Jedro

Ker pri tožniku ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in s tem do sprememb v preostali delovni zmožnosti, je tožbeni zahtevek na priznanje I. kategorije invalidnosti neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženke z dne 4. 8. 2009 in se ugotovi I. kategorija invalidnosti za tožnika, nastala zaradi posledic bolezni in sicer od 16. 8. 2007 dalje ter sklenilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da kljub temu, da tožnik ni imel pripomb na izvedensko mnenje angažiranega izvedenca medicinske stroke ima kronične težave s hrbtenico, ki mu povzročajo hude bolečine v vratu, nadalje ima ramensko okvaro, zato ni zmogel več opravljati del na katerih je bil razporejen, ko je bil še v delovnem razmerju pri podjetju A. d.d.. Tudi zdravljenje pri tožniku še ni končano, saj zaradi hudih telesnih bolečin obiskuje še psihiatra. Zaradi navedenih zdravstvenih težav bo verjetno potrebna operacija, navedeno zdravstveno stanje se vseskozi poslabšuje in je pri tožniku prišlo do trajne in popolne izgube delazmožnosti, ki očitno izhajajo iz obrabe hrbtenice, predstavljajo pa bolečine v desni roki ter vratu. Tožniku bi v skladu z 2. alinejo 1. odstavka 144. člena ZPIZ (pravilno ZPIZ-1) morala pripadati pravica do invalidnine, saj je zaradi bolezni trajno nezmožen za delo in je pri njemu podana najmanj 50 % telesna okvara.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 4. 8. 2009, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Območne enote ... z dne 9. 12. 2008, s katero je ta zavrnila zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, saj je menila, da je tožnik še nadalje zmožen opravljati drugo ustrezno delo z omejitvami: lažje fizično delo, brez dvigovanja ali prenašanja bremen nad 10 kg, kjer ni potrebno dvigovati z desno roko nad višino ramena, s polnim delovnim časom.

Sodišče prve stopnje je imelo v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca ortopeda primarija mag. B.B., specialista ortopeda in fiziatra zadostno podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka tožnika. Iz navedenega mnenja izhaja, da ima tožnik kronične bolečine v vratu in križu zaradi obrabnih sprememb, vendar je kljub navedenemu sposoben za opravljanje dela v obsegu, kot je to ugotovila invalidska komisija I. in II. stopnje, to je za delo brez dvigovanja ali prenašanja težjih bremen nad 10 kg, kjer ni potrebno dvigovati desnice nad višino ramen. Pri tožniku gre za povsem običajne in blago izražene obrabne spremembe na vratni in ledveni hrbtenici in obeh kolkih ter poapnitev v rotatorni manšeti desne rame, ki pa dajejo le zmeren funkcionalni deficit, ki nikakor ne pogojuje kompletne nezmožnosti za vsako pridobitno delo.

Ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da se funkcionalni ortopedski status tožnika slabša, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da je ta praktično nespremenjen od leta 2001. Od takrat dalje ortopedi ugotavljajo, da je tožnikova delazmožnost zmanjšana za težja fizična dela, za dvigovanje in prenašanje bremen, za delo v prisilni drži trupa ter za delo z desnico nad nivojem delovnega pulta, v nobenem ortopedskem izvidu ni ocene, da tožnik za delo ni zmožen.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je tudi sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pri tožniku ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in s tem do sprememb v preostali delovni zmožnosti tako, da ni bilo podlage za ugotovitev I. kategorije invalidnosti, ko je to zahteval tožnik. V I. kategorijo invalidnosti se razvrstijo zavarovanci, če niso več zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela ali če je pri njih podana poklicna invalidnost, nimajo pa več preostale delovne zmožnosti, kakor to določa 2. odstavek 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami).

Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo prve stopnje v obsegu, kot je to odločilo. Tožnik meni v pritožbi, da bi mu morala pripadati pravica do invalidnine, ker je pri njemu podana najmanj 50 % telesna okvara. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da tožnik takšnega zahtevka (glede invalidnine za telesno okvaro) pred sodiščem ni podal, sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi o takšnem zahtevku ni odločalo, o tem ni odločala niti tožena stranka. Tožnik mora zahtevo za priznanje pravice do invalidnine podati pri toženki.

V skladu s 353. členom je tako pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.