Jedro

Če se vložnik zahteve (v okviru navedb, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih) ne strinja z dejstvenimi zaključki izpodbijane sodbe, gre za uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 300,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega M. N. v točki I. izreka spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo osmih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let ter s posebnim pogojem, da oškodovani družbi S. d.o.o., v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe plača znesek 33.650,42 EUR. Za enak znesek je bilo odločeno v korist iste oškodovane družbe tudi o premoženjskopravnem zahtevku, medtem ko je bila ta oškodovana družba s presežkom priglašenega premoženjskopravnega zahtevka napotena na pravdo. V točki II. izreka sodbe sodišča prve stopnje je bilo odločeno, da je obdolžena pravna oseba E. d.o.o. kazensko odgovorna za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 v zvezi z 42. členom KZ-1 in v zvezi z 9. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD) ter 3. točko 4. člena ZOPOKD. Izrečena ji je bila pogojna obsodba z določeno denarno kaznijo 7.000,00 EUR in preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in v zvezi z 42. členom ZOPOKD sta bila obsojenec in obsojena pravna oseba oproščena plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP; po prvem odstavku 95. člena ZKP in v zvezi z 42. členom ZOPOKD je bilo odločeno, da sta obsojenec in obsojena pravna oseba dolžna plačati potrebne izdatke oškodovanca in potrebne izdatke ter nagrado njegove pooblaščenke, o čemer bo odločeno s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložila pritožbi zagovornica obsojenega in zastopnik obsojene pravne osebe, ki pa ju je Višje sodišče v Mariboru zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločeno je bilo, da se obsojenec in obsojena pravna oseba oprostita plačila sodne takse.

3. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti in v njej uveljavljala bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in po 3. točki 420. člena ZKP, zaradi kršitve drugih določb kazenskega postopka in sicer kršitve pravice obsojenca do obrambe po 16., 17. 320. in 329. členu ZKP in kršitev pravic iz točke 3(d) 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP) ter kršitev ustavno zajamčenih pravic obsojenca po drugem odstavku 14. člena, 22., 23., 25. in 29. člena Ustave RS, ker so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlagala je, da se izpodbijana sodba spremeni in obsojenca oprosti obtožbe ali pa podrejeno, razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje in vrnitev zadevo v novo sojenje.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki je predlagal njeno zavrnitev, ker je neutemeljena.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovi zagovornici, ki pa se o njem nista opredelila.

6. Glede na vsebino obravnavane zahteve za varstvo zakonitosti je treba najprej poudariti, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost vložitve zahteve iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V prvem odstavku 420. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Poleg tega je v petem odstavku 420. člena ZKP določeno, da se sme vložnik zahteve sklicevati na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP le v primeru, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

