Jedro

Za uporabo pravne podlage iz 3. odstavka 779. člena OZ se zahteva izkaz, da višina plačila, dogovorjena z mandatno pogodbo, v znatnem deležu odstopa od višine plačila, ki je v pravnem prometu običajna za take posle.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 252.838,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila. Tožeči stranki je naložilo plačilo 7.575,05 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

(2) Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338.čl. ZPP (Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s kasnejšimi spremembami). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

(3) Na pritožbo je tožena stranka odgovorila, vendar prepozno, po izteku 15 dnevnega roka za odgovor na pritožbo. Zato pritožbeno sodišče odgovora na pritožbo ni upoštevalo (2. odst. 344. člena ZPP).

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Prvostopenjsko sodišče je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, saj iz trditvene podlage tožbe ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka.

(6) Primarno je tožeča stranka zahtevala plačilo vtoževanega zneska iz naslova neupravičene obogatitve, kar je utemeljila s tem, da tožena stranka ni izpolnila svojih obveznosti iz pogodbe o vodenju in prestrukturiranju družbe AA d.d., saj ni izpolnila namena pogodbe - izvedla pozitivnega poslovnega preobrata, zaradi česar je za prejeto plačilo neupravičeno obogatena.

(7) Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek na tej pravni podlagi pravilno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je tožena stranka plačilo za opravljene storitve prejela na podlagi pogodbe. V zvezi s tem je sodišče tudi navedlo razloge, zaradi česar ni podana uveljavljena procesna kršitev (pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Sklicevanje na neupravičeno obogatitev bi bilo utemeljeno le v primeru, če bi tožena stranka plačilo prejela brez pravne podlage (1. odst. 190. čl. Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS, št. 83/2001 s kasnejšimi spremembami; OZ) ali glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (3. odst. 190. čl. OZ). Tožeča stranka ni zatrjevala, da bi zaradi neizpolnitve tožene stranke uresničila odstopno upravičenje. Prav tako ni izkazala, da bi bila pogodba nična ali razveljavljena. Ker je bila pogodba veljavna, tožena stranka plačila po pogodbi ni neupravičeno pridobila. Tožeča je plačala tisto, kar se je zavezala po pogodbi, in plačanega ne more zahtevati nazaj.

(8) Pritožnik nadalje izpodbija stališče sodišča, da tožena stranka ni jamčila za uspeh sklenjene pogodbe. Po mnenju pritožnika bi bilo potrebno upoštevati, da je bila pogodba sklenjena za namene sanacije in dejstvo, da je poslovni predmet tožene stranke poslovni preobrat naročnika. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega sodišča, da iz pogodbe iz aprila 2002 ne izhaja, da bi tožena stranka jamčila za uspeh (obligacija rezultata). Sporna pogodba ima tako pravno naravo pogodbe o naročilu oz. mandatne pogodbe (766. čl. do 787. čl. OZ), s katero se prevzemnik naročila (mandatar) zaveže naročitelju, da si bo prizadeval opraviti posel in s tem uresničiti mandatarjev interes, pri čemer bo ravnal v skladu z ustrezno skrbnostjo (obligacija prizadevanja).

(9) Samo zato, ker posel ni bil uspešno opravljen (prestrukturiranje ni bilo uspešno in je bil nad tožečo stranko začet stečajni postopek), ravnanje toženke nima značilnosti kršitve (neizpolnitve) pogodbe. Merilo pravilne izpolnitve pri mandatni pogodbi je ravnanje z ustreznim standardom skrbnosti. Če mandatar pri opravljanju poslov ne ravna s potrebno skrbnostjo, je naročniku odgovoren za škodo, ki mu je zaradi tega nastala. Navedbe pritožnika sicer merijo na to, da je bilo ravnanje toženke nepravilno (opustitev dolžnega ravnanja v primeru kapitalske neustreznosti; zmanjševanje proizvodnje namesto oživitve le-te, ipd.) oz. njeni ukrepi nepotrebni in škodljivi (prodaja nepremičnega premoženja toženke in nato povratni najem, ipd.), vendar pa v konkretnem primeru tudi ni zadostne podlage za uporabo pravil o poslovni odškodninski odgovornosti mandatarja (tožene stranke).

