Jedro

Ker tožnikov pravni prednik v Mariboru ni imel domovinske pripadnosti, se zato na dan 28. 8. 1945, v skladu s 37. členom ZDrž ni štel za državljana LRS.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 13.10.2005. Z njo je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Upravne enote Maribor z dne 10.8.2005, s katero je upravni organ prve stopnje v ponovnem postopku ugotovil, da se B.B., rojen 9.4.1910 v Z., Republika Hrvaška, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju RS veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS, od 28.8.1945 ni štel za državljana LRS.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da gre v zadevi za ugotovitev državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije. Sklicuje se na 35. in 36. člen Zakona o državljanstvu DFJ (Uradni list DFJ, št. 64/45), ki je začel veljati dne 28.8.1945 in na 1. odstavek 35. člena kasneje veljavnega Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž, Uradni list FLRJ, št. 54/46). Iz navedene zakonske podlage izhaja, da je bila pogoj za pridobitev jugoslovanskega državljanstva domovinska pristojnost v občini na območju DFJ. Domovinska pristojnost oziroma domovinska pravica je bila vezana na konkretno občino in za njeno pridobitev ni zadoščala zgolj ugotovitev, da je oseba bivala nekje na območju takratne Jugoslavije. V zvezi z domovinsko pristojnostjo je bilo v Zakonu o državljanstvu Kraljevine SHS v paragrafu 3 določeno, da se o vseh državljanih kraljevine vodi točna evidenca o domovinstvu, da mora vsak državljan imeti domovinstvo v eni občini kraljevine po določbah o domovinstvu, ter da tuji državljani ne morejo imeti domovinske pravice v občinah kraljevine. O domovinski pravici so občine vodile evidence in izdajale o tem potrdila. Dejstvo, da je imel nekdo nepremičnine v določenem kraju, na pridobitev domovinske pravice ni vplivalo. Prvostopenjski organ je poskušal pridobiti podatke o B.B. in v ta namen opravil veliko poizvedb. Vendar so bile te neuspešne, tožnik pa dokazov, ki bi kazali na to, da je B.B. imel domovinsko pravico v Mariboru, ni predložil in s tem tako ni izkazal obstoja te okoliščine, ki je pomembna za pridobitev državljanstva.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in Vrhovnemu sodišču RS predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Meni, da je izpodbijana sodba nezakonita. Že iz odločbe Mestne zaplembene komisije z dne 15.11.1945, s katero je bilo B.B. zaplenjeno premoženje, izhaja, da je imel stalno prebivališče v Mariboru. Zato je bil B.B. domovinsko pristojen v Mariboru in ne, kot to napačno tolmači sodišče, na Hrvaškem. B.B. v Republiki Hrvaški ni imel nobenega nepremičnega premoženja in je bil lahko domovinsko pristojen le v Občini Maribor. Zaslišana priča v postopku pred Upravno enoto v Mariboru je prepričljivo izpovedala, kje je pokojni B.B. pretežno živel, kje je dejansko stalno prebival ter da je v Republiko Hrvaško hodil le na krajše počitnice. Obrazložitev prvostopnega sodišča, da B.B. ni imel domovinske pristojnosti v Občini Maribor, je nepravilna ali vsaj preuranjena.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba tožnika ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z omenjeno zakonsko določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizija uveljavlja tudi nepravilno uporabo materialnega prava, vendar po mnenju revizijskega sodišča neutemeljeno, saj je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. V tej zadevi gre za ugotavljanje državljanstva po 3. odstavku 63. člena Zakona o denacionalizaciji kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije. Državljanstvo je za opredelitev upravičenca do denacionalizacije pravno pomembno dejstvo, ki ga upravni organ ugotavlja po predpisih, veljavnih v času podržavljenja. Prvi zakon, ki je urejal državljanstvo povojne Jugoslavije je bil Zakon o državljanstvu Demokratske federativne Jugoslavije, kasneje Zakon o državljanstvu FLRJ (ZDrž), zato se nanj prvostopno sodišče utemeljeno sklicuje. Po določbi 1. odstavka 35. člena ZDrž so se štele za jugoslovanske državljane vse osebe, ki so bile na dan uveljavitve zakona, to je 28.8.1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Po določbi 1. odstavka 37. člena istega zakona pa so pridobile jugoslovansko državljanstvo osebe, ki so imele domovinsko pripadnost v eni izmed občin na ozemlju FLRJ. Prvostopno sodišče je upoštevalo v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje, da o domovinski pravici tožnikovega pravnega prednika B.B. v Mariboru ni nobenih arhivskih podatkov. Ker tožnikov pravni prednik v Mariboru ni imel domovinske pripadnosti, se zato na dan 28. 8. 1945, v skladu s 37. členom ZDrž ni štel za državljana LRS. Pravilno je stališče prvostopnega sodišča, da je ob izostanku podatkov iz uradnih evidenc neupošteven tožnikov tožbeni ugovor, ki ga tožnik ponavlja kot revizijskega, da naj bi bil njegov pravni prednik domovinsko pristojen v Mariboru, saj razen tožnikovih neargumentiranih trditev, ne obstajajo dokazi, ki bi te trditve potrjevali, tožnik pa v upravnem postopku ni predložil dokumentacije, ki bi njegove navedbe lahko potrdila. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, ker v uradnih evidencah ne obstajajo podatki, da bi bil tožnikov pravni prednik domovinsko pristojen na območju Slovenije, v Občini Maribor, sta prvostopni upravni organ in tožena stranka, tudi po presoji revizijskega sodišča ob izostanku nasprotnih dokazov, pravilno odločila, ko sta ugotovila, da se tožnikov pravni prednik ni štel za državljana LRS. Na tožnikov ugovor, da je že sama zaplembna odločba dokaz za to, da je imel pokojni B.B. stalno prebivališče in s tem tudi domovinsko pravico v Mariboru, pa je pravilno odgovorilo že prvostopno sodišče, da samo dejstvo, da je imel nekdo nepremičnine v določenem kraju, na pridobitev domovinske pravice ni vplivalo.

Revizija ne navaja, katere bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu uveljavlja. Ker v skladu z določbo 86. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS po uradni dolžnosti ne pazi na kršitve določb postopka v upravnem sporu, izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče RS zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1.