7. Obsojenčeva zagovornica je v zahtevi za varstvo zakonitosti navedla, da - je družba E. d.o.o., katere direktor je bil obsojeni poravnavala svoje obveznosti po vrstnem redu zapadlosti, zato njegovo ravnanje ni bilo „nedopustno“, saj bi v nasprotnem primeru postavil družbo S. d.o.o. v privilegiran položaj nasproti drugim upnikom, - obsojenec ni in niti ne bi smel poravnavati računov „do roka zapadlosti“, saj „se običajno in v skladu s predpisi plačujejo šele, ko zapadejo v plačilo“, - obsojenec ni naročal blaga; naročila pa so tudi sicer bila opravljena oktobra 2009 in ne od decembra 2009 do januarja 2010; obsojenec ni kontaktiral nobenega iz družbe S., d.o.o., glede roka plačila, ker je bil ta vnaprej dogovorjen in je tak očitek v nasprotju s podatki v spisu, - družba E. d.o.o., je zapadla v težave zaradi nenapovedane prekinitve dolgoletnega poslovnega sodelovanja E. d.d., in ostalih elektro podjetij po Republiki Sloveniji, konec decembra 2009 in v začetku leta 2010, česar obsojeni ni mogel vedeti, niti predvidevati, - sodba navaja napačne podatke glede pristojnosti in vloge družbenika T. V. v družbi; poleg tega pa naj bi obsojenec šele januarja 2010 „prevzel to področje dela v družbi“ in se šele takrat seznanil z dejanskim stanjem v družbi in se trudil, da bi ga rešil, - so bile „določene terjatve zastavljene in prodane bistveno pred časom, ko naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno in na samo dejanje niso imele vpliva“, - sodišče zaključuje, da naj bi šlo za „izčrpavanje“ družbe le na podlagi podatkov o obstoju plačilnega prometa med družbami, brez izvedbe dokazov na glavni obravnavi in v „nasprotju s podatki spisa in izpovedbami prič“, - se sodišče ni opredelilo do vsebine in vpliva posameznih postavk izpisa prometa na tekočem računu družbe (TRR) E. d.o.o. in drugih družb s katerimi je ta preko TRR poslovala in zato ni opredeljen vpliv teh poslov na obravnavano dejanje in neplačilo računov družbi S. d.o.o., - sodišče ni ugotavljalo finančnega stanja družbe E. d.o.o. in je zato neutemeljen očitek, da je ta družba imela sredstva za poplačilo obveznosti do družbe S. d.o.o., niti se ni ugotavljalo po kakšnem vrstnem redu so se plačila izvajala ter naj bi bil zato očitek, da je družba porabila sredstva za poplačilo „drugih svojih obveznosti“ brez „podlage v podatkih spisa“, - je poslovanje med družbo E. d.o.o., in družbo S. d.o.o., potekalo več let brez problemov in redno in ni bilo potrebe, da bi obsojenec kakorkoli posegal v to poslovanje; obsojenec je bil poleg tega veliko odsoten zaradi pridobivanja poslov in zato niti ni mogel biti seznanjen s posamičnimi ravnanji zaposlenih v družbi; naročila so se izvajala elektronsko ali po faksu, zato osebni kontakti niti niso bili potrebni; obsojenec za posamezna naročila niti ni vedel, - očitek o obsojenčevi preslepitvi drugih nima podlage „v ugotovljenih dejstvih in podatkih v spisu“, niti ni v sodbi navedeno “kaj naj bi prikrival“, - ni dokazan nobeden od zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja; sodišče pa v obrazložitvi tudi napačno povzema „podatke kot tudi izpovedbe prič“, kot na primer navedbe T. V., V. P. in D. Š. (katerih interpretacijo ponuja vložnica zahteve), - je nesmiselna in protipravna navedba v sodbi, da naj bi se prikazovalo, da bodo računi plačani do izteka roka zapadlosti, ker je „normalna in zakonita praksa v gospodarskem poslovanju“, da se računi plačujejo po zapadlosti; nihče ni imel razloga niti interesa obljubljati plačilo pred rokom zapadlosti, - je obsojencu uspelo dolg do S. d.o.o., „v večji meri poravnati“, delno pa to ni bilo mogoče, zaradi prenehanja naročil E. d.d. in ker obsojenec ni mogel več pridobiti kreditov, niti zagotoviti novih poslov, družba S. d.o.o., pa ni hotela sprejeti nadomestne izpolnitve v materialu, - se obsojenec ni izogibal upniku, temveč ni mogel vedno odgovarjati na njegove klice zaradi zasedenosti; poleg tega pa ga je upnik tudi besedno napadal, žalil, ga izsiljeval in mu grozil, - na podlagi izpiskov iz TRR ni mogoče zaključevati, da naj bi „šlo za nezakonito prelivanje sredstev“; poslovanje med družbami pa tudi sicer ni potekalo le preko TRR, pač pa celo le manjši del, kar vse po vsebini predstavlja uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

8. Vložnica zahteve oporeka tudi pomanjkljivo navedenemu času storitve obravnavanega kaznivega dejanja, saj naj bi bila opredelitev „v obdobju od decembra 2009 do januarja 2010“ netočna, ker da se takrat obravnavani posel ni izvajal, obveznost plačila pa še ni zapadla. Iz takega opisa naj torej ne bi bilo videti, kaj naj bi obsojenec v tem obdobju protipravnega storil in je zato opis dejanja „nerazumljiv in v nasprotju s podatki spisa in obrazložitvijo.“ Stališče vložnice je neutemeljeno, saj iz izreka in obrazložitve (točka 7) izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja ne le navedena časovna opredelitev, temveč za posamezne račune konkretno navedeni datumi izdaje in zapadlosti, ki predstavljajo časovni okvir v katerem je treba presojati obsojenčevo ravnanje.

