Jedro

Po 29. členu zakona o varstvu pred požarom (Uradni list SRS, št. 2/76 in 15/84) lahko požarni inšpektor odredi inšpekcijski ukrep preureditve dimnega odvoda le, če gre za zagotovitev varnosti pred požarom, ne more pa ga odrediti zato, ker glede priključitve kurilne naprave, ki zahteva sanacijo dimnega odvoda, ni soglasja solastnikov skupne dimovodne naprave.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiškega inšpektorata za požarno varnost z dne 29.7.1992.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Mestnega sekretariata za notranje zadeve z dne 8.5.1992, s katero je požarni inšpektor tožniku naložil, da mora v dogovoru s solastnikom hiše izvršiti sanacijo dimovodnih in prezračevalnih naprav, tožnik sam pa mora dovoliti dostop do leve in desne dimniške skupine na podstrešju P.S. in P.M. ter delavcem, da opravijo sanacijo dimniške tuljave za priključitev etažne centralne kurjave na zemeljski plin, iz niše v kleti odstraniti plastične posode za kurilno olje, iz kopalnice jeklenke propan-butan in s podstrehe gorljiv material, do odprave pomanjkljivosti pa poostriti požarnovarnostno in preventivno dejavnost; tožniku je določil tudi roke za odpravo pomanjkljivosti ter mu naložil, da ga v 8 dneh po preteku rokov obvesti, kako je izvršil ukrepe. Tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe navaja, da iz poročila o strokovnem pregledu dimnikov, ki je bil opravljen v postopku na prvi stopnji, izhaja, da je skupni dimnik tožnika in solastnikov potreben sanacije ne glede na predvideno spremembo kurilne naprave pri stranki ... Ker tožnik in stranka ... dimnik uporabljata skupaj, je smotrno, da je z odločbo organa prve stopnje podana zaveza, da se o sanaciji dimnika skupno dogovorita in jo izvršita. Tožnik v pritožbi nima prav, ko navaja, da je požarni inšpektor z odločbo posegel v pristojnost drugega upravnega organa. Po določbi druge alinee točke a) 29. člena zakona o varstvu pred požarom namreč požarni inšpektor lahko odredi, da se preuredi ali premesti dimni odvod, druga naprava ali objekt. Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker se nanaša samo na tožnika, čeprav je objekt, v katerem se nahajajo sporne dimovodne tuljave, v solastnini štirih oseb, dalje zato, ker je prvi del dispozitiva odločbe prve stopnje nekonkretiziran ter zato neizvršljiv, česar izpodbijana odločba ni upoštevala in pri tem tudi ni odgovorila na tožnikove bistvene navedbe v pritožbi. Tožnik ni nameraval dimniške skupine uporabiti za kurjenje na zemeljski plin, vprašanje sanacije - to je prezidave in adaptacije dimovodnih naprav v gradbenem objektu - pa je v pristojnosti upravnih organov, pristojnih za urbanizem oziroma gradbeništvo, urejanje solastninskih razmerij pa stvar nepravdnega postopka. Organ prve stopnje je torej odločal preko svojih pristojnosti. Pravila postopka so bila kršena tudi s tem, da niti organ prve stopnje niti tožena stranka nista odgovorila na tožnikovo prošnjo za odložitev upravne izvršbe. Tožnik zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se tožnik v pritožbi proti odločbi prve stopnje ni skliceval na lastninsko stanje spornega objekta, kot izhaja iz zemljiške knjige. Tudi če bi se, bi to ne vplivalo na odločanje na prvi in na drugi stopnji, saj zahteva, da morata sanacijo dimniških skupin opraviti stranki skupaj, temelji na gradbenih in ekonomskih razlogih. Ne drži tožbena trditev, da je odločba organa prve stopnje nekonkretizirana in neizvršljiva, saj sta tako požarni inšpektor kot delavec pooblaščene organizacije, ki je opravila strokovni pregled, tožniku razložila celoten potek sanacije dimniških tuljav, v sami odločbi pa je tudi navedena pooblaščena dimnikarska organizacija, kjer lahko tožnik dobi vse podatke za izvedbo sanacije. Obveznost sanacije dimovodnih naprav izhaja iz dejstva, da tožnik ob prehodu s kurjenja na trda goriva na kurjenje s kurilnim oljem ni pridobil dovoljenja v smislu 10. člena zakona o dimnikarski službi ter iz dejstva, da sta obe dimniški skupini na podstrehi v slabem stanju. Ugotovljene poškodbe so takšnega značaja, da zahtevajo takojšnjo sanacijo ali pa prepoved uporabe kurilnih naprav. Tožena stranka tudi meni, da je bilo o tožnikovi prošnji za odločitev upravne izvršbe smiselno ugodeno s tem, ko je odločila o njegovi pritožbi. Tožba je utemeljena. Iz podatkov upravnih spisov (prijava kršitve predpisov o požarni varnosti z dne 23.10.1991) izhaja, da je stanovanjska hiša, v kateri se nahajajo sporne dimovodne naprave, v solastnini več oseb. Iz upravnih spisov prav tako izhaja, da med solastniki, to je med tožnikom in njegovo ženo na eni strani, ter zakoncema ... na drugi strani, ni soglasja niti v zvezi z upravljanjem dimovodnih