Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo bistvo neskrbnega ravnanja posrednika – posrednik stranki ni predstavil vseh, iz Splošnih pogojev izhajajočih okoliščin in možnih posledic odločitev, ki jih je predlagal, čeprav jih je poznal, ali bi jih vsaj moral poznati, te odločitve pa za tožečo stranko niso predstavljale iskanja njenega največjega interesa.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku tožeče stranke tako, da je odločilo, da sta toženi stranki skupaj nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki odškodnino v višini 18.867,87 EUR, drugotožena stranka pa še odškodnino v višini 2.096,43 EUR. V preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženima strankama pa nerazdelno naložilo še povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 4.821,97 EUR. Med strankama ni bilo sporno, da sta imeli tožeča in drugotožena stranka sklenjeno pogodbo o posredovanju, v kateri je drugotoženec nastopal kot posrednik, slednji pa je imel pri prvotoženi sklenjeno zavarovanje v primeru njegove odgovornosti. Sodišče je ugotovilo, da drugotoženi (posrednik) ni izpolnil svojih obveznosti, ki izhajajo iz posredovalne pogodbe, saj ni ravnal skladno z zahtevano skrbnostjo (zanašal se je na običaje namesto na Splošne pogoje zavarovanja, ki jih je bil dolžan poznati), zaradi česar je tožeči stranki napačno svetoval naj prekine že sklenjeno zavarovanje pri Zavarovalnici X (v nadaljevanju ZX), posledično pa je ZX tožeči stranki zaračunala višjo premijo za zadnje leto zavarovanja, kot bi jo sicer (vendar še vedno skladno s Splošnimi pogoji). Ker je tožeči stranki s tem nastala škoda, so izpolnjene vse štiri predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti, zaradi česar je zahtevek po temelju utemeljen. Glede višine škode je sodišče zaključilo, da je ni mogoče z gotovostjo določiti, zaradi česar je odškodnino, na podlagi 216. člena ZPP, določilo po prostem preudarku in sicer polovico od vtoževanega zahtevka. Glede na uspeh je sodišče odločilo še, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 75% pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se pritožujejo tako toženi kot tožeča stranka. Toženi stranki se pritožujeta zoper ugodilni del in navajata razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da celotni zahtevek zavrne s stroškovnimi posledicami, toženima pa prizna pritožbene stroške (podredno pa, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje). V bistvenem navajata, da drugotoženemu (posredniku) ni mogoče očitati kršitve posredovalne pogodbe, saj je ves čas ravnal skrbno (na podlagi 844. člena OZ posrednik odgovarja, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde, zavezan je k skrbnosti dobrega gospodarja, ne odgovarja pa za končni rezultat). Splošna pravila zavarovanja je poznal in jih tudi pravilno interpretiral. Odstavka, na katera se opira sodišče ( 17. in 18. člen AK-02/03, in 10. in 11. člen AO-04), namreč govorita o določitvi premije pri prekinitvi in ponovni sklenitvi zavarovanja (in ne v primeru obračuna premije za že veljavno sklenjeno zavarovanje). ZX tako pri obračunu ne bi smela upoštevati škodnih dogodkov za tri leta nazaj, zato je ona tista, ki je odgovorna za tožnikov položaj. Med ravnanjem drugotoženega in domnevno škodo tožnika pa zato tudi ni vzročne zveze.

Tožeča stranka se zoper zavrnilni del pritožuje iz razlogov po 1., 2., in 3., točki 1. odstavka 338. člena ZPP in predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, skupaj s stroškovno posledico. V bistvenem navaja, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja glede višine škode. Priča J. K. je namreč izpovedala, da bi se premije sicer lahko malce povišale v primeru, da tožeča ne bi prekinila zavarovanja, da pa bi se o tem začeli pogovarjati v letu 2010 (in torej ne 2009). Ker ni skladnosti med izpovedbo priče in navedbami o pričanju v sodbi, je sodišče zagrešilo tudi kršitev 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Res je sicer, da priča B. S. izpove, da bi se v letu 2009 upoštevali malusi, a v nadaljevanju pove tudi, da ni on tisti, ki bi lahko odločal o določitvi premije. Škoda je zato določljiva, zaradi česar bi sodišče moralo prisoditi vtoževano odškodnino v celoti, posledično pa stranki priznati tudi vse stroške postopka.

