Jedro

Države članice področje igralništva urejajo po načelu subsidiarnosti, ki veleva, naj EU ne izdaja predpisov, če se lahko nek cilj doseže bolje na nacionalni (decentralizirani) ravni, ter po načelu sorazmernosti, ki pravi, da ukrepi, ki jih sprejme neka država za doseganje svojih ciljev, ne smejo presegati tistega, kar je potrebno za doseganje tega cilja, ali povedano drugače, države članice imajo pravico urejati področje igralništva glede na zastavljene cilje, ki jih zasledujejo na tem področju, pod pogojem, da upoštevajo temeljne principe in določbe Pogodbe o delovanju Evropske unije ter sodno prakso Sodišča Evropske unije.

Stališče sodne prakse in teorije je jasno: tuji prireditelji iger na srečo prirejajo igre na srečo v RS nelegalno, ne poslujejo po ZIS, ne plačujejo koncesnine in davkov ter povzročajo nekemično odvisnost ter s tem RS tudi enorme družbene stroške.

Spletne igre na srečo niso omejene samo na ozemlje, kjer dejansko deluje prireditelj iger v smislu lokacije svojega sedeža, saj splet ni teritorialno omejen na posamezno državo, zato je lahko izvajanje teh iger uresničeno tudi izven meja države prireditelja spletnih iger ter da je tehnično možnost dostopa treba upoštevati kot nujen pogoj za uresničitev prepovedane posledice obravnavanega prekrška, ki jo v konkretni zadevi predstavlja odigrana igra.

Novejša praksa Sodišča Evropske unije podeljuje pravico do vzpostavljanja monopolnega položaja na igralniškem trgu in preprečuje vdor tuje ponudbe na podlagi zagotavljanja varnosti potrošnika in javnega reda.

Prvostopenjsko sodišče je kršilo določbo 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker pred izdajo izpodbijane sodbe ni omogočilo zaslišanja zakonitega zastopnika storilke pravne osebe in obeh odgovornih oseb.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Prekrškovni organ Finančna uprava Republike Slovenije (FURS) je z odločbo o prekršku storilki pravno osebo in njeni odgovorni osebi spoznal za odgovorne za prekršek po prvem odstavku 110. člena Zakona o igrah na srečo (ZIS). Storilki pravni osebi A. je izrekel globo 30.000,00 EUR, odgovornima osebama B. B. in C. C. pa na podlagi tretjega odstavka 110. člena ZIS vsaki globo 5.000,00 EUR. Iz izreka odločbe o prekršku izhaja, da so storilke v zvezi z opravljanjem registrirane dejavnosti pravne osebe prekršek storile s kršitvijo prvega odstavka 3.a člena ZIS s tem, da so prirejale igre na srečo v Republiki Sloveniji (RS) brez dovoljenja oziroma koncesije Vlade RS, saj je bila z registracijo, izvedbo nakazila denarnih sredstev preko spletnega naslova https://www.D.com dne 6. 4. 2022 v E. odigrana igra z imenom "10c Roulette" (igra s kroglico) v spletni igralnici "D.com", katere lastnica je storilka pravna oseba in preko katere prireja različne igre na srečo (igre s kroglico, različne vrste rulet, igre z igralnimi kartami, ki se igrajo proti igralnici in druge); kar temelji na ugotovitvah po odločbi št. 46161-103/2022-5 s 6. 4. 2022, in uradnima zaznamkoma s 17. 2. 2022 in 6. 4. 2022 ter vpogleda v register koncesionarjev iger na srečo s 6. 4. 2022.

2. Zoper plačilni nalog so storilke po zagovornikih vložile zahtevo za sodno varstvo, katero je Okrajno sodišče v Kočevju z izpodbijano sodbo zavrnilo, storilkam pa naložilo plačilo sodne takse, pravni osebi v višini 3.000,00 EUR, odgovornima osebama pa vsaki v višini 500,00 EUR.

