Jedro

Ugotovljene značilnosti tožnikovega objekta (kozolca) ne izpolnjujejo pogojev iz PUP, s čimer ni izpolnjen pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt iz 2. alineje 1. odstavka 74.c člena ZGO-1. Če se tožnik s temi pogoji ne strinja, bi tovrstne ugovore moral uveljavljati v postopku sprejemanja PUP oz. predlagati njegovo spremembo, ne morejo pa biti ti pomisleki podlaga za ugotovitev, da izdana zavrnilna odločba ni v skladu s PUP in da je torej nezakonita.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo kozolca na zemljišču parc. št. 398 k.o. ... V obrazložitvi odločbe navaja, da se gradbeno dovoljenje za nezahtevni objekt izda, če so izpolnjeni pogoji iz 74.c člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), med drugim, da je gradnja v skladu s prostorskim aktom. Območje obravnavanega posega ureja Odlok o spremembah in dopolnitvah splošnih prostorskih ureditvenih pogojev za Občino Cerknica (v nadaljevanju PUP). Zemljišče parc. št. 398 k.o. ... se nahaja na območju krajine (izvenposelitveno območje), makrocelota hriboviti del. V skladu s 13. členom PUP je na območju krajine dovoljena gradnja kozolca, pri čemer pa morajo biti upoštevani še pogoji iz 17. člena PUP. Ta predpisuje, da kozolec ne sme imeti zaprtih stranic razen horizontalnih letev (štantov) in da je lahko le v zatrepih opažen z vertikalno pritrjenimi deskami. Organ ugotavlja, da tožnikov objekt z višino 6 m in zunanjimi tlorisnimi dimenzijami 6 m x 8 m teh pogojev ne izpolnjuje. Znotraj opisane zunanje konstrukcije je namreč predvidena izvedba zaprtega notranjega prostora - zaprtega do višine zunanje konstrukcije objekta - s tlorisnimi dimenzijami 4 x 4 m in 2 x 4 m, ki je vertikalno pregrajen v dve etaži in z montiranimi vrati ter okni. Upravni organ še ugotavlja, da je bila tožniku z inšpekcijsko odločbo z dne 24. 4. 2009 naložena odstranitev lesene bivalne brunarice tlorisnih dimenzij 4,1 m x 4 m + 2 m x 4 m, etažnosti P + M in višino slemena 6 m, ki jo je tožnik zgradil na zemljišču parc. št. 398 k.o. ... Zato meni, da gre v obravnavanem primeru za poskus legalizacije nelegalno zgrajene lesene brunarice. Če bi se gradnja obravnavala kot dopustna glede na določila PUP, pa bi to pomenilo, da je na kmetijskih zemljiščih v občini Cerknica dovoljena gradnja brunaric pod pogojem, če je pokrita s konstrukcijo kozolca.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Strinjal se je z ugotovitvami prvostopenjskega organa in dodal, da obravnavani kozolec nima stranic v razmerju 1:3, kakor to predpisuje 17. člen PUP, ampak v razmerju 6:8. Na podlagi predloženih dokumentov pa ni mogel pritrditi navedbam prvostopenjske odločbe, da gre za poskus legalizacije bivalne brunarice na kmetijskih zemljiščih. Ker gradnja objekta ni skladna s prostorskim aktom, ni izpolnjen pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja po določbi 2. alineje 74.c člena ZGO-1. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi poudarja, da PUP v 17. členu kot osnovni kriterij določa ustreznost objekta glede na lokalno tradicijo. Ker sta kot nadaljnja kriterija določena opaženost le v zatrepih (sicer kozolec ne sme imeti zaprtih stranic), je PUP sam s seboj v nasprotju. Lokalna tradicija na območju cerkniške občine, predvsem na območju Menišije (to je v hribovskih območjih), je, da imajo kozolci deloma ali v celoti zaprte stranice zaradi klimatskih razmer na Notranjskem. Kot dokaz tem trditvam se tožnik sklicuje na 16 posnetkov kozolcev v bližnji okolici načrtovane gradnje. Ker noben predpis ne prepoveduje, da kozolec ne sme biti pregrajen v dve etaži, je napačno tudi to stališče upravnega organa. Da so pogoji PUP v nasprotju s temeljno zahtevo – lokalno tradicijo, pa dokazuje tudi zahtevano razmerje stranic 1:3, ki ga na območju občine Cerknica nima noben kozolec. Prepričan je, da gre pri PUP za napako pri zapisu razmerij stranic, ki bi bila pravilno 1:1,3, kar je lokalna značilnost kozolcev. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnik zaprosil za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo kozolca kot nezahtevnega objekta. Pogoji za njegovo oblikovanje so določeni v 17. členu PUP (Uradni list RS, št. 23/05), ki predpisuje, da mora oblikovanje in uporaba materialov pri gradnjah kozolcev, čebelnjakov in krmišč oz. molzišč na pašnikih upoštevati lokalno tradicijo. V nadaljevanju določbe so glede kozolcev predpisane še druge zahteve: podolgovata tlorisna zasnova dvojnega kozolca mora biti v razmerju stranic vsaj 1:3; kozolec je lahko opažen le v zatrepih, sicer pa ne sme imeti zaprtih stranic; stranice morajo biti oblikovane značilno lokalni tradiciji – horizontalne letve „štanti“.