3. Na pritožbo tožeče stranke toženi nista odgovorili. Na pritožbo toženih strank pa je tožeča odgovorila, da je sodišče določila Splošnih pogojev interpretiralo pravilno.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe toženih strank

5. Utemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da sta toženi stranki odškodninsko odgovorni tožeči stranki (čeprav iz nekoliko drugačnih razlogov, kot jih je obrazložilo sodišče). Izpolnjene so namreč vse štiri predpostavke po 239. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), drugotožena kot posrednik pa ni dokazala, da škoda tožeče stranke ni nastala po njeni krivdi (844. člen OZ). Posrednik namreč ni izpolnil svoje obveznosti svetovanja s potrebno skrbnostjo in načelom največjega interesa tožeče stranke,(1) v posledici česar je tožeči stranki nastala škoda. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo bistvo neskrbnega ravnanja posrednika – posrednik stranki ni predstavil vseh, iz Splošnih pogojev izhajajočih okoliščin in možnih posledic odločitev, ki jih je predlagal, čeprav jih je poznal, ali bi jih vsaj moral poznati, te odločitve pa za tožečo stranko niso predstavljale iskanja njenega največjega interesa.

6. Drugotoženi je vedel, da je ZX kljub škodnim dogodkom tožeči stranki obračunavala 50% bonus, vedel je za škodne dogodke tožeče stranke, poznal pa je (kot trdi sam) tudi Splošne pogoje zavarovanja. Slednji dajejo podlago, da zavarovalnica pri izračunu premije upošteva škodno dogajanje zadnjih treh let (glej 2. odstavek 16. člena Splošnih pogojev AK-02/03 v prilogi A4 spisa in 4. odstavek 8. člena Splošnih pogojev AO-04 v prilogi A5 spisa). Tega se je zavedal tudi drugotoženi sam (kar izhaja iz njegovih navedb v odgovoru na tožbo, list. št. 10 spisa: „Toženki poudarjata, da bi ZX tožniku, na podlagi splošnih pogojev, ki so sestavni del zavarovalne police, zaračunala premijo v višini kot jo je, torej premijo, v kateri bi upoštevala škodno dogajanje preteklih treh let...“ in „... v konkretnem primeru bi ZX glede na določbe pogojev in poslovno politiko vsekakor morala obračunati z premijo kot jo dejansko je...“.),(2) pa na to možnost tožeče stranke ni opozoril, hkrati pa ji je zatrjeval, da ZX za takšen obračun nima podlage. Glede na to, bi se kot posrednik moral zavedati možnosti, da bo ZX ob prekinitvi zavarovanja s strani tožeče stranke premijo izračunala na tak način. Kljub temu, pa je stranki predlagal prekinitev zavarovanja in ji ob tem zagotavljal, da slednje zanjo ne more imeti negativnih posledic. Pri tem stališču je vztrajal tudi po tem, ko je ZX na sestanku dne 17. 6. 2009 jasno povedala, kako bo obračunala premijo v primeru prekinitve sodelovanja. Res je, da bi glede na Splošne pogoje ZX škodne dogodke pri obračunu premije lahko upoštevala že prej, oz. tudi v primeru, da do prekinitve pogodbe ne bi prišlo, vendar pa tako iz omenjenega sestanka, kot iz pričanja J. K. in B. S. izhaja, da se to v konkretnem primeru ne bi zgodilo v takšnem obsegu. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da med neizpolnitvijo obveznosti posrednika in toženčevo škodo obstoji tudi vzročna zveza.

