Jedro

Dokazna ocena ni dopustila ugotovitve, da je v času dogodka na kritičnem kraju stal prometni znak, ki bi opozarjal na spolzko vozišče. Iz dejanskih ugotovitev pa tudi ne sledi, da bi se led na cesti - razen na kritičnem kraju - pojavljal tudi na območjih pred krajem nesreče. Tožnika je torej led, ki je bil prekrit s snežno brozgo, presenetil. Ostalim razmeram prilagojene hitrosti tožnikove vožnje torej ni mogoče spravljati v vzročno zvezo z nastalo posledico, ki je nastopila zaradi ugotovljenih vzrokov - predvsem neposipanega cestišča in izostanka prometne signalizacije. Ni dvoma, da obravnavani dogodek omogoča sklepanje o njegovi izjemnosti, s tem pa tudi o izjemnih okoliščinah, ki opredeljujejo prestali strah. Ta je bil zaradi reševanja iz potapljajočega se avtomobila v mrzli in globoki reki tako intenziven, da je prešel v smrtni strah, ki je v duševnosti tožnikov pustil objektivno ugotovljene posledice.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni. Stranki nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo, da morata plačati tožeči stranki odškodnino, in sicer tožniku P. Š. 2,879.254,00 SIT, tožnicama C. O.-Š. in T. Š. pa vsaki po 800.000,00 SIT. Pritožbi drugotožene stranke ZT pa je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek tožnika, kolikor presega 1,700.000,00 SIT in tožnic, kolikor za vsako presega 550.000,00 SIT, zavrnilo. V ostalem je pritožbo druge tožene stranke, v celoti pa pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno ter sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdilo.

Proti tej sodbi vlagajo revizijo tožniki, kolikor je bil njihov tožbeni zahtevek zavrnjen, uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagajo njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. Pri določanju odškodnine za vtoževano nepremoženjsko škodo je sodišče druge stopnje prezrlo, da gre za škodo, nastalo zaradi izjemno redkega primera. Tožniki so se reševali iz potapljajočega se avtomobila, pri čemer so prestajali takšne grozote, da so duševne bolečine zaradi prestanega strahu nepredstavljive. Ta strah je pustil v njihovi duševnosti neizbrisne posledice, kar še zlasti občuti tožnik.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa je vložila revizijo tudi tožena stranka ZT, ki je predlagala razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. O odločilnih dejstvih namreč obstoja nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe in spisovnim gradivom. Iz pregledne karte Občine S. je razvidno, da je bil v času nesreče v smeri vožnje tožnika postavljen prometni znak, ki je opozarjal na spolzko cestišče in ki velja za odsek štirih kilometrov. Kraj prometne nesreče je v navedenem intervalu. Tudi izvedenec prometne stroke je menil, da je bila hitrost tožnikove vožnje glede na razmere na cestišču neprimerna. Sklepanje izpodbijane sodbe, da na strani tožnika ni odgovornosti za nastalo škodo, torej nasprotuje dejanskim ugotovitvam. Sicer pa je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo glede določitve višine denarne odškodnine. Predvsem odškodnina zaradi prestanega strahu ob nesreči in po njej je znatno previsoka. Tudi obseg utrpljenih poškodb ni tolikšen, da bi narekoval dosojeno odškodnino.

Tožeča stranka je odgovorila na revizijo druge tožene stranke, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o revizijah ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Za utemeljitev odgovornosti prve tožene stranke za nastalo škodo je (ne)obstoj prometnega znaka "spolzko vozišče" pred krajem škodnega dogodka odločilno dejstvo. Dejanske ugotovitve, sprejete na nižjih stopnjah, predvsem mnenje izvedenca cestnoprometne stroke, opredeljujejo primernost hitrosti tožnikove vožnje glede na obstoj tega prometnega znaka. Ker je bilo cestišče (le) na kraju dogodka poledenelo, vendar prekrito s snegom, bi tožnik ob danih razmerah vozil prehitro, če bi ga navedeni prometni znak opozoril na nevarnost. Vendar pa je bila sprejeta dokazna ocena, da tožena stranka "ob medli izpovedi, da naj bi že več let stal znak, ki označuje spolzki odsek", ni dokazala njegovega obstoja v času dogodka. Zato ne drži revizijska trditev druge tožene stranke, da obstoji nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe in spisovnimi podatki, ali med izrekom sodbe in njenimi razlogi (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP). Ocena o nedokazanosti obstoja spornega prometnega znaka v času škodnega dogodka je primerno obrazložena in ne vsebuje notranjih protislovij; nestrinjanje z njo pa samo po sebi niti ne more biti predmet revizijskega izpodbijanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Zatrjevani revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tako ni podan.