9. Neutemeljeno, predvsem pa povsem pavšalno in zato nepreverljivo, se v zahtevi navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in pravno relevantnih okoliščinah, da nima „pravilne obrazložitve glede razdelitve vlog in odgovornosti posameznih odgovornih oseb družbe“, zlasti na področju finančnega poslovanja. Enako velja glede navedbe v zahtevi, da v sodbi ni dejstev glede obsojenčeve krivde oziroma njegovega namena. Treba je poudariti, da se je do obsojenčevega krivdnega ravnanja sodišče prve stopnje izrecno in določno opredelilo (točka 5 in 8 obrazložitve sodbe) in je bila ta odločitev preizkušena in opredeljena kot pravilna tudi v pritožbenem postopku (točka 19 in 25 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Ne držijo niti nadaljnje navedbe zahteve, da izpodbijana sodba le pavšalno utemeljuje „subjektivni element obravnavanega kaznivega dejanja“, ko se navaja, da se obsojeni „ne bi javljal na telefon, ni odgovarjal na pozive, če pa že, pa se izgovarjal“, saj je tovrstne dokazne zaključke izpodbijana sodba pravilno utemeljila na izpovedbah zaslišanih prič M. in D. Š., ki sta skladno opisala ta način obsojenčevega ravnanja (točka 5 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Zato je neutemeljeno stališče zahteve, da je zaradi nezadostne obrazložitve obsojenčeve krivde podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kolikor pa se v zahtevi ponuja drugačna ocena razmejitve pristojnosti med obsojencem in njegovimi sodelavci (T. V., V. P.) v primerjavi z zaključki v izpodbijani sodbi glede področja naročanja in izvajanja plačilnega prometa za družbo E. M., d.o.o., gre v tem pogledu za uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

10. Tudi nadaljnje trditve zahteve, da se izpodbijana sodba ne opredeli glede „vsebine in obsega prelivanja sredstev med podjetji“, da se v izpodbijani sodbi ne navaja za kakšne posle naj bi šlo v tistih primerih, ko se je z njimi „izčrpavalo“ obsojenčevo družbo, da se ni ugotavljala njihova vsebina ter vpliv na poslovanje družbe E. d.o.o. in da se v sodbi ne navaja za katere obveznosti naj bi obsojenec odredil plačilo drugim družbam namesto družbi S. d.o.o., so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč konkretno pojasnilo (točka 5, stran 9 in 10 obrazložitve), katera izplačila iz TRR obsojenčeve družbe je v inkriminiranem obdobju štelo kot taka, da je z njimi prišlo do prelivanja denarnih sredstev te družbe na kapitalsko ali lastniško povezane družbe, v katerih je bil obsojenec družbenik in/ali direktor. Pri tem je šlo za zneske, ki so občutno presegali zneske, ki jih je obsojenčeva družba E. d.o.o. dolgovala družbi S. d.o.o., (kot se poudarja tudi v sodbi sodišča druge stopnje – točka 19) in je že iz tako ugotovljenih dejstev logično razviden vpliv na siceršnjo nezmožnost plačila dolžnih zneskov družbi S. d.o.o. Izpodbijana sodba ima torej glede teh dejstev zadostne razloge temelječe na izvedenih dokazih (pregled prometa na TRR navedene družbe, priloga C8 in na CD-ju, kot navedeno na straneh 8 in 9 sodbe sodišča prve stopnje) in zato ne gre za pomanjkljivo obrazložitev oziroma za zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Kolikor pa se vložnica zahteve z dejstvenimi zaključki izpodbijane sodbe v tem pogledu ne strinja pa gre ponovno za uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

11. Neopredeljene so navedbe zahteve, da je bila obsojencu onemogočena pravica do obrambe in izjasnjevanje o obremenilnih dejstvih ter posledično pravica do pritožbe, saj se v zvezi s temi razlogi navaja le, da se je sodišče v obrazložitvi sodbe „sklicevalo na neka dejstva, ki nimajo podlage v spisu“ oziroma ni konkretizirano v katerih primerih naj bi do teh kršitev dejansko prišlo. Zatrjevane kršitve po 22. členu Ustave RS (enako varstvo pravic) in po tretji alineji 29. člena Ustave RS (pravno jamstvo do zagotovitve izvajanja dokazov v korist obsojenca) ter sklicevanje na točko 3(d) 6. člena EKČP (pravica do zaslišanja obremenilnih prič), ostajajo v zahtevi torej na povsem abstraktni ravni ali pa je njihovo utemeljevanje oprto na uveljavljanje zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa, kot že navedeno, ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

12. Povsem nekonkretizirani in zato nepreverljivi so ostali tudi nadaljnji očitki iz zahteve in sicer, da so bile v postopku kršene obsojenčeve pravice do nepristranskega in pravičnega sojenja, pravica do predlaganja dokazov po 17. in 320. členu ZKP, načela proste presoje dokazov, neposrednosti in akuzatornosti, kar vse naj bi vplivalo tudi na zakonitost sodne odločbe.

13. Glede na vse navedeno, ko v izpodbijani sodbi niso bile ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega ali drugega odstavka 371. člena ZKP, zahteva pa uveljavlja predvsem zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, je bila na podlagi 425. člena ZKP zavrnjena kot neutemeljena.

14. Na podlagi 98.a člena ZKP in prvega odstavka 95. člena ZKP je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati na 300,00 EUR odmerjeno sodno takso.