Jedro

Ker postopek uveljavljanja pravice do starostne pokojnine, ki se je pričel na zahtevo tožničinega moža, do njegove smrti še ni bil dokončno zaključen, se ni mogel nadaljevati z njegovimi pravnimi nasledniki. Uveljavljana pravica do starostne pokojnine glede na prvi odstavek 4. člena ZPIZ-2 (za katerega je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo RS) namreč ni mogla preiti nanje (in s tem tudi ne na tožnico).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se glasi: „Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke z dne 17. 7. 2019 in sklepa z dne 26. 4. 2019 ter da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati zneske starostne pokojnine A. A. po začasni odločbi tožene stranke z dne 10. 4. 2019 v višini 2.598,35 EUR na mesec za obdobje od 30. 3. 2019 do 7. 4. 2019, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje in se ji naloži izdaja odločbe o odmeri in izplačevanju starostne pokojnine A. A. v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Poleg tega je zavrnilo tudi zahtevek, da se razen odprave odločbe z dne 17. 7. 2019 in sklepa z dne 26. 4. 2019 odpravi tudi odločba tožene stranke, izdana dne 17. 7. 2019, hkrati pa odpravi še znesek odmerjene starostne pokojnine A. A. v začasni odločbi z dne 10. 4. 2019 v višini 2.598,35 EUR in ga nadomesti z zneskom 2.924,26 EUR, toženi stranki pa naloži izplačilo zneskov te višje odmerjene starostne pokojnine za obdobje od 30. 3. 2019 do 7. 4. 2019, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma da se toženi stranki vrne zadevo v ponovno odločanje in ji naloži izdajo odločbe o odmeri in izplačevanju starostne pokojnine A. A. v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Odločilo je še, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo, ker je presodilo, da začasna odločba, datirana z dne 10. 4. 2019, ni začela pravno učinkovati in da glede na naravo pravice do starostne pokojnine tožnica kot dedinja po pokojnem zavarovancu postopka pri toženi stranki ni mogla nadaljevati, saj 4. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS št. 96/2012 in nadalj.; ZPIZ-2) v prvem odstavku določa, da so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati, z izjemo zapadlih denarnih zneskov, ki niso bili izplačani do smrti uživalke ali uživalca. Glede na to je presodilo, da tožnica kot vdova po pokojnem A. A. ni upravičena do izplačila sorazmernih zneskov starostne pokojnine, saj ti še niso zapadli.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo odločbe tožene stranke, ki jih je izpodbijala tožnica in zadevo vrnilo toženi strani v ponovno upravno odločanje. Kot odločilno je izpostavilo vprašanje, ali lahko dediči nadaljujejo že začet postopek za priznanje pravice, torej da zahtevajo, da tožena stranka ugotovi, da je bil pokojni zavarovanec za časa življenja upravičen do starostne pokojnine, da pa po njegovi smrti premoženjskopravna upravičenja, ki izhajajo iz priznane pravice, preidejo na dediče. V obrazložitvi se je sklicevalo na sodbo Psp 346/2017 z dne 5. 10 20171 in na spremenjeno sodno prakso vrhovnega sodišča v zvezi z podedljivostjo terjatve za povračilo nepremoženjske škode, ki je osebne narave2 (ki pa je bila spremenjena glede na razveljavljeni 184. člen Obligacijskega zakonika – odločba Ustavnega sodišča RS U-I-213/15-13 z dne 28. 9. 2016).

4. Vrhovno sodišče je na predlog tožene stranke s sklepom VIII DoR 113/2021 z dne 14. 9. 2021 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali lahko dediči nadaljujejo že začet postopek za priznanje pravice do pokojnine in zahtevajo, da tožena stranka ugotovi, da je bil pokojni zavarovanec za čas življenja upravičen do starostne pokojnine, da pa po njegovi smrti premoženjskopravna upravičenja, ki izhajajo iz priznane pravice, preidejo na dediče. 5. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. V njej navaja, da je pravno odločilno, da je bila začasna odločba z dne 10. 4. 2019 (iz katere izhaja, da ima zavarovanec pravico do starostne pokojnine v ustreznem znesku od 30. 3. 2019 dalje) izdana po smrti zavarovanca A. A. (zavarovanec je umrl 7. 4. 2019). Zato mu ta začasna odločba ni mogla biti vročena. To pa pomeni, da začasna odločba z dne 10. 4. 2019 po uveljavljeni sodni praksi in pravni teoriji ni bila izdana, zato nima pravnega učinka in ni izvršljiva. Ker torej A. A. ni postal uživalec pravice, ker pravica ni mogla nastati, ni nastala procesna predpostavka za nastop izvršljivosti pravice, to pa je zapadlost denarnih prejemkov. Po določbi prvega odstavka 4. člena ZPIZ-2 se lahko dedujejo le zapadli denarni zneski, do teh pa v konkretni zadevi ni prišlo. Pravice iz obveznega zavarovanja se kot neodtujljive osebne pravice na podlagi že omenjenega prvega odstavka 4. člena ZPIZ-2 ne morejo prenesti na drugega in podedovati. Zato je tudi odločitev sodišča druge stopnje, da tožena stranka vsebinsko obravnava pritožbo tožnice zoper začasno odločbo tožene stranke z dne 10. 4. 2019 zaradi drugačne odmere pokojnikove uveljavljene pravice za čas od 30. 3. 2019 do 7. 4. 2019, materialnopravno zmotna. Glede na še vedno veljavni prvi odstavek 4. člena ZPIZ-2 bi moralo pritožbeno sodišče prekiniti postopek in samo vložiti zahtevo za oceno ustavnosti oziroma se sklicevati na že vloženo zahtevo, ki jo je vložilo Vrhovno sodišče RS pod št. VIII Ips 58/2019. 6. Tožnica je podala odgovor na revizijo, v katerem meni, da v tej zadevi ne gre za vprašanje uporabe prvega odstavka 4. člena ZPIZ-2, temveč za vprašanje procesnega nasledstva, do katerega se je opredelilo Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-213/15-13 z dne 28. 9. 2016, s katero je razveljavilo 184. člen Obligacijskega zakonika in ki ji je sledilo tudi Vrhovno sodišče RS z odločbo II Ips 58/2015 z dne 10. 11. 2016. 7. Revizija je utemeljena.

8. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP).

9. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožničin mož dne 27. 3. 2019 vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine. Dne 7. 4. 2019 je umrl, dne 10. 4. 2019 (torej po njegovi smrti) pa je tožena stranka izdala zanj začasno odločbo o odmeri pokojnine od 30. 3. 2019 dalje3. Iz začasne odločbe izhaja, da pritožba in revizija ne zadržita njene izvršitve. Vročevalec pri vročanju te začasne odločbe naslovniku dne 15. 4. 2019 ni bil uspešen, zato je v hišnem predalčniku pustil obvestilo o možnosti dviga pošiljke. Ker pošiljke v 15 dneh ni nihče prevzel, je bila 3. 5. 2019 puščena v hišnem predalčniku. Na ta način se je z začasno odločbo seznanila tožnica in zoper njo vložila pritožbo zaradi izračuna in določitve višine pokojnine v tej odločbi, ki pa je bila s strani drugostopenjskega organa tožene stranke zavrnjena z odločbo z dne 17. 7. 2019. Tožnica v tem sporu zahteva odpravo te odločbe, zvišanje zneska starostne pokojnine iz začasne odločbe z dne 10. 4. 2019 in plačilo zneskov sorazmernega dela pokojnine za obdobje od 30. 3. 2019 do 7. 4. 2019. 10. Ko se je tožena stranka seznanila s smrtjo tožničinega moža, je dne 26. 4. 2019 izdala sklep o ustavitvi postopka na podlagi četrtega odstavka in v zvezi s prvim odstavkom 50. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 88/99 in nadalj.; ZUP). Prvi odstavek 50. člena ZUP določa, da se v primeru, če stranka med postopkom umre (fizična oseba) ali preneha (pravna oseba), postopek nadaljuje, če gre v postopku za pravico, obveznost ali pravno korist, ki lahko preide na pravne naslednike. Četrti odstavek citiranega člena pa določa, da v primeru, če postopka ni mogoče nadaljevati, organ ustavi postopek s sklepom, ki ga razglasi na oglasni deski in na enotnem državnem portalu e-uprava. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba.

11. Zoper sklep o ustavitvi postopka se je pritožila tožnica, vendar je drugostopenjski organ z odločbo z dne 17. 7. 2019 zavrnil tudi to njeno pritožbo. V tem sporu tožnica zahteva tudi odpravo zgoraj navedenih sklepa z dne 26. 4. 2019 in odločbe z dne 17. 7. 2019. 12. Pravica do starostne pokojnine spada med pravice iz obveznega zavarovanja, kar določa prvi odstavek 26. člena ZPIZ-2. Te pravice so po prvem odstavku 4. člena ZPIZ-2 neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati, z izjemo zapadlih denarnih zneskov, ki niso bili izplačani do smrti uživalke ali uživalca. Določbo prvega odstavka 4. člena ZPIZ-2 je v postopku za oceno ustavnosti obravnavalo tudi Ustavno sodišče RS in z odločbo U-I-201/19-10 z dne 12. 5. 2022 odločilo, da ta določba ni v neskladju z Ustavo.