Uporaba materialnega prava se v izpodbijani sodbi nanaša predvsem na ugotovitev obsega nepremoženjske škode in višine odškodnine zanjo, posredno pa tudi na vprašanje odgovornosti. Glede slednjega obvelja, da ob dejanskih ugotovitvah tožniku ni mogoče pripisati niti sokrivde za nastalo škodo. Dokazna ocena ni dopustila ugotovitve, da je v času dogodka na kritičnem kraju stal prometni znak, ki bi opozarjal na spolzko vozišče. Iz dejanskih ugotovitev pa tudi ne sledi, da bi se led na cesti - razen na kritičnem kraju - pojavljal tudi na območjih pred krajem nesreče. Tožnika je torej led, ki je bil prekrit s snežno brozgo, presenetil. Ostalim razmeram prilagojene hitrosti tožnikove vožnje torej ni mogoče spravljati v vzročno zvezo z nastalo posledico, ki je nastopila zaradi ugotovljenih vzrokov - predvsem neposipanega cestišča in izostanka prometne signalizacije. Odgovornost prve tožene stranke za nastalo škodo tako ni vprašljiva. Pravilno pa je odločeno tudi o višini odškodnine. Trditvena podlaga se v obeh revizijah glede na njune razloge nanaša na odškodnino za strah. Zaradi izjemnosti dogodka in prestanega strahu tožniki menijo, da je ta odškodnina prenizka, drugotožena stranka pa, da je previsoka. Ostali odškodninski postavki (fizične bolečine in nevšečnosti pri vseh treh tožnikih in duševne bolečine ob zmanjšanju tožnikovih življenjskih aktivnosti) sta izpodbijani le posplošeno. Ni dvoma, da obravnavani dogodek omogoča sklepanje o njegovi izjemnosti, s tem pa tudi o izjemnih okoliščinah, ki opredeljujejo prestali strah. Ta je bil zaradi reševanja iz potapljajočega se avtomobila v mrzli in globoki reki tako intenziven, da je prešel v smrtni strah, ki je v duševnosti tožnikov pustil objektivno ugotovljene posledice. Pri odločanju o višini odškodnine je ta okoliščina morala priti do izraza. Sodišče druge stopnje jo je v zadostni meri upoštevalo, zaradi česar je brez pridržkov mogoče zavrniti revizijsko tezo tožene stranke, da naj bi odškodnina bila previsoka. Po drugi strani pa tudi ni mogoče utemeljeno trditi, da je ta prenizka. Sodišče druge stopnje je izhajalo iz namena denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo (200. člen ZOR), ki je v zadoščenju, ki naj ga v obliki denarja doseže oškodovanec. Pri tem pa je s stališča sodne prakse ob dolžni individualizaciji posameznih primerov treba upoštevati tudi primerjavo med podobnimi oblikami škode in odškodninami zanje. Kljub izjemnosti dogodka in intenzivnosti prestanega strahu s posebej upoštevanimi posledicami v duševnosti tožnikov, je še vedno možna primerjava z drugimi oblikami smrtnega strahu, ki nastaja v drugačnih dogodkih, pa tudi sekundarnega smrtnega strahu za izid zdravljenja. Zaradi dosege namena, da se tudi pri večjih škodah zaradi uporabe določbe 200. člena ZOR dosežejo približno enaka merila pri dosoji višine odškodnine, je sodišče dolžno opraviti primerjavo med odškodninami za posamezne oblike škod v skladu z objektivnimi merili, ki glede na različne razmere v času sojenja odpravljajo učinke padca vrednosti denarja. Takšna primerjava pa pokaže, da je po sodišču druge stopnje dosojena odškodnina vrednostno v okviru odškodnin, ki so bile že prisojene v opisanih podobnih primerih. Vse povedano obvelja tudi glede odškodnine, dosojene iz naslova fizičnih bolečin in duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih sta bili reviziji vloženi in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP), je bilo reviziji treba zavrniti kot neutemeljeni (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah členov 154, 155 in 166 ZPP. Stranki nosita vsaka svoje stroške, ki sta jih imeli zaradi vložitve revizije, ker z njima nista uspeli, tožeča stranka pa sama stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njej ni prispevala k odločitvi.

Določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) in ZOR (zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).