Jedro

V priloženem projektu niso predvidena nikakršna dela na objektu, zato tudi z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem niso dovoljeni posegi v ta objekt. Če bi do posegov v objekt prišlo, bi to pomenilo dela, ki presegajo dela, dovoljena z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem in bi bila lahko predmet inšpekcijskega postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v obnovljenem postopku razveljavila svoje gradbeno dovoljenje z dne 1. 8. 1997 in izdala novo gradbeno dovoljenje investitorki A.A. (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) za rekonstrukcijo objekta S. in spremembo namembnosti dela neizkoriščenega podstrešja izmere 12 m2 v stanovanje, v objektu S., ki stoji na zemljišču s parc. št. *14 k.o. ... Rekonstrukcija in sprememba namembnosti se bo izvedla v skladu s tam navedenim lokacijskim dovoljenjem ter projektno dokumentacijo. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prizadeta stranka zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložila vso potrebno dokumentacijo v skladu s 36. členom Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in naslednji, v nadaljevanju ZGO), ki je veljal v času izdaje prvotnega gradbenega dovoljenja. Prvostopenjski organ je ugotovil tudi, da ima predloženi projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja predpisane sestavne dele iz 19. člena ZGO. Projekt je izdelan v skladu s pogoji lokacijskega dovoljenja. Toženka je dne 18. 11. 2010 opravila ustno obravnavo, združeno z ogledom na kraju samem. Na podlagi opravljenega ogleda, predvsem pa na podlagi fotografij, ki se nahajajo v spisu, je ugotovila, da je sporna stena med objektoma S. in M. konstrukcijski element objekta S., ki se nadaljuje tudi v zaledni del objekta S. Hkrati je razvidno, da je osrednji del objekta M. naslonjen na podaljšek te stene. Ker je investitorka v zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložila vsa dokazila, ki so navedena v 36. členu ZGO in ker ima projekt sestavne dele po 19. členu ZGO ter je izdelan v skladu s pogoji lokacijskega dovoljenja, je izdal predmetno gradbeno dovoljenje.

Pritožbeni organ je zavrnil pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo. Pritrdil je ugotovitvi prvostopenjskega upravnega organa, da je prizadeta stranka izkazala, da ima pravico graditi, kar velja tudi za nadzidavo obstoječega zidu, ki po ugotovitvi prvostopenjskega organa predstavlja del konstrukcijskega elementa objekta S. Navedeno pa izhaja tudi iz predloženega projekta (npr. prerez 3–3). Fotografije, ki jih je predložila tožnica, lastništva zidu ne dokazujejo, prav tako ne dokazujejo posega v sosednji objekt, kot je sicer bil dovoljen z gradbenim dovoljenjem.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da lastništvo mejnega zidu ni bilo nikoli dokazano. Projektna dokumentacija lastništva ne dokazuje, prav tako ga ne dokazujeta lokacijska dokumentacija in lokacijsko dovoljenje. Prizadeta stranka ni nikoli predložila dokazil o lastništvu mejnega zidu oziroma soglasja lastnikov stavbe M., ki so lastniki mejnega zidu. Meni, da se dokaz o lastništvu zidu med dvema zgodovinskima obstoječima stavbama lahko izvede samo na osnovi pregleda zgodovinskega in arhivskega gradiva o gradnji obravnavanih objektov, s pregledom obstoječih arhitekturnih posnetkov, ki jih hrani pristojna ustanova in po potrebi z dodatnimi meritvami obravnavanih objektov, z detajlnim strokovnim pregledom obravnavanega zidu iz obeh strani, z dokumentacijo fizičnih dokazov na samih stavbah (izvedbo vrtin zidov in preverjanjem stoječe stratigrafije, po potrebi tudi z arheološko metodo). Toženka pa je odločala samo na osnovi fotografij, ki so bile posnete med gradnjo rekonstrukcije strehe stavbe M. v letu 2005. Te fotografije skupaj s prej navedenimi dokazi dokazujejo, da je obravnavani mejni zid južna stena stavbe M. Navaja razloge, zakaj so bili materialni predpisi kršeni v postopku pridobivanja lokacijskega dovoljenja in v prejšnjih postopkih pridobivanja gradbenega dovoljenja.

Glede izpodbijane odločbe navaja, da je bila ustna obravnava z dne 18. 11. 2010 bolj „gledališka predstava“, kot vsebinsko reševanje nalog, ki bi jih moral opraviti upravni organ. Sicer pa zgolj ogled, brez prej navedenih dokazov, ne more biti osnova za presojo o lastništvu zidu. Toženka je zato nepravilno ugotovila, da je prizadeta stranka dokazala, da ima pravico graditi. Za upravni organ ni bil več pomemben dokaz o starosti objektov, ki ga je v prejšnji odločbi predložil kot glavni dokaz o lastništvu mejnega zidu, saj je bil v pritožbi z dne 28. 9. 2009 ovržen z dokazi iz zgodovinskega arhiva. Meni, da so bile navedbe, dane na ustni obravnavi, zavajajoče, kar podrobneje pojasni. Meni, da je bila mejna stena nesporno v gabaritu stavbe M., kar dokazujejo fotografije iz arhiva ZVKDS, kot tudi fotografije, posnete med rekonstrukcijo strehe v letu 2005 na stavbi M. Toženka je odločala o lastništvu zidu predvsem na podlagi fotografij, kar je napačno, že samo na podlagi fotografij, posnetih med gradnjo na stavbi M. je možno ugotoviti, da je mejna stena vsaj skupna obema objektoma. Podatki o starosti obeh objektov ter ostali zgodovinski podatki iz Zgodovinskega arhiva Ljubljane ter primerjava obstoječih načrtov obeh stavb in dodatne meritve pa dokazujejo, da je mejna južna stena del stavbe M. Lastništvo mejne stene je dokazano tudi s sondo, ki je bila opravljena med gradnjo na objektu M. leta 2005 in je dokumentirana s strani sodnega izvedenca za gradbeno stroko. Le ta bo lahko na zahtevo sodišča svoje dokaze ter strokovno mnenje tudi predložil. Drugostopenjski organ se v delo upravnega organa prve stopnje sploh ni poglobil. Poleg tega predloženi projekt, na katerega se sklicuje drugostopenjski upravni organ, ne izkazuje lastništva omenjenega zidu. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Prizadeta stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma navaja, da ker je predmet preizkusa v tem upravnem sporu zakonitost gradbenega dovoljenja z dne 21. 12. 2010, ni preizkušalo tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na pravnomočno lokacijsko dovoljenje z dne 8. 7. 2005. Preizkušalo je zgolj ugovore, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost gradbenega dovoljenja z dne 21. 12. 2010, ki se izpodbija v tem upravnem sporu.

V zadevi je sporno, ali je bil zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložen dokaz, da ima prizadeta stranka pravico graditi.

Po prvi alineji 36. člena ZGO mora investitor zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložiti med drugim tudi dokaz, da ima pravico graditi na določenem zemljišču oziroma rekonstruirati objekt. Predmet odločanja v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja so lahko izključno dela, ki izhajajo iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki ga mora investitor priložiti zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja (druga alineja 36. člena ZGO). Katero je tisto zemljišče oziroma objekt, za katerega mora investitor izkazati pravico graditi oziroma rekonstruirati, torej izhaja iz tega projekta.

Glede na to, da v obravnavani zadevi pravica prizadete stranke graditi na objektu S. ni sporna, je odgovor na vprašanje, ali je v obravnavanem primeru v celoti izkazala pravico graditi, odvisen od odgovora na vprašanje, ali so dela po projektu v celoti predvidena na objektu S., ali pa so delno predvidena tudi na objektu M. Drugostopenjski upravni organ svojo presojo, da je prizadeta stranka izkazala pravico graditi tudi v spornem delu, ki se nanaša na nadzidavo obstoječega zidu, utemeljuje med drugim tudi na ugotovitvi, da iz predloženega projekta (npr. prerez 3-3) izhaja, da obstoječi zid, katerega nadzidava je predvidena, predstavlja del konstrukcijskega elementa objekta S. Te ugotovitve tožnica ne prereka. Navedeno pomeni, da so dela po projektu v celoti predvidena na objektu S. in ne posegajo v objekt M. Prav to in samo to pa je v zadevi bistveno. Povedano drugače, v priloženem projektu niso predvidena nikakršna dela na objektu M., zato tudi z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem niso dovoljeni posegi v objekt M. Če bi do posegov v objekt M. prišlo, bi to pomenilo dela, ki presegajo dela, dovoljena z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem in bi bila lahko predmet inšpekcijskega postopka. Če pa bi se med izvedbo del, dovoljenih z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem izkazalo, da samo s posegom v objekt S. ni mogoče doseči želenih rezultatov, so morebitna druga dela predmet spremembe ali celo novega gradbenega dovoljenja. V tem postopku pa bi prizadeta stranka v primeru, če bi bilo potrebno poseči tudi v objekt M., za želeni poseg morala pridobiti tudi soglasje solastnikov navedenega objekta.

Ker izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da se vsa dela po projektu nanašajo na objekt S., za katerega pa ni sporno, da je prizadeta stranka izkazala pravico graditi, na drugačno odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati tožbeni ugovori, da prizadeta stranka ni priložila soglasij lastnikov stavbe M. za nadzidavo spornega zidu.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Pri tem se sodišče ni spuščalo v presojo, ali tožnica s tožbenimi ugovori sploh varuje pravne koristi in pravice, ki so dopustne v predmetnem obnovljenem postopku ob tem, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je na ustni obravnavi dne 18. 11. 2010 izjavila, da ni vložila predloga za obnovo postopka, pač pa ga je vložila B.B., ki je imela pri sporni nadzidavi škodo na svojem stanovanju. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).