Jedro

Zaradi neskladnosti med izvršilnim naslovom in predlogom za izvršbo se zavrne predlog tistega izmed več upnikov, ki ni kot upravičeni upnik naveden v izvršilnem naslovu, ali ki ni z javno ali z overjeno listino oziroma pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku, dokazal, da je terjatev prešla nanj.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v izreku o stroških (tč. 3) razveljavi in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Na predlog sedmih upnikov je prvostopno sodišče s sklepom, opr.št. In ..... z dne 12.5.1994 dovolilo izvršbo zoper dolžnika in sicer s prisilno izpraznitvijo stanovanja na L. in z njegovo izročitvijo M. Zoper sklep o izvršbi je dolžnik ugovarjal in predlagal odlog izvršbe, prvostopno sodišče pa je z izpodbijanim sklepom dolžnikovemu ugovoru delno ugodilo in predlog upnikov O., B., C. in MP. zavrglo.

Upnikom je naložilo povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov dolžniku v znesku 6.140,00 SIT, predlog za odlog izvršbe pa je zavrnilo.

Zoper tč. 1 in 3 sklepa se pritožujejo upniki, in sicer nasprotujejo ugoditvi ugovoru dolžnika in povrnitvi nadaljnjih izvršilnih stroškov. V pritožbi navajajo, da so po izvršilnem naslovu upniki upravičeni predlagati izvršbo, dejstvo, da so poleg upravičenih upnikov predlog vložile tudi druge občine, pa je posledica tega, da takrat še ni bila objavljena interpretacijska odločbo Ustavnega sodišča. Izpodbijani sklep nepravilno razlaga odločba Ustavnega sodišča RS z dne 7.4.1994, U I 212/93. Namen te odločbe je pravilna uporaba čl. 113/1 Stanovanjskega zakona. V obravnavanem postopku izvršbe uporaba interpretacijske odločbe Ustavnega sodišča ni potrebna, saj so vsi v izvršilnem predlogu navedeni upniki bili soglasni, da mora dolžnik stanovanje izprazniti. V izvršilnem predlogu je zakoniti zastopnik upnikov v imenu vseh svojih strank predlagal, da je dolžnik stanovanje dolžan izročiti M., kar je bilo na dan deložacije tudi izvršeno.

Pritožba je delno utemeljena.

Prvostopno sodišče je pravilno ugodilo dolžnikovemu ugovoru in utemeljeno zavrglo (pravilno: zavrnilo) predlog upnikov O., B., C. in MP. To ni storilo zaradi nepravilne razlage odločbe Ustavnega sodišča RS U I 212/93 z dne 7.4.1994, kot zmotno meni pritožba, ampak zato, ker terjatev ni prešla na te upnike (člen 50 tč. 12 ZIP). Pritožbeno sodišče se z navedenim razlogom strinja, kajti odločba Ustavnega sodišča RS o veljavnosti čl. 113 Stanovanjskega zakona na potek oz.

odločanje v tem izvršilnem psotopku nima nobenega vpliva. Za izvršilni postopek je potrebna skladnost med izvršilnim naslovom in predlogom za izvršbo (čl. 16 in 35 ZIP), kar v konkretnem primeru pomeni, da lahko izvršbo uspešno predlagajo le tisti upniki, ki jim to pravico daje izvršilni naslov in pa tisti, ki lahko dokažejo, da je terjatev kasneje prešla nanje (čl. 22/1 ZIP). Upniki sami v pritožbi navajajo, da so poleg upravičenih upnikov predlog vložile tudi druge občine. Iz izvršilnega naslova, torej sodbe Temeljnega sodišča, opr.št. II P ..... z dne 14.4.1993 v zvezi s sodbo Višjega sodišča, opr.št. I Cp ..... z dne 19.1.1994 pa izhaja, da so upravičeni upniki samo M., V. in S. Predlog ostalih štirih občin, ki so poleg navedenih tudi vložile predlog za izvršbo, je torej prvostopno sodišče na dolžnikov ugovor, zaradi neskladnosti z izvršilnim naslovom utemeljeno zavrnilo, pri čemer nobeden izmed teh upnikov ni niti trdil, niti dokazal, da bi terjatev zoper dolžnika prešla nanj (čl. 22/I ZIP). V pritožbi upniki sicer navajajo, da so vsi upniki bili soglasni, da mora dolžnik stanovanje izprazniti in ga izročiti M., kar pa za uporabo čl. 22/1 ne more zadoščati, saj je treba prehod terjatve dokazati z javno ali po zakonu overjeno listino, ali s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku. Na take listine se pritožniki ne sklicujejo, kar pomeni, da tisti upniki, katerih predlog je prvostopno sodišče zavrnilo, niso upravičeni upniki in je torej odločitev prvostopnega sodišča pravilna. Pritožbeno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da v tem delu pritožbeni razlogi niso podani, zato je ta del pritožbe zavrnilo in sklep pod tč. 1 potrdilo (čl. 380 tč. 2 ZPP v zvezi s čl. 14 ZIP).

Upniki pa izpodbijajo tudi odločitev o povrnitvi nadaljnjih izvršilnih stroškov dolžniku. Preizkus sklepa v tč. 3 je pokazal, da je prvostopno sodišče v tem delu storilo bistveno kršitev določb postopka po čl. 354/2 tč. 13 ZPP v zvezi s čl. 14 ZIP. Gre namreč za pomanjkljivost, zaradi katere se ta del sklepa ne more preizkusiti, je pa ta del sklepa tudi v nasprotju z obrazložitvijo. Izvršbo je namreč predlagalo 7 upnikov, prvostopno sodišče pa je zavrnilo predloge štirih od njih. Dolžnik je ugovarjal sklepu o izvršbi v celoti, še posebej pa tudi proti štirim upnikom, kar pomeni, da je bil njegov uspeh z ugovorom le delen. Prvostopno sodišče ne v izreku sklepa in ne v obrazložitvi ni navedlo, kateri upniki morajo dolžniku povrniti njegove nadaljnje izvršilne stroške, kar je odločilna pomanjkljvost. Poleg tega pa v izreku prvostopno sodišče ni navedlo, kakšne vrste je obveznost upnikov glede plačila stroškov proti dolžniku. V obrazložitvi je navedlo, da gre za njihovo nerazdelno obveznost. Med obojim obstaja nasprotje, kajti, ker v izreku sklepa ni določena nobena drugačna delitev obveznosti med več oseb, se ta obveznost med njimi deli na enake dele (čl. 412/2 ZOR). Sklep o stroških pod tč. 3 torej nalaga upnikom, da povrnejo vsak del izvršilnih stroškov, obrazložitev pa govori o nerazdelni, to je solidarni odgovornosti za stroške (čl. 414 ZOR). Zaradi navedenih pomanjkljivosti je pritožbeno sodišče pritožbi upnikov delno ugodilo in sklep pod tč. 3 razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (čl. 380 tč. 3 ZPP v zvezi s čl. 14 ZIP).