Jedro

Sodno varstvo člana društva je dopustno le zoper dokončne odločitve organov, potem ko je bilo pred tem izkoriščeno pravno sredstvo iz petega odstavka 13. člena ZDru-1, ki predvideva pritožbo zoper odločitev organa.

Odločba Komisije za pritožbe je torej tista dokončna odločitev, ki bi jo bilo v skladu s 14. členom ZDru-1 dopustno izpodbijati pred sodiščem iz razloga njene (ne)skladnosti z zakonom ali temeljnim ali drugim splošnim aktom dolžnika. Če bi sodišče dopustilo sodno varstvo z izdajo regulacijske začasne odredbe z vsebino, kot jo predlaga upnik, bi prišlo do preskakovanja pravnih sredstev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Upnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe ter sklenilo, da upnik sam krije svoje stroške.

2. Zoper sklep se je upnik po pooblaščencu pravočasno pritožil. Navaja, da naj sodišče ne bi upoštevalo, niti omenilo, da dolžnik ni z ničemer nasprotoval navedbam upnika, odločitev pa naj bi bila tudi materialnopravno nepravilna glede izpolnjevanja predpostavk iz drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), kar obširneje obrazlaga. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Neutemeljen je očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, niti omenilo, da dolžnik, ki mu je bil predlog za izdajo začasne odredbe vročen, nanjo ni odgovoril in tako ni z ničemer nasprotoval navedbam upnika. V 2. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje to omenilo. Ker pa ob presoji utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe resničnosti v predlogu zatrjevanih dejstev sodišče ne ugotavlja, temveč le, ali je upnik izkazal za verjetno, da so podani pogoji za izdajo začasne odredbe v skladu z 272. členom ZIZ, je nepomembno, ali je dolžnik na predlog odgovoril ali ne. Kontradiktornost se namreč tudi v postopku zavarovanja zagotavlja v ugovornem postopku in šele takrat lahko pride do posledice, kot jo predvidevata prvi in tretji odstavek 58. člena v zvezi s 239. členom ZIZ.

5. Upnik je predlagal izdajo regulacijske začasne odredbe, s katero naj se dolžniku naloži v treh dneh po prejemu sklepa o začasni odredbi upnika registrirati za ŠD ..., z izrekom denarne kazni v višini 50.000,00 EUR v primeru neravnanja v skladu z odredbo, upnik pa naj bi bil dolžan v opravičilo začasne odredbe v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa o njeni izdaji vložiti tožbo.

6. Za regulacijsko začasno odredbo je značilno, da začasno ureja sporno razmerje med strankama, s tem da je njena vsebina enaka tožbenemu zahtevku. O potrebnem restriktivnem pristopu pri izdaji takšne začasne odredbe se je opredelilo že Ustavno sodišče v odločbi Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, s katero je prišlo do spremembe sodne prakse, ki do tedaj regulacijskih začasnih odredb sploh ni dovoljevala.

7. V konkretnem primeru gre za spor med NZS, kot zvezo društev, in članom nogometnega kluba v zvezi z registracijo ob prestopu iz enega v drug nogometni klub. Sodno varstvo v takšnem sporu ureja Zakon o društvih (ZDru-1), kot to pojasnjuje tudi upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe. Dolžnik je pravna oseba zasebnega prava (5. člen ZDru-1 in 2. člen Statuta NZS) in je njegova samostojnost oziroma samostojnost njegovih organov pri odločanju (1. člen ZDru-1 in 18. člen Statuta NZS) zagotovljena z omejitvijo sodnega varstva. V skladu s 14. členom ZDru-1 je namreč sodno varstvo člana društva dopustno le zoper dokončne odločitve organov, potem ko je bilo pred tem izkoriščeno pravno sredstvo iz petega odstavka 13. člena ZDru-1, ki predvideva pritožbo zoper odločitev organa.

8. Upnik je v III. točki predloga za izdajo začasne odredbe opisal potek postopka pred organi dolžnika. Navedel je, da je Registrska komisija NZS 4. 2. 2016 vlogo za registracijo upnika za NK ... zavrnila, da je upnik zoper odločitev vložil pritožbo, ki jo je Komisija za pritožbe NZS z odločbo z dne 1. 4. 2016 kot prepozno zavrgla. Pojasnil je razloge, zaradi katerih naj bi bila odločitev o zavrženju pritožbe nepravilna, in navedel, da je navedena odločba, ki je s pritožbo ni več mogoče izpodbijati, dokončna. S tem je utemeljeval obstoj procesne predpostavke za sodno varstvo.

9. Odločba Komisije za pritožbe NZS z dne 1. 4. 2016 je torej tista dokončna odločitev, ki bi jo bilo v skladu s 14. členom ZDru-1 dopustno izpodbijati pred sodiščem iz razloga njene (ne)skladnosti z zakonom ali temeljnim ali drugim splošnim aktom dolžnika. Če bi sodišče dopustilo sodno varstvo z izdajo regulacijske začasne odredbe z vsebino, kot jo predlaga upnik, bi prišlo do preskakovanja pravnih sredstev. Upnik namreč ni pred sodiščem izpodbijal dokončne odločbe Komisije za pritožbe NZS o zavrženju pritožbe, temveč je predlagal izdajo začasne odredbe z vsebino, s katero bi se poseglo v odločitev prvostopenjskega organa dolžnika - Registracijske komisije NZS z dne 4. 2. 2016, katere pristojni drugostopenjski organ ni vsebinsko presojal. Če bi sodišče predlagano začasno odredbo izdalo, bi s tem v nasprotju z določbami ZDru-1 in Statutom NZS poseglo v pristojnost odločanja organa dolžnika, kar pa ni dopustno.

10. Že iz navedenih razlogov upnik ne more doseči izdaje predlagane začasne odredbe. Na obstoj procesne predpostavke za sodno varstvo v skladu s 14. členom ZDru-1 mora sodišče (prve in druge stopnje) paziti po uradni dolžnosti (prim. drugi odstavek v zvezi s 1. točko prvega odstavka 55. člena, oba v zvezi z 239. členom ZIZ). Upnikov predlog bi bilo iz navedenih razlogov procesno pravilneje sicer zavreči, vendar pa njegov pravni položaj zaradi zavrnitve predloga ni slabši (s predlogom z identičnim zavarovalnim zahtevkom ob pomanjkanju procesne predpostavke v nobenem primeru ne more biti uspešen). Zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Upnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).