(10) Tožeča stranka bi morala podati konkretne navedbe, v čem naj bi bilo ravnanje toženke protipravno, v smislu opuščanja skrbnosti dobrega strokovnjaka, kakšno pravno priznano škodo (zmanjšanje premoženja ali preprečitev povečanja premoženja; 132. čl. OZ) je zaradi tega utrpela in kako naj bi domnevno nepravilno ravnanje toženke vplivalo na nastalo škodo (vzročna zveza). Ker nobena od posameznih predpostavk poslovne odškodninske odgovornosti (protipravnost, škoda, vzročna zveza) ni konkretizirana (plačilo po pogodbi ne more predstavljati škode tožeče stranke), dejanska podlaga tožbe ne omogoča, da bi bilo mogoče tožbeni zahtevek obravnavati na tej pravni podlagi.

(11) Podrejeno pritožnik uveljavlja, da je bilo plačilo, ki ga je zahtevala tožena stranka, oderuško, saj je bilo nesorazmerno opravljenim storitvam. Po mnenju pritožnika bi sodišče moralo oceniti vrednost opravljenih storitev oz. ali je plačilo v višini 252.838,41 EUR sorazmerno vloženemu delu toženke. Navaja, da sodba ne vsebuje dokazne ocene o potrebnosti, primernosti in višini izplačil toženi stranki. Tudi takšni pritožbeni očitki se izkažejo kot neutemeljeni.

(12) Oderuška pogodba je po določbi 1. odst. 119. čl. OZ nična, kot posledica ničnosti pa nastopi obveznost vračila prejetega (1. odst. 87. čl. OZ). Za oderuštvo morata biti izpolnjena kumulativno objektivni (nesorazmernost izpolnitve) in subjektivni element (izkoriščanje sopogodbenikovega težkega položaja); pri čemer je bistvena značilnost oderuštva subjektivni element (1). Dejstva, ki opredeljujejo pogodbo kot oderuško, mora zatrjevati in dokazati tisti, ki se sklicuje na oderuštvo. Pritožnik pa okoliščin, ki predstavljajo dejanski stan oderuštva (niti objektivnega niti subjektivnega elementa) ni zatrjeval. Pavšalne oz. nekonkretizirane tožnikove navedbe, da je šlo za izkoriščanje situacije v kateri se je znašlo podjetje P. d.d. za presojo oderuštva ne zadoščajo.

(13) Posebno pravilo 3. odstavka 779. člena OZ sicer omogoča naročitelju, da zahteva znižanje dogovorjenega plačila, če je to v očitnem nesorazmerju z opravljano storitvijo (2). Zahtevano očitno nesorazmerje in plačilom in storitvijo ima značilnosti objektivnega elementa oderuštva, pri čemer po navedeni določbi za znižanje plačila ni treba, da bi bil podan tudi subjektivni element. Vendar pa se za uporabo te pravne podlage zahteva izkaz, da višina plačila, dogovorjena z mandatno pogodbo, v znatnem deležu odstopa od višine plačila, ki je v poslovnem prometu običajna za take posle. Trditve, da višina dogovorjenega plačila ni v sorazmerju z dejansko opravljenimi storitvami, torej uporabe te določbe ne utemeljujejo.

(14) Pritožnik neutemeljeno izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških. Skladno z 22. členom Odvetniške tarife daje upravni odbor (UO) Odvetniške zbornice Slovenije pojasnila in obvezne razlage o uporabi tarife. Ta pojasnila in obvezne razlage so v okviru procesnih predpisov dolžna upoštevati tudi sodišča in drugi organi, ki odločajo v okviru svoje pristojnosti o stroških odvetniškega zastopanja.

(15) UO Odvetniške zbornice Slovenije je v zvezi s stroški odvetnika izven sedeža sodišča dne 1. 2. 2000 sprejel sklep, po katerem je med potrebne stroške zastopanja uvrstiti tudi stroške za porabljeni čas za odsotnost iz pisarne v času potovanja in potne stroške do sodišča oziroma kilometrino v primeru, če stranka pooblasti odvetnika, ki ima pisarno v kraju njenega prebivališča ali sedeža. Ker gre v tej zadevi za tak primer, pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

(16) Zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), saj pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa v okviru uradnega preizkusa ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).

(17) Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP).

(18) Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 72/2009-10 z dne 9.2.2010, prenešena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

(1) Primerjaj II Ips 783/2007 in III Ips 36/2005. (2) Primerjaj II Ips 630/2004.