Jedro

Takse se v postopkih, ki so se začeli pred uveljavitvijo ZST-1 do pravnomočnega zaključka postopka, plačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi, to je po prej veljavnem ZST. Vendar pa to velja le glede vprašanja odmere višine sodne takse, ne pa tudi sicer ostalih – predvsem postopkovnih določb v zvezi s pozivom za plačilo sodne takse in nadaljnjega postopka, ki teče v primeru, ko taksa ni plačana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje štelo za umaknjeno pritožbo in postopek ustavilo. 2. Zoper navedeni sklep vlagata pritožbo tožeči stranki. Uveljavljata vse pritožbene razloge in predlagata, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Poudarjata, da bi moralo sodišče prve stopnje, upoštevaje, da se je postopek začel v letu 2008 (tožba je bila vložena na Okrožno sodišče v Ljubljani dne 15. 5. 2008 in je bila obravnavana pod opr. št. II P 1428/2008 ter nato v letu 2009 odstopljena na Okrožno sodišče v Novem mestu, kjer jo je sodišče obravnavalo pod opr. št. P 308/2009) uporabiti Zakon o sodnih taksah (ZST). Zakon o sodnih taksah (ZST -1) je pričel veljati z dnem 1. 10. 2008, tožba pa je bila vložena na sodišče dne 15. 5. 2008. To pa pomeni, da bi sodišče moralo nepravočasno plačilo sodne takse obravnavati po ZST, ki je veljal do vključno 30. 9. 2008. ZST-1 v 39. členu določa, da se takse v postopkih, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, do pravnomočnega zaključka tega postopka plačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi. Ker je iz obrazložitve plačilnega naloga za plačilo sodne takse z dne 28. 5. 2010 jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje od tožeče stranke terjalo plačilo sodne takse po predpisih ZST-1, je več kot očitno, da je plačilni nalog, ki ga je sodišče izdalo, v nasprotju z ZST. Iz plačilnega naloga je namreč razvidno, da se sodišče sklicuje na predpise ZST-1 in na tarifo 3/1, katere pa v besedilu taksne tarife, ki je sestavni del ZST-1, ni možno zaslediti. Zato tožeča stranka k plačilu sodne takse ni bila pravilno pozvana. Gre za očitno nejasno in nerazumljivo sodno pisanje, ker predstavlja bistveno kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato sodišče na navedeni plačilni nalog ne bi smelo vezati posledic v smislu tretjega odstavka 105.a člena ZPP in je ugotovitev, da je bila tožeča stranka pravilno pozvana k plačilu sodnih taks očitno zmotna. Zato ne morejo nastopiti škodljive posledice nepravočasnega plačila takse. V skladu s 4. členom ZST bi sodišče moralo poslati tožeči stranki opomin in ne naloga za plačilo sodne takse, nakar jo pozvati, da v 15-tih dneh od vročitve opomina plača neplačano sodno takso za pritožbo ter sodno takso za opomin po tar. št. 37 ZST. Sodišče bi moralo tožečo stranko tudi opozoriti, da mora originalno potrdilo o plačilu sodne takse nalepiti na hrbtno stran opozorila in ga v 15-dneh vrniti sodišču. Prav tako bi moralo sodišče tožečo stranko opozoriti, da če v tem roku potrdila ne bo predložila, bo morala plačati 60 % pribitka od plačane takse kot kazensko takso (tretji odstavek 29. člena ZST). Sodišče bi moralo tožečo stranko tudi opozoriti, da če takse v roku ne bo plačala, bo morala poleg redne takse plačati še 50 % pribitka nanj kot kazensko takso (drugi odstavek 29. člena ZST). 3. Pritožba ni utemeljena. 4. Pritožnika imata sicer prav, ko opozarjata, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevaje datum vložitve tožbe, dne 15. 5. 2008, glede na določbo 39. člena Zakona o sodnih taksah (ZST -1) (1), po katerem se takse v postopkih, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona do pravnomočnega zaključka postopka, plačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi, uporabiti prej veljavni ZST. Vendar pa to velja le glede vprašanja odmere višine sodne takse, ne pa tudi sicer ostalih – predvsem postopkovnih določb v zvezi s pozivom za plačilo sodne takse in nadaljnjega postopka, ki teče v primeru, ko taksa ni plačana. Izraz, da se „plačujejo“ namreč izraža zakonodajalčev povsem jasen namen, da je uporaba prejšnjega ZST namenjena zgolj odmerjanju višine taks, ki so jih dolžne plačati stranke sodnih postopkov. Na navedeni zaključek napotuje tudi sistemska razlaga. Istočasno z ZST-1 je namreč bila uveljavljena tudi novela ZPP (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku; ZPP-D, Uradni list RS št. 45/2008), ki je uzakonila določbo tretjega odstavka 105.a člena ZPP o domnevi umika pritožbe v primeru neplačila sodne takse. Takšni ureditvi so prilagojene tudi druge določbe ZST-1 (primerjaj na primer določbo šestega odstavka 34. člena ZST-1, ki določa takso tudi za primer, ko se vloga šteje za umaknjeno). Tako ne drži, da bi moralo sodišče prve stopnje tožečima strankama poslati opomin in ne naloga za plačilo sodne takse (glej določbo 26. člena v zvezi s 4. členom Zakona o sodnih taksah – ZST). Prav tako tudi ne manjka opozorilo, da mora biti originalno potrdilo o plačilu sodne takse nalepljeno na hrbtno stran opomina in da mora biti v 15 dneh vrnjeno na sodišče. Tudi ni izostalo opozorilo, da bosta morala tožeči stranki plačati še 10 % pribitka od plačane takse kot kazensko takso (tretji odstavek 29. člena ZST) in da bosta morala v primeru neplačila poleg redne takse plačati še 50 % pribitka nanjo kot kazensko takso (drugi odstavek 29. člena ZST), kot še zmotno menita tožnika. Res pa je, da bi morala biti ob povedanem taksa odmerjena na podlagi Tarife ZST in ne tarifne številke 3/1 ZST-1. Vendar pa ta napaka ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Pritožnika namreč zoper izdani plačilni nalog nista vložila ugovora. Tako tudi nista izpodbijala same višine odmerjene sodne takse za pritožbo. Na ta način pa sta tiho soglašala, da je odmerjena sodna taksa pravilna. Tudi v pritožbi ne nasprotujeta taksni odmeri. Zato je odločilno, da pa sta bila ustrezno opozorjena, da bo v primeru, če takse ne bosta pravočasno plačala, sodišče štelo, da je pritožba zoper sodbo umaknjena. Opozorjena sta bila torej pravilno na procesno sankcijo, določeno v tretjem odstavku 105.a člena ZPP, ki je veljala v času vložitve pritožbe. 5. Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (353. člen ZPP).   (1) Uradni list RS, št. 37/2008; začel veljati 1. oktobra 2008.