naprav niti v zvezi z njihovo izboljšavo. Do spornega inšpekcijskega ukrepanja je namreč prišlo, ker tožnik zakoncema ... in solastnikoma hiše ... ni dovolil adaptacije in pregleda skupnega dimnika zaradi priključitve etažne kurilne naprave na plinsko omrežje. Upravljanje v večstanovanjskih hišah ureja stanovanjski zakon (Uradni list RS, št. 18/91-I - SZ). Ta v 3. odstavku 22. člena določa, da so pri upravljanju lastniki stanovanj v pravicah in obveznostih izenačeni, ne glede na to ali v stanovanju prebivajo ali ne. Po 24. členu istega zakona upravljanje večstanovanjske hiše obsega tudi obratovanje stanovanjske hiše, ki zajema poleg drugega storitve v zvezi z uporabo skupnih naprav in stroške, ki nastajajo s tem v zvezi. Upravljanje pa obsega tudi vzdrževanje stanovanjske hiše, to je materialna vlaganja, ki ohranjajo uporabno vrednost stanovanjske hiše ves čas njene uporabe. Iz navedenih zakonskih določil izhaja, da inšpekcijski ukrep, ki se tiče upravljanja večstanovanjske hiše, ne more biti izrečen samo proti enemu od solastnikov večstanovanjske hiše, saj so le-ti v svojih obveznostih glede upravljanja hiše izenačeni. Tožnik ima torej prav, ko v tožbi zatrjuje, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker ne upošteva, da mu odločba organa prve stopnje nalaga obveznosti, ki bi morale biti naložene vsem solastnikom hiše. Prav tako ima prav, ko zatrjuje, da nalaganje obveznosti v zvezi z nameravanim prehodom solastnikov na uporabo plinske kurilne naprave ni v pristojnosti požarnega inšpektorja. Po 31. členu stanovanjskega zakona je za takšne odločitve potreben sporazum solastnikov, katerih deleži sestavljajo skupaj več kot polovico vrednosti stanovanjske hiše, če gre za ukrep, ki presega upravljanje, pa soglasje vseh lastnikov. Če sporazuma ni, je za urejanje razmerij pristojno sodišče (2. odstavek 31. člena navedenega zakona). V nobenem primeru pa sporazuma oziroma soglasja solastnikov ne more nadomestiti odločba inšpekcijskega organa. Po 29. členu zakona o varstvu pred požarom (Uradni list SRS, št. 2/76 in 15/84 - ZVPoz) namreč požarni inšpektor lahko odredi inšpekcijski ukrep preureditve dimnega odvoda le, če gre za zagotovitev varnosti pred požarom, ne more pa ga odrediti zato, ker glede priključitve kurilne naprave, ki zahteva sanacijo dimnega odvoda, ni sporazuma solastnikov skupne dimovodne naprave. Kolikor se izrečeni inšpekcijski ukrep nanaša na dejanja in odločitve tožnika v zvezi s pripravo dimnega odvoda zaradi priključitve solastnikove etažne centralne kurjave na zemeljski plin (2. odstavek 1. podtočka ter 2. podtočka I. točke izreka odločbe organa prve stopnje), je po presoji sodišča nična (1. točka 267. člena zakona o splošnem upravnem postopku). Odločba organa prve stopnje nalaga tožniku, da mora izvršiti sanacijo (1. podtočka I. točke izreka). Pri tem iz izreka odločbe ni jasno, sanacijo česa mora izvršiti, niti niso določena dejanja, ki jih mora tožnik (oziroma bi jih morali glede na zgoraj navedene določbe stanovanjskega zakona - 22. in 24. člen - solastniki hiše) opraviti. Izraz sanacija je splošen in zelo raztegljiv pojem. V poročilu pooblaščene dimnikarske organizacije, ki ga odločba organa prve stopnje povzema v obrazložitvi, so pomanjkljivosti dimovodnih naprav in potrebni požarnovarnostni ukrepi sicer natančno navedeni, vendar sklicevanje tožene stranke, da je bil tožnik ob strokovnem pregledu navzoč in da je v sami odločbi navedena pooblaščena dimnikarska organizacija, kjer lahko dobi tožnik vse podatke za izvedbo sanacije, ne odtehta pomanjkljivosti izreka odločbe organa prve stopnje glede na zahteve iz 208. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Iz 1. odstavka tega člena izhaja, da se o predmetu postopka odloči z dispozitivom (izrekom), iz 2. odstavka pa, da mora biti dispozitiv določen. Dispozitiv 1. odstavka 1. podtočke 1. točke odločbe organa prve stopnje je nedoločen oziroma nejasen in tak šno odločbo bi morala tožena stranka glede na določbo 242. člena zakona o splošnem upravnem postopku odpraviti. Iz vseh navedenih razlogov je torej izpodbijana odločba nezakonita in sodišče je moralo tožbi ugoditi ter odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih odpraviti. Tožena stranka bo morala v nadaljevanju postopka odločbo organa prve stopnje odpraviti ter na način, določen v 1. oziroma 2. odstavku 242. člena zakona o splošnem upravnem postopku, dopolniti postopek, da se odpravijo pomanjkljivosti, navedene v obrazložitvi te sodbe, na katero je pristojni organ vezan po določbi 62. člena zakona o upravnih sporih. Sodišče je zakon o splošnem upravnem postopku in zakon o upravnih sporih smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).