7. Odločitve sodišča ne omaje niti dejstvo, da ima drugotožena stranka deloma prav v svojih pritožbenih navedbah glede interpretacije 17. in 18. ter 10. in 11. člena Splošnih pogojev, saj bolj jasno podlago za obračun premije na podlagi upoštevanja škodnega dogajanja zadnjih treh let dajeta 2. odstavek 16. člena Splošnih pogojev AK-02/03 in 4. odstavek 8. člena Splošnih pogojev AO-04. Čeprav se tožeča stranka ni izrecno sklicevala na te konkretne člene, pa je v svojih navedbah trdila, da je ZX podlago za takšen obračun imela (glej pripravljalno vlogo list. št. 16: „Čeprav je drugo toženec … vedel oz. moral vedeti, da ZX lahko pri obračunu premije upošteva maluse in da bo zaradi odpovedi generalne police in nesprejemanja ponudbe … to po vsej verjetnosti storila, je tožeči stranki zagotavljal, da ZX take pravice nima...“), drugotožena stranka pa je slednje celo sama navedla v odgovoru na tožbo (citirano zgoraj, glej list. št. 10). Čeprav ima tožena stranka prav, ko trdi, da člena 18 in 11 Splošnih pogojev govorita o situaciji, ko zavarovanec prekine, nato pa ponovno sklene zavarovanje, pa slednje ne dokazuje strankine potrebne skrbnosti, pač pa kvečjemu utrjuje zavest o njeni neskrbnosti (oz. pomanjkanju zasledovanja najboljšega interesa svoje stranke). Pritožnika namreč trdita, da se je drugotožena stranka ves čas zavedala pomena 18. člena Splošnih pogojev, t.j., da ZX v primeru prekinitve in ponovne sklenitve zavarovanja, pri določitvi premije upošteva škodne dogodke za tri leta nazaj, iz spisa pa izhaja, da je drugotoženi vedel, da škodno dogajanje tožeče stranke ni bilo ugodno. Kljub temu je stranki svetoval prekinitev pogodbe, po sestanku z dne 17. 6. 2009 (na katerem je zavarovalnica stranki ponudila ugodno ponudbo), pa stranko prepričal, da je vseeno bolje, če z zavarovalnico prekine pogodbo in počaka njeno ponudbo o ponovni sklenitvi zavarovanja.

8. Sodišče prve stopnje pri svojem sklepu, da drugotožena ni ravnala s potrebno skrbnostjo (tožeči stranki je svetovala tako, da slednja glede na konkretne okoliščine ni zasledovala svojega najboljšega interesa, čeprav je drugotožena stranka poznala škodno stanje tožeče stranke, pravila Splošnih pogojev in odločenost ZX, da jih v primeru prekinitve zavarovanja dosledno uporabi), zaradi česar je tožeči stranki nastala škoda, ni zmotno ali nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, uporabilo pa je tudi pravilno materialno pravo. V posledici pravilne odločitve je sodišče tudi stroške postopka pravilno naložilo toženima strankama.

9. Pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

Glede pritožbe tožeče stranke

10. Zakon o pravdnem postopku v 216. členu določa, da sodišče v primeru, ko višine škode ni mogoče nesporno ugotoviti, višino odškodnine določi po prostem preudarku. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru višine škode ni mogoče z gotovostjo določiti, saj je slednja odvisna od poslovnega interesa ZX, ta pa je odvisen od različnih potez njihovih zavarovancev. Da slednji vnaprej ni povsem jasen, sta nedvomno izpovedali obe zaslišani priči (obe sta na vprašanje sodnice, ali bi bil tudi v letu 2009 upoštevan 50% bonus, če pogodba o zavarovanju ne bi bila odpovedana, odgovorili, da lahko ja, lahko pa tudi ne (zlasti list. št. 68 in 71). Prav tako ne držijo očitki pritožnika, da je sodišče v sodbi napačno povzelo izjave zaslišanih prič. Res je priča J. K. dejal, da bi se o zvišanju premije pogovarjali v letu 2010 (kar navede tudi sodišče v obrazložitvi sodbe), vendar pa pred in po tem odgovoru na jasno vprašanje, ali bi bil v letu 2009 upoštevan 50% bonus, priča ne da jasnega odgovora, zaradi česar je sodišče (tudi glede na pričanje B. S.) pravilno ugotovilo, da ni moč z gotovostjo trditi, da bi v primeru, da pogodba ne bi bila prekinjena, v letu 2009 bil upoštevan 50% bonus. V posledici pravilne odločitve je sodišče tudi stroške postopka pravilno odmerilo ter upoštevalo uspeh v pravdi (154. člen ZPP). Sicer je pritožbena graja stroškov pavšalna in pravilnosti odmere ne izpodbije.

11. Pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

12. Kadar sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom s tem sredstvom (165. člen ZPP). Nobena od strank s pritožbo ni uspela, odgovor tožeče na vlogo toženih pa ni prispeval k rešitvi zadeve, zato je sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 155. ZPP).

Op. št. (1): V skladu z 221. členom Zakona o zavarovalništvu, mora posrednik pri opravljanju zavarovalnega posredovanja ščititi zlasti interese zavarovalca, ta obveznost pa na podlagi 222. člena Zakona o zavarovalništvu obsega tudi pojasnila in svetovanje zavarovalcu o vseh okoliščinah pomembnih za odločitev zavarovalca.

Op. št. (2): Sodišče na podlagi 3. odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) presodi po prostem prepričanju in upoštevanju vseh okoliščin, kako bo obravnavalo sprva priznano, kasneje pa zanikano dejstvo.