse upravičence hkrati. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS izpodbijano sodbo odpravi in samo odloči oziroma vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Tožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti, z izjemo dela, ki mu vrača odvzete pravice. Ves čas je vojaški invalid in ne civilni invalid vojne kot navaja izpodbijana sodba. Vojaška invalidnost v višini 90% mu je bila priznana že leta 1976, od leta 1991 dalje pa 100% vojaška invalidnost. Znižanje priznane vojaške invalidnosti na 80%, z odločbo tožene stranke, je nezakonito in protiustavno.

Nedopustno je ponovno ocenjevanje stopnje njegove invalidnosti s strani zdravniške komisije 2. stopnje, saj so jo že pred dvajsetimi leti ocenili vrhunski strokovnjaki UKC v Ljubljani. Okvaro funkcije njegovih spodnjih okončin je zdravniška komisija 2. stopnje za 20% prenizko ocenila. Dnevno čuti bolečine, njegovo zdravstveno stanje pa nazaduje zaradi vojaške invalidnosti in ne zaradi starosti. Tožena stranka zato ortopedskega dodatka ni pravično odmerila. Kot je že presodilo Ustavno sodišče RS, je bila osnova za izračunavanje vojaških pokojnin določena prenizko. Predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in mu vrne odvzete pravice.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi sicer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS, vendar iz vsebine pritožbe izhaja, da dejansko izpodbija le uporabo materialnega prava v delu sodbe prvostopnega sodišča, v katerem je to ugodilo tožbi. To pa je bilo po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabljeno.

Prvi odstavek 123. člena ZVojI med drugim določa, da o pravici in višini dodatka za posebno invalidnost in dodatka za pomoč in postrežbo vojaških invalidov oziroma civilnih invalidov vojne, ki so uveljavili status vojaškega invalida ali civilnega invalida vojne, in pravico do dodatka za postrežbo in tujo pomoč po predpisih o vojaških invalidih do uveljavitve tega zakona, odločijo upravne enote po določbah tega zakona v šestih mesecih po njegovi uveljavitvi.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča upravni organ prve stopnje in tožena stranka, ne v določbi 123. člena ZVojI in ne v ostalih, v pritožbi navajanih zakonskih določbah, nista imela podlage za izdajo odločbe z učinkom za nazaj. Takšno je bilo tudi stališče Ustavnega sodišča RS, ko je ocenjevalo ustavnost nekaterih določb ZVojI (odločba U-I-86/96 z dne 12.12.1996). Že zato je presoja prvostopnega sodišča, ki je v tem delu odločbo tožene stranke odpravilo, pravilna in je temeljila na zakonu.

Ker v obravnavanem primeru postopek za priznanje pravice do dodatka za posebno invalidnost ni tekel na zahtevo upravičenca, ampak po uradni dolžnosti, tožena stranka ne more uspeti s sklicevanjem na 79. člen ZVojI, ki določa, da gredo pravice po tem zakonu upravičencem od prvega naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Tudi v 85. členu ZVojI oziroma v 85. členu prejšnjega Zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev ni podlage za prenehanje ali zmanjšanje že uveljavljenih pravic zaradi uveljavitve novega zakona, ki drugače ureja pravice upravičencev. Navedeni določbi namreč vežeta čas trajanja pravic le na izpolnjevanje tistih pogojev, ki so bili predpisani z zakonom, na podlagi katerega so bile pravice pridobljene.

Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 75/97), ki v času odločanja upravnih organov še ni veljal. V tem upravnem sporu sodišče presoja le zakonitost upravne odločbe, izpodbijane v upravnem sporu. V ZUS pa ni podlage, da bi sodišče odločalo o stvari na podlagi predpisov, ki v času odločanja upravnih organov še niso veljali.

Pritožbena navedba tožene stranke glede izvida in mnenja zdravniške komisije 2. stopnje z dne 15.7.1997 (pravilno: z dne 3.6.1997) je protispisna, saj prvostopno sodišče ni presodilo, da bi bil izvid nepopoln in nejasen, zato nanjo pritožbeno sodišče ne odgovarja.

Pritožba tožnika ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopnega sodišča glede ponovnega odločanja o sami pravici do invalidskega dodatka (123. člen ZVojI) na podlagi izvida in mnenja pristojne zdravniške komisije (1. odstavek 97. člena ZVojI). Vendar pa v upravnem postopku o tožnikovi pravici do invalidskega dodatka še ni bilo dokončno odločeno. Ker je bila odločba drugostopnega upravnega organa z izpodbijano sodbo odpravljena, prvostopno sodišče ni imelo podlage za ugotavljanje stopnje invalidnosti v višini 60%, ob drugačni ugotovitvi prvostopnega upravnega organa. Zato je tudi presoja prvostopnega sodišča o višini pravice do dodatka za posebno invalidnost preuranjena. Ker je bila z izpodbijano sodbo zadeva vrnjena toženi stranki, bo imel tožnik v ponovljenem postopku možnost dokazovanja v zvezi s stopnjo invalidnosti. Pritožbeno sodišče zato na njegove pritožbene navedbe v zvezi z ugotavljanjem stopnje invalidnosti, osnovo za izračunavanje pokojnine in višino invalidskega dodatka ne odgovarja, saj z njimi v tem upravnem sporu ne more uspeti.

Tožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje tudi v delu, v katerem je bila tožba zavrnjena, torej glede pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Po 22. členu ZVojI ima pravico do dodatka za pomoč in postrežbo vojni invalid najmanj V. skupine, ki mu je, glede na njegovo celotno invalidnost, neogibno potrebna stalna pomoč in postrežba za opravljanje osnovnih življenjskih potreb ali stalno nadzorstvo, ki je slep ali nepokreten. Kot je v obrazložitvi navedlo prvostopno sodišče, je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da tožnik samostojno opravlja vse življenjske funkcije. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je bila odločitev prvostopnega sodišča, ki je tožbo v tem delu zavrnilo, pravilna in zakonita.

Drži pritožbena navedba, da tožnik ni civilni invalid vojne II.

stopnje, kar pa na pravilnost odločitve prvostopnega sodišča ni vplivalo.

Ker niso podani drugi uveljavljani pritožbeni razlogi, kakor tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo.