Jedro

Pri tožniku je zaradi ugotovljenih zdravstvenih težav (zaradi ugotovljene dimeljske kile in amputiranih distalnih členkov na tretjem in četrtem prstu leve roke) podana III. kategorija invalidnosti. Ker ni popolnoma nezmožen za delo, ga ni mogoče razvrstiti I. kategorijo invalidnosti in mu priznati pravice do invalidske pokojnine, kar neutemeljeno uveljavlja s tožbenim zahtevkom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku delno ugodilo in odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 15. 9. 2010 in št. ... z dne 28. 4. 2010 ter tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delo v okviru svojega poklica oziroma do dela na drugem delovnem mestu, kjer so izključeni dejavniki, ki mu povzročajo bolečine, brez ponavljajočih se gibov in brez dela v prisiljenem položaju in pravico do nadomestila za invalidnost s polnim delovnim časom od 21. 4. 2010 dalje. Hkrati je odločilo, da bo o odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost odločil toženec s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe in da se je tožnik dolžan v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe prijaviti pri pristojnem Zavodu za A. Tožbeni zahtevek, da se tožnik razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, pa je zavrnilo ter tožencu naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 312,90 EUR v roku 8 dni, po preteku navedenega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je sodišče popolnoma prezrlo pogoje, ki jih določa zakon glede invalidnosti I. kategorije in zaključi, da pri tožniku ni podana I. kategorija invalidnosti, ker izvedenec ni ugotovil popolne izgube delovne zmožnosti. Meni, da glede na opisana z izvedencem potrjena dejstva, zaradi stalnih bolečin za delo ni sposoben. Tožnik bi bil sposoben le za delo, ki ne povzroča bolečin. Takšnega dela pa ni, saj tožniku vsako delo povzroča bolečine. Vsako delo pomeni premagovanje napora, ta pa tožniku, tudi če mu ne bi bilo potrebno ničesar dvigovati, povzroči bolečine. Napor, ki tožniku povzroči bolečine, je že običajna hoja. Če se je sodišče postavilo na stališče, da v okviru pridobitnega dela obstaja takšno delo, ki tožniku ne bi povzročalo bolečin, bi moralo takšno delo navesti v sodbi oziroma bi moralo takšno konkretno delo z vsemi značilnostmi predočiti izvedencu medicinske stroke, da se ta konkretno opredeli, ali bi takšno konkretno navedeno delo povzročalo pri tožniku bolečine, ali jih ne bi povzročalo. Ker takšnega pridobitnega dela ni, ga sodba tudi ne omenja. Poudarja, da upoštevajoč tožnikovo izobrazbo keramičarja in delovne izkušnje ter naravo bolezni, ne obstoji nikakršna objektivna možnost za njegovo zaposlitev, niti pri prejšnjem, niti pri kateremkoli drugem delodajalcu. Zato obstajajo pogoji za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Po prvem odstavku 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V drugem odstavku iste določbe pa je določeno, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti; v II. kategorijo, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več ter v III. kategorijo zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

V izvedenih dokazih, predvsem v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca, je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zaključek, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti, definirana v tretji alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1. V konkretnem primeru je sodišče za ugotovitev tožnikove delovne zmožnosti zaprosilo za mnenje izvedenca A.A., dr. med. Ta je ugotovil, da je bil tožnik dvakrat operiran zaradi dimeljske kile, prvič leta 1998 in drugič leta 2008. Že po prvi operaciji, ki je bila brez zapletov, je čutil občasne tope bolečine v predelu brazgotine. Po ponovni operaciji leta 2008, ki je prav tako potekala brez zapletov, navaja hujše bolečine kot po prvi. Kirurg je en mesec po operaciji podal mnenje, da ni več sposoben za težje fizično delo. Svetovano mu je bilo naj ne dviguje bremen težjih od 15 kg. Nato je bil tožnik v aprilu 2012 operiran še zaradi popkovne kile. Na osebnem pregledu je izvedenec nadalje ugotovil, da je pri tožniku splošni status v mejah normale, je zdrav in ne jemlje nobenih zdravil. Ugotovil je le še, da ima zaradi stare poškodbe amputirane distalne členke na tretjem in četrtem prstu leve roke in da ima na levi goleni brazgotino po odprtem zlomu leta 1990. Na podlagi takšnega zdravstvenega stanja je izvedenec menil, da tožnik ni sposoben opravljati svojega dela, za katerega se je izučil in da je sposoben za delo, pri katerem se lahko izogne vsem dejavnikom, ki povzročajo bolečine, ni pa toliko problem v dvigovanju bremen zaradi možnosti ponovitve kile.

Na takšno mnenje tožnik ni dal pripomb, ampak le toženec. V zvezi s pripombami je bil sodni izvedenec še zaslišan.

Mnenje, ki ga je podal izvedenec, je sodišče prve stopnje sprejelo, ker je zaključilo, da je odgovoril na vse pripombe in dodatna vprašanja glede narave in vpliva kronične bolečine na tožnikovo delovno zmožnost, kakor tudi glede vpliva dvigovanja bremen težjih od 15 kg.

Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča na podlagi celotne dokumentacije in tožnikovega zdravstvenega stanja lahko edino zaključilo, da gre pri tožniku za stanje po tretji alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 in torej za III. kategorijo invalidnosti. Pri tožniku tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zaradi ugotovljenih zdravstvenih težav in sicer zaradi ugotovljene dimeljske kile, za katero je bil sicer dvakrat operiran v razmaku 10 let in amputiranih distalnih členkov na tretjem in četrtem prstu leve roke, pri njegovi starosti, ni mogoče ugotoviti I. kategorije invalidnosti in popolne nezmožnosti za delo.

Dejstvo, da dela, za katero je tožnik še zmožen, ni in da ni nikakršne možnosti za zaposlitev, že glede na definicijo invalidnosti in tudi definicijo I. kategorije invalidnosti, ne more biti razlog za ugotovitev popolne nezmožnosti za delo in I. kategorijo invalidnosti. Pritožba tudi neutemeljeno vztraja, da bi sodišče moralo navesti konkretno delo, ki tožniku ne bi povzročalo bolečin in takšno konkretno delo z vsemi značilnostmi, predočiti izvedencu. Zadošča že splošna ocena in ugotovitev, kakšne omejitve so potrebne pri delu, ni pa sodišču potrebno navesti konkretnega dela, še posebej, če ga nobena od strank, še zlasti pa tožnik, ni predložil in takšne ocene ni tekom sodnega postopka zahteval. Kar zadeva toženca, pa ta zavarovancev ne zaposluje, pač pa ugotavlja preostalo delovno zmožnost in odloča o pravicah iz invalidskega zavarovanja, do katerih so zavarovanci upravičeni oziroma niso upravičene.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na to, da tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 165. člena v zvezi z 154. členom ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.