3. Zoper sodbo so storilke (po zagovornikih) pravočasno vložile pritožbo zaradi bistvene kršitve določb Zakona o prekrških (ZP-1) in zaradi kršitve materialnih določb ZP-1 in ZIS, vključno z Ustavo RS (URS) in pravom EU ter zaradi odločitve o sankcijah. Pritožbenemu sodišču predlagajo: 1. da pritožbi ugodi in (po opravljeni ustni obravnavi, če je primerno) samo odloči o zadevi tako, da skladno s členom 163(4) ZP-1 odpravi ugotovljene kršitve ali jih odpravi po uradni dolžnosti in s sodbo odloči o zadevi oziroma skladno s členom 163(9) ZP-1 s sodbo spremeni sodbo o prekršku sodišča prve stopnje ali jo spremeni po uradni dolžnosti, vključno s tem, da ugodi zahtevi za sodno varstvo pritožnikov ali z ustavitvijo postopka (136 ZP-1) ali morebitno drugačno odmero sankcij; oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in zadevo vrne v novo odločitev, tako da skladno s členom 163(5) ZP-1 s sklepom razveljavi sodbo o prekršku sodišča prve stopnje ali jo razveljavi po uradni dolžnosti; oziroma podrejeno, da pred odločitvijo v skladu s 113.a členom Zakona o sodiščih in 267. členom pogodbe o delovanju Evropske unije Sodišču EU predloži predlog za predhodno odločanje in nato odloči v skladu z enim izmed predlogov v prejšnjih točkah; oziroma podrejeno, da pred odločitvijo na podlagi člena 156 URS v zvezi s členom 23(1) ZUstS prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti člena 110 ZIS v zvezi s členoma 3 in 3.a ZIS in nato odloči v skladu z enim izmed predlogov v prejšnjih točkah; 2. odloči, da se pritožniku povrnejo stroški te pritožbe v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev do plačila; oziroma podrejeno odloči, da stroški pritožbenega postopka skladno s členom 144 ZP-1 bremenijo proračun.

4. Višje sodišče ugotavlja, da je sicer izjavo o prekršku v smislu 55. člena ZP-1 podal le C. C. kot zakoniti zastopnik pravne osebe (le ta izjava je osebno podpisana z njegove strani).1 V izjavi o prekršku, v zahtevi za sodno varstvo in ponovno v pritožbi storilke v bistvenem izpostavljajo: da ima storilka pravna oseba sedež in koncesijo za prirejanje iger na srečo na Malti, da je spletna stran delovala na podlagi globalne domene s končnico ".com" in ne na podlagi slovenske domene, vsebina spletne strani ni bila predstavljena v slovenskem jeziku, ni bila oglaševana na nobeni slovenski spletni strani, pravna oseba ni ciljala na stranke iz RS, v letu 2022 je zgolj šest vplačnikov z IP naslovi iz Slovenije izvedlo vplačilo na D.com, sicer je dnevno povprečno 1272 vplačnikov, kar pomeni, da je poslovanje v RS zanemarljivo, da je družba izvedla ukrep geoblokiranja; da ključne odločitve v zvezi s poslovno politiko sprejema njena matična družba F., da je ureditev v ZIS v neskladju s 56. členom Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) ter v nasprotju z URS. Smiselno pa storilke priznavajo, da so bile od 7. 2. 2022 do 6. 4. 2022 igre na srečo preko spletnega portala D.com slovenskim igralcem dostopne.

