Jedro

Da bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti ugotavljati, kakšna je bila priporočena cena storitev čistilnih servisov, ne vzdrži resne presoje. Prvič zato, ker sodišče izvaja dokaze, ki jih predlagajo stranke, za izjemo iz drugega odstavka 7. člena ZPP pa ne gre. Drugič zato, ker je to vprašanje pravno nepomembno. Cena pogodbenih del je bila dogovorjena, zato jo mora naročnik plačati (prvi odstavek 642. člena OZ), kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje in kot tudi pravilno navaja tožnik v odgovoru na pritožbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v prvem in tretjem odstavku izreka sklepa, in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v višini 1.386,24 EUR s pripadki.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti ali delno zavrne in tožeči stranki naloži plačilo njenih pravdnih stroškov, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik zahteva plačilo opravljenih storitev čiščenja po izstavljenih računih za obdobje od oktobra 2013 do decembra 2015. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, po presoji višjega sodišča utemeljeno.

6. Izpisek odprtih postavk je verodostojna listina v smislu drugega odstavka 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ in je pomemben le kot podlaga za začetek postopka na podlagi verodostojne listine. Zato pritožnik (toženec) ne more uspeti s pritožbeno trditvijo, da izpiska prej kot v tem postopku ni prejel. Ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegove navedbe, da 44 spornih računov sploh ni prejel. Do tega se je izrecno opredelilo v 11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je v celoti sprejelo tožnikovo izpovedbo, ki jo je utemeljeno ocenilo za prepričljivo. Ta je povedal, da je pritožniku račune izstavljal sproti. Tožnik je tudi pojasnil, kako je račune sestavljal. Pritožnik je temu celo sam pritrdil, ko je bil zaslišan kot stranka. Povedal je, da mu je tožnik vsak teden oziroma na 14 dni izdajal račune ter da je bil pogosto v zamudi s plačili tožnikovih računov. Zato je tudi utemeljena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec imel možnost posameznemu računu takoj ugovarjati.

7. Pritožnik ne more uspeti s poudarjanjem dejstva, da ni podpisal nobene dobavnice. Da je tožnik storitve opravil, je celo ob zaslišanje pritrdil pritožnik sam.

8. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da ni resno, ko naj bi očitalo pritožniku, da sploh ni ugovarjal kvaliteti s strani tožnika domnevno izvedenih del oziroma da ni zahteval poprave storitev. Sprašuje se, kako naj bi pregledal prav vsak kos izročenega perila, saj potem ne bi bilo primerno za uporabo v gostinskem lokalu. Tožnik je glede zadnje navedenega opozoril, da gre za nedovoljeno pritožbeno novoto.

9. Po določbi 633. in 634. člena Obligacijskega zakonika - OZ mora naročnik takoj pregledati izvršeno delo oziroma takoj ko je to po običajnem teku stvari mogoče in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti podjemnika. Kolikor gre za skrito napako, najpozneje v enem mesecu, ko je bila odkrita. Pritožnik je šele v vlogi, ki jo je sestavil sam osebno, očital tožniku, da je prišlo do napak pri nekaterih dobavah perila. Vendar ta graja ni bila v ničemer konkretizirana - ne časovno ne količinsko. Argument nezmožnosti kontrole kvalitete opravljenega dela pa je pritožnik dal šele v pritožbi, kar je nedovoljena pritožbena novota iz prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki je višje sodišče ne sme upoštevati.

10. Pritožnik navaja, da je pretežni del terjatve že poravnal. Specifikacija je razvidna iz priloženega seznama delnih plačil. V isti pritožbi nadalje celo popravlja to trditev in navaja, da je obveznost z delnimi plačili v celoti poravnal. 11. Trditev, da je pritožnik obveznost delno in v celoti plačal, je sama s seboj v nasprotju, kot je tudi v nasprotju s trditvijo, da tožnik zanj ni opravil nobenih storitev. Na roko izpisan koledar zatrjevanih plačil je pritožnik priložil šele k pritožbi in gre za nedovoljeno pritožbeno novoto iz prvega odstavka 337. člena ZPP. Na to je tožnik v odgovoru pravilno opozoril. Višje sodišče na pritožbeno trditev o (celotnem) plačilu obveznosti dodaja, da je celo pritožnik sam izpovedal, da sploh nima pojma, koliko je plačal in kaj je plačeval, plačeval pa je tožniku na roke.

12. Višje sodišče v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je zavrnilo pritožnikov argument, da je imel tožnik previsoke cene, ker so večkratno odstopale od cen drugega čistilnega servisa. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta stranki poslovno sodelovali vse od leta 2003 dalje, da je tožnik tožencu takrat izstavil cenik opravljenih storitev, ta se je sicer vmes večkrat spremenil, toženec pa je bil o tem vselej obveščen. Ti razlogi sodišča prve stopnje so popolnoma prepričljivi, saj praktično tudi ni sporno, da je pritožnik vse do leta 2013 dejansko svoje obveznosti izpolnjeval, sicer z zamudo, a vendarle. Tudi kasneje je za ceno storitev vedel, saj je dokazano, da je tožnikove račune prejel bodisi tedensko bodisi na štirinajst dni. Da bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti ugotavljati, kakšna je bila priporočena cena storitev čistilnih servisov, ne more vzdržati resne presoje. Prvič zato, ker sodišče izvaja dokaze, ki jih predlagajo stranke, za izjemo iz drugega odstavka 7. člena ZPP pa ne gre. Drugič zato, ker je to vprašanje pravno nepomembno. Cena pogodbenih del je bila dogovorjena, zato jo mora naročnik plačati (prvi odstavek 642. člena OZ), kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje in kot tudi pravilno navaja tožnik v odgovoru na pritožbo.

13. Višje sodišče je odgovorilo na pritožbene navedbe, za katere je presodilo, da so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani. Ker tudi niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

14. Pritožnik s pritožbo ni uspel. Tožnik je na pritožbo odgovoril in je na podlagi prvega odstavka 154. in prvega odstavka 165. člena ZPP upravičen do povračila stroškov odgovora na pritožbo. Višje sodišče je stroške odgovora na pritožbo odmerilo v višini 373,32 EUR, kar zajema nagrado za redno pravno sredstvo 500 točk (in ne 600 točk; tar. št. 21/1 OT), povečano za materialne stroške (2%) in DDV.