Jedro

Za napredovanje v naziv mentor mora pedagoški delavec izpolnjevati pogoje iz 5. in 9. člena pravilnika. Pedagoški delavec, ki nima strokovne izobrazbe v skladu z zakonom, lahko napreduje, če mu zakon dovoljuje opravljanje vzgojnoizobraževalnega dela (9. člen pravilnika). ZUI v določbah 175. in 226. člena ne dovoljuje opravljanja vzgojnoizobraževalnega dela v srednji šoli učitelju splošnoizobraževalnih in strokovnoteoretičnih predmetov, ki nima visoke izobrazbe ustrezne smeri, če je z delom na srednji šoli pričel po uveljavitvi ZUI.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino zahtevo za napredovanje v naziv mentorica. Ugotavlja, da tožnica opravlja dela in naloge laborantke kemije in biologije ter dopolnilno poučuje naravoslovje in biologijo z ekologijo. Pravilnik o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (pravilnik, Uradni list RS, št. 39/92, 42/92 in 54/93) omogoča napredovanje v naziv mentor, svetovalec in svetnik učiteljem, vzgojiteljem, psihologom, pedagogom, specialnim pedagogom, socialnim delavcem in knjižničarjem v osnovnem in srednjem šolstvu. Laborant, ki ga opredeljuje 176. člen Zakona o usmerjenem izobraževanju (ZUI, Uradni list SRS, št. 11/80, 6/83, 25/89, 35/89 in 8/90) tako ne sodi v krog oseb, ki so upravičene napredovati. Zaradi neizpolnjevanja pogoja ustrezne strokovne izobrazbe pa tožnica tudi ne izpolnjuje pogojev za napredovanje v naziv mentor po 1. odstavku 5. člena v zvezi z 9. členom pravilnika, ker nima visoke strokovne izobrazbe ustrezne smeri, ampak ima višješolsko izobrazbo "predmetni učitelj biologije in kemije", ZUI pa ji ne dovoljuje opravljanja vzgojnoizobraževalnega dela. Po 9. členu pravilnika lahko pedagoški in drug strokovni delavec napreduje kljub temu, da nima strokovne izobrazbe v skladu z zakonom v primeru, če mu zakon dovoljuje opravljanje vzgojnoizobraževalnega dela. Po določbi 175. člena ZUI učitelj splošnoizobraževalnih in strokovno-teoretičnih predmetov mora imeti visoko izobrazbo ustrezne smeri, z vzgojno - izobraževalnim programom pa se določi smer in stopnja ustrezne izobrazbe ter vrsta in obseg delovnih izkušenj, ki jih mora imeti učitelj za poučevanje posameznega predmeta. Za opravljanje del in nalog učitelja naravoslovja je s programom, ki ga je sprejel Strokovni svet Republike Slovenije na 17. seji dne 23.05.1991, določena visoka izobrazba smeri biologija, fizika ali kemija. Od sklenitve delovnega razmerja na srednji tehniški in zdravstveni šoli dne 01.09.1981 do danes ni izpolnjevala pogojev za poučevanje naravoslovja in biologije z ekologijo. Ker je tožnica pričela z opravljanjem vzgojnoizobraževalnega dela na srednji šoli po uveljavitvi ZUI, ji prehodne določbe 226. člena tega zakona ne dovoljujejo opravljanja vzgojnoizobraževalnega dela.