5. V zvezi s pritožbenimi trditvami, da je slovenska ureditev iger na srečo v nasprotju s primarnim pravom EU, ker krši člen 56 PDEU, višje sodišče pojasnjuje, da iz aktov EU izhaja, da so si države članice že ob ustanavljanju evropske skupnosti pridržale pravico, da omejijo prosto opravljanje storitev, če bi to zahtevali določeni pomembni razlogi. Posledično harmonizacija nacionalnih zakonodaj na področju igralništva ni zaživela, zato še danes države članice to področje urejajo po načelu subsidiarnosti, ki veleva, naj EU ne izdaja predpisov, če se lahko nek cilj doseže bolje na nacionalni (decentralizirani) ravni ter po načelu sorazmernosti, ki pravi, da ukrepi, ki jih sprejme neka država za doseganje svojih ciljev, ne smejo presegati tistega, kar je potrebno za doseganje tega cilja, ali povedano drugače, države članice imajo pravico urejati področje igralništva glede na zastavljene cilje, ki jih zasledujejo na tem področju, pod pogojem, da upoštevajo temeljne principe in določbe PDEU ter sodno prakso Sodišča Evropske unije (SEU). V RS je sistem prirejanja iger na srečo samostojno in celovito urejen v ZIS z namenom, da igre na srečo potekajo v urejenem in nadzorovanem okolju, da se preprečijo pranje denarja, goljufije in druga kazniva dejanja ali ravnanja v nasprotju z javnim redom, da se zaščitijo mladoletniki in druge občutljive osebe pred škodljivimi vplivi čezmernega igranja iger na srečo ter da se varujejo udeleženci iger na srečo (1. člen). Po prvem odstavku 3. člena tega zakona je prirejanje iger na srečo izključna pravica RS (razen če je s tem zakonom drugače določeno). Igre na srečo se lahko prirejajo le na podlagi dovoljenja oziroma koncesije pristojnega organa (drugi odstavek 3. člena ZIS); igre na srečo po internetu oziroma drugih telekomunikacijskih sredstvih (v nadaljevanju: spletne igre na srečo) lahko prirejajo le gospodarske družbe, ki imajo koncesijo za trajno prirejanje klasičnih iger na srečo ali koncesijo za prirejanje posebnih iger na srečo v igralnicah, in sicer le tisto spletno igro na srečo, ki se določi v koncesijski pogodbi, ki jo skleneta koncesionar in minister, pristojen za finance. V 6. členu ZIS je določeno, da je v RS za osebe, ki nimajo koncesije prepovedano sprejemanje ali posredovanje vplačil, oglaševanje ali opravljanje drugih storitev v zvezi s prirejanjem iger na srečo. Zakon predpisuje tudi pogoje, pod katerimi bo koncesija podeljena. Med te pogoje sodi tudi določitev vrste družb, ki smejo prirejati igre na srečo kot svojo dejavnost, določitev oseb, ki so lahko delničarji družb in določitev vrste delnic, ki jih te lahko izdajo. Ob tem višje sodišče opozarja, da je Ustavno sodišče odločilo, da predpisovanje takšnih pogojev samih po sebi ni v neskladju z URS.2 Po presoji višjega sodišča pa ureditev prirejanja iger na srečo v ZIS, ob upoštevanju neposrednih in posrednih ciljev urejanja, pomeni način uresničevanja pravice do svobodne gospodarske pobude in ne njene omejitve. Posledično pa v pritožbi (ponovno) zatrjevane kršitve določb URS niso podane. Višje sodišče tako zaključuje, da ne gre za omejevanje delovanja notranjega trga EU in tudi ne gre za omejevanje svobode opravljanja storitev iz 56. člena PDEU ter sta prekrškovni organ in sodišče pravilno uporabila določbe ZIS in pravo EU tudi v zvezi s trditvijo, da pogoj, ki pridobitev koncesije za prirejanje iger na srečo veže na sedež ponudnikov v Sloveniji, ne krši prava EU. Stališče sodne prakse in teorije je jasno: tuji prireditelji iger na srečo prirejajo igre na srečo v RS nelegalno, ne poslujejo po ZIS, ne plačujejo koncesnine in davkov ter povzročajo nekemično odvisnost ter s tem RS tudi enorme družbene stroške.

6. Višje sodišče pa se v celoti pridružuje zaključkom prekrškovnega organa in sodišča prve stopnje, da je pri spletnih igrah na srečo evidentno, da te nikakor niso omejene samo na ozemlje, kjer dejansko deluje prireditelj iger v smislu lokacije svojega sedeža, saj splet ni teritorialno omejen na posamezno državo, zato je lahko izvajanje teh iger uresničeno tudi izven meja države prireditelja spletnih iger ter da je tehnično možnost dostopa treba upoštevati kot nujen pogoj za uresničitev prepovedane posledice obravnavanega prekrška, ki jo v konkretni zadevi predstavlja odigrana igra. Navedeno priznavajo tudi pritožnice z navedbo, da je pravna oseba spletno stran aktivno blokirala za območje RS.3

7. Pregled sodne prakse SEU pokaže, da novejša praksa SEU podeljuje pravico do vzpostavljanja monopolnega položaja na igralniškem trgu in preprečuje vdor tuje ponudbe na podlagi zagotavljanja varnosti potrošnika in javnega reda. Ena od takšnih sodb je tudi sodba C-42/07, iz katere med ostalim izhaja tudi, da je sodišče odločilo, da glede na tveganja, ki izhajajo iz dejavnosti prirejanja iger na srečo preko interneta, lahko država članica legitimno omeji pravico do prirejanja iger na srečo, če želi s tem pred negativnimi vplivi zaščititi potrošnike in vzdrževati javni red. Večina držav EU (med njimi Poljska, Litva, Grčija, Nemčija ...) samostojno regulira spletno igralništvo, vse sledijo enakim ciljem varovanju potrošnikov in vzdrževanju javnega reda. Ta namen pa je določen tudi v 1. členu ZIS.

8. V zvezi s pritožbenim predlogom, naj sodišče skladno s 113.a členom Zakona o sodiščih (ZS) na SEU naslovi predhodno vprašanje, pa višje sodišče odgovarja, da ni najvišje sodišče v RS, zato ni njegova dolžnost, da postavi vprašanje za predhodno odločanje. Ob upoštevanju sodbe C-283/81, ki določa izjeme od dolžnosti predložitve vprašanja za predhodno odločanje,4 pa je višje sodišče preverilo, ali še obstajajo izjeme, ki sodišče oproščajo predložitve vprašanja za predhodno odločanje in ugotovilo, da je ob upoštevanju sodbe C-42/07 in novejše sodne prakse SEU pravilna razlaga prava EU, da posamezne države članice lahko samostojno regulirajo področje prirejanja iger na srečo. Vsled navedenega postopka o prekršku ni prekinilo in ni postavilo vprašanja za predhodno odločanje na SEU.

9. Višje sodišče tudi ni sledilo pritožbenemu predlogu, naj začne postopek za oceno ustavnosti, saj se z argumenti pritožbe glede protiustavnosti določil 110., 3. in 3.a člena ZIS ne strinja. Prekrškovni organ in sodišča pa so dolžni pri svojih odločitvah upoštevati materialni predpis, ki je veljal v času storitve prekrška (2. člen ZP-1).

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da so bili pritožniki v postopku prikrajšani za pravico do uporabe svojega jezika oziroma jezika, ki ga razumejo in za pravice, da v svojem jeziku oziroma jeziku, ki ga razumejo, spremljajo potek postopka. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da so storilke še pred odločitvijo o zahtevi za sodno varstvo bile seznanjene z bistvenim procesnim gradivom v svojem jeziku.