13. V tej odločbi je ustavno sodišče pojasnilo, da je položaj dedičev oseb, ki so zahtevale priznanje pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (prvi odstavek 4. člena ZPIZ-2), vendar so pred njenim priznanjem umrle, bistveno drugačen od položaja dedičev oškodovanca, ki je uveljavljal terjatev za povračilo nepremoženjske škode, pa je umrl pred pravnomočnostjo sodbe (184. člen Obligacijskega zakonika4, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.; OZ, katerega je Ustavno sodišče RS razveljavilo z odločbo U-I-213/15-13 z dne 28. 9. 2016). Obe pravici (pravica iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in pravica do povrnitve nepremoženjske škode) sta sicer strogo osebni pravici, vendar pa to za položaj dedičev upravičencev do obeh pravic ni odločilno, saj druge pomembne razlikovalne okoliščine delajo položaje prvih in drugih neprimerljive. Te razlikovalne okoliščine se nanašajo na način nastanka vsake od teh pravic, na dejstvo, da imajo pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja javnopravno naravo, na namen pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in na način financiranja teh pravic. Poudarilo je tudi, da obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje zagotavlja tudi pravice za primer zavarovančeve smrti, s katerimi se družinskim članom zavarovanca, ki so praviloma tudi njegovi dediči, zagotovi ustrezna socialna varnost, ki je zaradi zavarovančeve smrti lahko zmanjšana ali ogrožena.5 Ker načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave zakonodajalcu dovoljuje, da v bistvenem različne dejanske položaje ureja različno, je odločilo, da ureditev iz prvega odstavka 4. člena ZPIZ-2 tej ustavni zahtevi ne nasprotuje.6

14. Ker postopek uveljavljanja pravice iz obveznega zavarovanja (pridobitev pravice do starostne pokojnine), ki se je pričel na zahtevo tožničinega moža, do njegove smrti še ni bil dokončno zaključen, se ni mogel nadaljevati z njegovimi pravnimi nasledniki. Uveljavljana pravica do starostne pokojnine glede na prvi odstavek 4. člena ZPIZ-2 namreč ni mogla preiti nanje (in s tem tudi ne na tožnico). Glede na to je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 50. člena ZUP in ob upoštevanju prvega odstavka 4. člena ZPIZ-2 ta postopek s sklepom z dne 26. 4. 2019 utemeljeno ustavila. Posledično je z odločbama z dne 17. 7. 2019 utemeljeno zavrnila tožničini pritožbi zoper sklep o ustavitvi postopka in zoper začasno odločbo.

15. Dediči tožničinega moža niso mogli nadaljevati že začetega postopka za priznanje pravice do starostne pokojnine in zahtevati, da tožena stranka ugotovi, da je bil pokojni zavarovanec za čas življenja upravičen do starostne pokojnine in da po njegovi smrti premoženjskopravna upravičenja, ki izhajajo iz pravice do te pokojnine, preidejo nanje (odgovor na dopuščeno vprašanje).

16. Ker je sodišče druge stopnje pri odločanju o tožničini pritožbi zmotno izhajalo iz tega, da je bila tožnica aktivno legitimirana v postopku priznanja pravice do pokojnine in da je lahko nadaljevala že začeti postopek za priznanje te pravice, je nepravilno odpravilo sklep tožene stranke o ustavitvi postopka z dne 24.6. 2019 in odločbo z dne 17. 7. 2019, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper navedeni sklep. Iz istega razloga je nepravilno odpravilo tudi odločbo tožene stranke z dne 17. 7. 2019, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, ki jo je vložila zoper začasno odločbo.

17. Glede na navedeno je revizijsko sodišče reviziji tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka (prvi odstavek 380. člena ZPP). Ker tožnica s pritožbo ni bila uspešna, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

18. Vrhovno sodišče o stroških strank v zvezi z revizijskim postopkom ni odločalo, ker niso bili priglašeni.

19. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je razviden iz uvoda te sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Tudi v tej zadevi je vrhovno sodišče po vloženi reviziji tožene stranke s sklepom VIII Ips 209/2018 z dne 18. 6. 2019 prekinilo postopek odločanja o reviziji do odločitve Ustavnega sodišča RS o zahtevi za oceno ustavnosti prvega odstavka 4. člena ZPIZ-2. 2 Odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 58/2015 z dne 10. 11. 2016. 3 Z istim dnem, torej z 10. 4. 2019 je bila možu izdana tudi odločba, da mu z 29. 3. 2019 preneha pravica do 20 % starostne pokojnine, ki mu je bila priznana od 7. 1. 2016 dalje, in da se izplačevanje te 20 % starostne pokojnine ustavi z dnem 10. 4. 2019. 4 Prvi odstavek tega člena je določal, da preide terjatev za povrnitev nepremoženjske škode na dediče samo, če je priznana s pravnomočno odločbo ali pisnim sporazumom, po drugem odstavku tega člena pa je bila lahko pod enakimi pogoji ta terjatev predmet odstopa, pobota in izvršbe. 5 22. in 23. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča. 6 V 24. točki obrazložitve odločbe je Ustavno sodišče navedlo, da le hkratno upoštevanje vseh opisanih značilnosti, ki opredeljujejo naravo in namen pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja daje celovito podobo teh pravic. Ta pa jasno kaže, da so položaji dedičev pri uveljavljanju premoženjske sestavine teh pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in torej tudi pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, v bistvenem drugačne od pravice do povračila nepremoženjske škode.