Sodišče se v celoti strinja z izpodbijano odločitvijo in z razlogi upravnih aktov obeh stopenj o tem, da ugotovljene značilnosti tožnikovega objekta (kozolca) ne izpolnjujejo pogojev iz 17. člena PUP (Uradni list RS, št. 23/05), s čimer ni izpolnjen pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt iz 2. alineje 1. odstavka 74.c člena ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji). Pri tem poudarja, da tožnik ugotovitve, da njegov kozolec nima stranic v zahtevanem razmerju 1:3, ne izpodbija, kar je zadosten razlog za izdajo zavrnilne odločbe, saj pomeni, da objekt ni skladen s prostorskim aktom. Glede na tožbene navedbe še dodaja: Tožnik se v upravnem sporu ne more uspešno sklicevati niti na to, da sta zahtevi o razmerju stranic kozolca in da ta ne sme imeti zaprtih stranic, v nasprotju z lokalno tradicijo in da je zaradi tega tudi PUP, ki prvenstveno zahteva upoštevanje te tradicije, sam s seboj v nasprotju.

Navedena določba 17. člena PUP pomeni, da morajo biti v njej našteti objekti zgrajeni ob upoštevanju lokalne tradicije, da pa morajo biti pri tem glede posameznih oblikovnih značilnosti gradnje upoštevane specialne zahteve iz nadaljevanja te določbe. Če se tožnik z njimi ne strinja, ker meni, da bi bilo treba upoštevati le tradicijo gradnje kozolcev na tem področju in so zato posebne zahteve v nasprotju s to tradicijo, bi tovrstne ugovore moral uveljavljati v postopku sprejemanja PUP oz. predlagati njegovo spremembo, ne morejo pa biti ti pomisleki podlaga za ugotovitev, da izdana zavrnilna odločba ni v skladu s PUP in da je torej nezakonita. Tudi sicer so vse dejanske navedbe o značilnostih kozolcev na obravnavanem območju nedovoljene tožbene novote. Sodišče po vpogledu v tožnikovo pritožbo, ki se nahaja v upravnih spisih, ugotavlja, da teh okoliščin v pritožbi ni navajal in se ni v dokaz skliceval na fotografije, ki jih sedaj prilaga tožbi. V skladu z določbo 3. odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1) stranka v upravnem sporu namreč ne sme navajati dejstev in predlagati dokazov, če je to možnost imela v postopku pred izdajo akta.

Kar zadeva pogoj, da je kozolec lahko opažen le v zatrepih, sicer pa ne sme imeti zaprtih stranic, sodišče meni, da je njegovo bistvo v tem, da mora biti kozolec zgrajen kot odprta konstrukcija, ki je zaprta z opažem le v zatrepih. Tožnik sicer zatrjuje, da njegov kozolec nima zaprtih stranic, ne izpodbija pa tega, da ima take stranice notranji prostor, zgrajen v dveh etažah z okni in vrati ter zaprt do višine zunanje konstrukcije objekta. Ker gre za sestavni del kozolca, zgolj dejstvo, da zunanji obod kozolca nima zaprtih stranic, še ne pomeni, da teh nima kozolec kot celota, torej z vključenim notranjim prostorom.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.