11. Pritožba pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na kršitve določb postopka o prekršku.

12.Ob upoštevanju dejstva, da je iz podatkov spisa razvidno, da je prekrškovni organ opravil preizkus pravočasnosti in dovoljenosti, zahteve za sodno varstvo ter odločbe o prekršku ni odpravil ali nadomestil z novo, je postopal pravilno (skladno s sedmim odstavkom 63. člena ZP-1), ko je celoten spis posredoval v odločanje na okrajno sodišče. Kot pravilno opozarja pritožba, pa sodišče prve stopnje v ZP-1 ni imelo pravne podlage za vrnitev celotnega spisa prekršovnemu organu z navodilom, naj odločajo v skladu s pooblastili iz četrtega odstavka 63. člena ZP-1. S procesnega vidika prekrškovni organ po tem, ko zahtevo za sodno varstvo, odstopi pristojnemu sodišču, v postopku (praviloma) nima nobenih pristojnosti več. Ali povedano drugače, sodišče prve stopnje, ko mu je bil zaradi vložene zahteve za sodno varstvo (za katero je prekrškovni organ ocenil, da ni utemeljena) v odločanje predložen celoten spis, ne more več vrniti spisa, ampak mora vse napake prekrškovnega organa samo sanirati in sicer: (-) če spozna, da dejansko stanje ni popolno in pravilno ugotovljeno, ponovi ali dopolni dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka (četrti odstavek 65. člena ZP-1); (-) če iz podatkov v spisu ugotovi dejstva, glede katerih se storilec v postopku pred prekrškovnim organom oziroma v zahtevi za sodno varstvo ni mogel izjaviti, obvesti o tem storilca, če dejstva izhajajo iz opisa dejanskega stanja, pa mu opis posreduje, hkrati pa storilca seznani, kje in kdaj lahko pregleda spise zadeve, ga pouči po četrtem odstavku 114. člena tega zakona ter mu določi rok, v katerem lahko poda svoje navedbe, predloge in zahteve (peti odstavek 65. člena); (-) če pa sodišče ugotovi, da storilcu ni bila dana možnost podati izjavo o prekršku ali če so bile kršene določbe o uporabi jezika v postopku o prekršku, sodišče najprej odpravi kršitev tako, da storilcu omogoči, da poda izjavo, oziroma mu omogoči uporabo jezika v postopku in nato odloči o zahtevi glede na stanje stvari (deveti odstavek 65. člena ZP-1). Sodišče prve stopnje za vrnitev prekrškovnega spisa na prekrškovni organ (dopis ZSV 15/2024-3 z dne 12. 3. 2024) torej ni imelo podlage v ZP-1.

13.Utemeljena je pa tudi pritožbena kritika, da je sodišče kršilo določbo 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker pred izdajo izpodbijane sodbe ni omogočilo zaslišanja zakonitega zastopnika storilke pravne osebe in obeh odgovornih oseb. Kot že navedeno storilkama odgovornima osebama pred izdajo odločbe o prekršku ni bilo omogočeno, da bi se izjavili o prekršku. Posplošene navedbe sodišča, da je bila vsem trem storilkam dana pravica do izjave v skladu s 55. členom ZP-1 že v hitrem postopku pred prekrškovnim organom in zaslišanje pred sodiščem po pravilih rednega sodnega postopka ne bi pripomoglo k večji razjasnitvi zadeve glede na zatrjevane kršitve zagovornikov, niso do te mere prepričljive, da sodišču ne bi bilo treba treba preizkusiti verodostojnosti dokazov z njihovo neposredno izvedbo in je s takšnim postopanjem storilkakršilo pravico do poštenega sojenja, izvajanja dokazov v njihovo korist in učinkovitega pravnega sredstva.

14.Vsled navedenega je višje sodišče ugodilo pritožbi in je na podlagi petega odstavka 163. člena ZP-1 izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče dopolniti dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka, zaslišati storilke in po potrebi izvesti druge dokaze. Glede na čas, ki je pretekel od storitve prekrškov do odločanja sodišča, bo sodišče v ponovljenem postopku moralo preveriti tudi pogoje za izvedbo postopka z vidika 42. člena ZP-1.

-------------------------------

1

2

3

4

5