V tožbi tožnica navaja, da je v osnovni šoli učila 12 let, 8 let je sodelovala pri hospitacijski dejavnosti šole. V srednji šoli je delala od leta 1981 in delno opravljala delo laboranta, polovico obveznosti pa učila naravoslovje, biologijo (tudi v odsotnosti kolegic), zadnji dve leti pa uči samo biologijo z ekologijo. Po pravilniku je zbrala 21 točk, kar zadostuje za napredovanje v naziv svetovalec. Učenje naravoslovja v srednji šoli (dveletni program) ji dovoljujeta 3. odstavek 226. člena ZUI in 17. člen zakona o poklicnem izobraževanju in o urejanju učnih razmerij. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja razloge izpodbijane odločbe ter predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno uporabila določbe pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (pravilnik, Uradni list RS, št. 39/92, popravek 42/92 in 54/93) ter določbe 175., 176. in 226. zakona o usmerjenem izobraževanju (ZUI, Uradni list SRS, št. 11/80, 6/83, 25/89 in 35/89 ter Uradni list RS, št. 8-412/90 in 12-471/91-I). Navedeni v času izdaje izpodbijane odločbe veljavni pravilnik v 1. členu določa pedagoške in druge strokovne delavce, ki napredujejo v osnovnem in srednjem šolstvu. Tožena stranka v izpodbijani odločbi povzema te določbe in pravilno ugotavlja, da laborant ne sodi v krog oseb, ki napredujejo v naziv. V 2. členu pravilnika so določeni splošni pogoji za napredovanje, v 9. členu pa je podrobneje opredeljen splošni pogoj glede strokovne izobrazbe. Po 2. členu pravilnika v posamezni naziv lahko napreduje, kdor ima strokovno izobrazbo, določeno z zakonom, je opravil strokovni izpit, je dopolnil določeno dobo dela v vzgoji in izobraževanju, je uspešen pri svojem delu, se strokovno izobražuje, izpopolnjuje in usposablja ter opravlja drugo strokovno delo. Glede strokovne izobrazbe 9. člen določa, da po tem pravilniku lahko napreduje pedagoški in drug strokovni delavec, ki ima strokovno izobrazbo, določeno z zakonom, ter pedagoški delavec, ki nima strokovne izobrazbe v skladu z zakonom, pa mu zakon dovoljuje opravljanje vzgojnoizobraževalnega dela. Po določbi 1. odstavka 5. člena pravilnika v naziv mentor lahko napreduje, kdor ima opravljen strokovni izpit, je dopolnil najmanj 4 leta v vzgoji in izobraževanju, je uspešen pri delu, je opravil strokovno izobraževanje, ovrednoteno z najmanj 8 točk in ima najmanj 7 točk iz drugega strokovnega dela; po 2. odstavku tega člena (ki je postal 3. odstavek po spremembi v letu 1993) pa pedagoški oziroma drug strokovni delavec, ki dopolni 25 let strokovnega dela v vzgoji in izobraževanju, ima opravljen strokovni izpit in je uspešen pri svojem delu, napreduje v naziv mentor ne glede na pogoje, določene v četrti alinei (je opravil strokovno izobraževanje, ovrednoteno najmanj z 8 točk) in peti alinei (ima najmanj 7 točk iz drugega strokovnega dela) prejšnjega odstavka. To pomeni, da za napredovanje v naziv mentor pedagoški delavec mora izpolnjevati pogoje iz 5. in 9. člena pravilnika. Tožnica navaja, da je v osnovni šoli učila 12 let in ne izpodbija ugotovitve tožene stranke, da je pričela z opravljanjem vzgojnoizobraževalnega dela v srednji šoli s 01.09.1981, torej po uveljavitvi ZUI, ki je začel veljati dne 07.05.1980. Glede na to dejansko okoliščino tožena stranka pravilno razlaga pogoje, ki jih mora izpolnjevati učitelj za poučevanje v srednji šoli. Pravilno je tudi stališče tožene stranke, da prehodne določbe 226. člena ZUI tožnici ne dovoljujejo opravljanja vzgojnoizobraževalnega dela v srednji šoli zato, ker je po uveljavitvi ZUI pričela s tem delom. Tega ji ne dovoljuje niti 3. odstavek 226. člena ZUI, na katerega se sklicuje tožnica v tožbi, ki se prav tako kot 1. in 2. odstavek tega člena nanaša na učitelje, ki so ob uveljavitvi tega zakona že učili na srednji šoli.

Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) tožbo zavrnilo. V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listne o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) je sodišče določbe ZUS smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije.