Jedro

Obrazložitev izpodbijane sodbe je sicer skopa, saj izraža le strinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Kljub temu še dosega standard potrebne obrazloženosti. Pritožnica je namreč iz sodbe lahko spoznala, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in ni mogla ostati v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo.

Izrek

Revizija se zavrne. N. K. mora R. P. v 15-ih dneh povrniti 117.422 SIT stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek N. K., da ji mora R. P. plačati 2,084.436 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.6.1995 do plačila. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek R. P., da mu mora N. K. plačati 2,846.200 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.6.1995 do plačila. Ugodilo pa je podrejenemu zahtevku R. P. in N. K. zavezalo, da mu mora plačati 17.895 EUR in zamudne obresti od zneska 35.000 DEM za čas od 5.6.1995 do 31.12.2001 po obrestni meri, po kateri je Nova Ljubljanska banka d.d. obrestovala devizne vloge v DEM na vpogled, od zneska 17.895 EUR pa za čas od 1.1.2000 do plačila po obrestni meri, po kateri Nova Ljubljanska banka d.d. obrestuje devizne vloge v EUR na vpogled. N. K. je še zavezalo, da mora R. P. povrniti 319.600 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.2.2003. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo N. K. in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Stališče obeh sodišč je, da je R. P. dokazal, da je bilo 60.000 DEM, ki jih je N. K. položila na devizni račun dne 9.2.1995, last R. P. Pritožbeno sodišče je še pojasnilo, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje obširna in logična ter v skladu z načelom proste dokazne ocene.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je N. K. vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP). Revidentka navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovitev o lastništvu zneska 60.000 DEM utemeljilo tudi s tem, da je bil R. P. dolgoletni obrtnik z rednimi in solidnimi dohodki, vendar ni ugotovilo, ali je imel kot obrtnik res redne in solidne dohodke. O tem odločilnem dejstvu sodba nima razlogov.

Prav tako ni pojasnjeno, zakaj znesek 60.000 DEM ni zajet z delitvijo premoženja zakoncev P. R. P. je tako v kazenskem kot v tem (pravdnem) postopku potrdil, da njegova bivša žena za omenjene prihranke (60.000 DEM) ni vedela, po drugi strani pa se je sodišče prve stopnje oprlo na izpovedbo A. P. (bivše žene R. P.), da je imel R. P. prihranke. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo različnega zatrjevanja o vedenju glede obstoja prihrankov R. P. Ker tako niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, oziroma je glede odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov in med samimi zapisniki, je podana bistvena kršitev pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Ista kršitev je podana tudi zato, ker prvostopenjsko sodišče ni pojasnilo, zakaj naj bi R. P. in N. K., ki ga je odklanjala (tako je namreč sama povedala na glavni obravnavi dne 13.1.2003) dovolil, da se je hranilna knjižica glasila na njeno ime ter da je imela hranilno knjižico tudi v posesti. R. P. je na glavni obravnavi dne 13.1.2003 povedal, da mu je N. K. 12.5.1995 prinesla na račun obresti 660 DEM. To je v nasprotju s ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da če je N. K. prišla k tožencu z namenom izplačati mu obresti, potem ni jasno, zakaj ni imela s seboj tudi denarja, ter da je zato bolj logično, da se je pri njem zglasila potem, ko je prejela opomin njegovega pooblaščenca (s katerim jo je pozval k vrnitvi spornega zneska). O odločilnih dejstvih je torej nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah in med samimi temi zapisniki. Razen tega je N. K. zanikala, da bi od odvetnika R. P. prejela kakršenkoli pisni opomin, sodišče pa o tem (ali ji je bil res vročen kak opomin) ni izvajalo dokazov.

Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP predstavlja tudi navedba v sodbi sodišča prve stopnje, da ni verjetno, da bi R. P. ob odvzemu hranilne knjižice N. K. tudi ustrahoval. Iz razveznega spisa zakoncev P. namreč izhaja, da je bila zakonska zveza razvezana zato, ker je R. P. ženo maltretiral in šikaniral ter da je v njunih sporih posredovala celo policija.

Kot odločilno okoliščino je treba opredeliti tudi ravnanje R. P. potem, ko se je na silo dokopal do hranilne knjižice. Nelogično je, da bi R. P., ki je znesek 60.000 DEM skrbno skrival pred družinskimi člani, takoj potem, ko je dobil hranilno knjižico, dvignil ves denar in ga porabil za nakupe avtomobilov (enega celo hčerki). O tej odločilni okoliščini sodba sodišča prve stopnje (pa tudi sodba pritožbenega sodišča) nima(ta) razlogov.

Pritožbeno sodišče je konkretne in v pritožbi podrobno opisane kršitve zavrnilo z razlago, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje obširna in logična. Izpodbijana sodba tako ni argumentirano zavrnila očitkov, ki jih je N. K. navedla v pritožbi, zaradi česar je kršena njena pravica do pravnega sredstva. Ta ustavna pravica (25. člen Ustave Republike Slovenije) zagotavlja vsakomur pravico do pravnega sredstva zoper odločbe, s katerimi je odločeno o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Smisel te ustavne garancije ni le v tem, da posamezniku omogoča vložitev pravnega sredstva, marveč tudi, da je to pravno sredstvo učinkovito, da z njim učinkovito brani svoje pravne interese. Ker pritožbeno sodišče ni navedlo konkretnih razlogov, zakaj so pritožbene navedbe neutemeljene, N. K. ni dalo možnosti, da bi v reviziji uspešno in učinkovito polimizirala z razlogi sodbe pritožbenega sodišča. R. P. je odgovoril na revizijo, pri čemer zavrača revizijske poglede na dokazno oceno ter poudarja, da je sodišče prve stopnje obravnavalo vsa pomembna dejstva. Navaja še, da N. K. ni bila kršena pravica do pravnega sredstva, pa tudi ne pravica do enakega varstva pravic.

Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP), so brez pomena vse tiste revizijske navedbe, ki gredo v smeri izpodbijanja dokazne ocene sodišča prve stopnje. Revidentka jih sicer opredeljuje kot uveljavljanje bistvenih kršitev iz 14. točke 2. odstavka 239. člena ZPP. Vendar s kritiko, da bi moralo sodišče posmezne (tudi manj pomembne) indice še posebej natančno ugotovaljati, razčlenjevati in utemeljevati, ne more uspeti. Najprej zato, ker se o njihovemu pomenu v postopku pred sodiščem prve stopnje bodisi sploh ni izjavila (npr. glede tega, da je imel R. P. kot dolgoletni obrtnik redne in solidne dohodke, očitno pa tudi precej prihrankov, da je v spornem obdobju razpolagal s precejšnjimi denarnimi sredstvi, da se je 12.6.1995 zglasila pri njem ne zaradi izplačila polovice nateklih obresti, pač pa zato, ker je pred tem prejela opomin z dne 5.6.1995), bodisi jih ni zatrjevala (npr. da znesek 60.000 DEM ni bil zajet z delitvijo premoženja zakoncev P., da je R. P. takoj, ko je dobil hranilno knjižico, dvignil denar ter ga porabil za nakupe avtomobilov).

Predvsem pa dokazna ocena, ki je tako obrazložena, da jo je mogoče preizkusiti (to kvaliteto konktretna dokazna ocena sodišča prve stopnje vsekakor ima), nikoli ne more predstavljati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ne glede na to, ali je tudi logično prepričljiva in življenjsko sprejemljiva.

Neutemeljen je revizijski očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj naj bi R. P. dovolil, da se je hranilna knjižica glasila na ime N. K. Ta očitek namreč demantirajo razlogi, ki so navedeni v 3. odstavku na 5. strani sodbe sodišča prve stopnje. Tudi ni nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sodbe sodišča prve stopnje o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi zapisniki. Izpovedbi priče A. P. namreč sodišče prve stopnje ni pripisalo tega, da bi izpovedala, da bi imel R. P. ravno 60.000 DEM prihrankov. Je pa iz zapisnika o zaslišanju te priče mogoče razbrati, da je prihranke imel. To informacijo je sodišče prve stopnje tudi pripisalo omenjeni priči, svoje prepričanje, da je R. P. v spornem obdobju razpolagal s precejšnjimi denarnimi sredstvi, pa utemeljilo s tem, da je leta 1982 prejel 25.000.000 takratnih dinarjev odškodnine za poškodbe v prometni nesreči ter da je s prodajo avtomobila januarja 1994 iztržil 23.000 DEM. Tudi tega, da R. P. ni izpovedal, da mu je N. K. 12.5.1995 na račun obresti prinesla 660 DEM, sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni zapisalo. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče prve stopnje listinam v razveznem spisu zakoncev P. pripisalo drugačno vsebino, kot jo imajo te listine v resnici.

Pravici stranke, da se v postopku izjavi, odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da oceni njihovo dopustnost in relevantnost ter da se do tistih navedb, ki so dopustne in za odločitev bistvenega pomena v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. Vendar se sodišču v obrazložitvi svojih odločb ni treba opredeljevati do tistih navedb stranke, ki za odločitev niso relevantne, ali so očitno nesmiselne ali pomenijo zlorabo procesnih pravic (prim. sklep Ustavnega sodišča RS Up 33/98 z dne 16.2.1998). Prav tako je treba upoštevati (kot ugotavlja Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi H. B. proti Š. /A 303-B str. 29-30/), da je o stališču sodišča do navedbe stranke v določenih primerih mogoče sklepati že konkludentno in ni potrebna izrecna opredelitev (prim. sklep Ustavnega sodišča RS Up-286/00 z dne 5.3.2001). Prav tako je standard zahteve po obširnosti obrazložitve za višja sodišča nižji kot za sodišča prve stopnje (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-39/95 z dne 16.1.1997). Obveznost obrazložitve sodbe namreč po eni strani izhaja iz pravice do izjave, po drugi strani pa je tudi v funkciji pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave - več kot dvostopenjskega sojenja pa ta ustavna pravica ne zagotavlja (npr. sklep Ustavnega sodišča Up-114/96 z dne 25.9.1996).

Ker tako niso podane očitane postopkovne kršitve, in ker je materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

N. K., ki z revizijo ni uspela, mora R. P. povrniti stroške revizijskega postopka (1. odstavek 165. člena in 1. odstavek 154. člena ZPP), ki predstavljajo sodno takso (18.422 SIT), nagrado za delo odvetnika (750 točk) in davek na dodano vrednost.