Jedro

Pritožnik z navedbami, da mu bo lahko zaradi prešuštva izrečena globa in zaporna kazen, ne zatrjuje preganjanja zaradi katerega iz razlogov, ki jih določa 20. člen ZMZ-1. Zgolj obstoj kazenske sankcije za kaznivo dejanje prešuštva ni razlog za mednarodno zaščito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper I. točko odločbe Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-1923/2022/5 (1222-09) z dne 30. 5. 2022, s katero je zavrnilo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče pritrdilo ugotovitvi toženke, da je tožnikova prošnja očitno neutemeljena na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1, ker je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Ugotovilo je, da lahko tožnika na podlagi Kazenskega zakonika Tunizije doleti denarna in zaporna kazen zaradi prešuštvovanja, vendar je treba pri tem upoštevati tudi druge tožnikove individualne okoliščine. Tožnik izvorne države ni zapustil takoj, ko je mož njegove partnerke izvedel, da ima razmerje z njegovo ženo, niti takoj za tem, ko so njen mož in njegova brata prišli k tožniku domov, se kregali z njegovimi sorodniki in mu preko njih grozili, ampak šele dva meseca kasneje. Prav tako ni odpotoval na lastno pobudo, ampak na podlagi nasveta strica in očeta. Presodilo je, da če bi mu v izvorni državi grozilo preganjanje ali resna škoda, bi stike s partnerko prekinil, prav tako bi ga slednja ali njegova družina obvestila, če bi ga partnerkin mož prijavil na policijo. Če bi bila zoper tožnika vložena prijava na policijo, bi ga na letališču zaznali in pridržali tudi tunizijski organi, tožnik pa je izvorno državo zapustil brez težav. Tožnik tudi ni izpovedal ničesar o tem, da bi ga po odhodu iz izvorne države kdo iskal doma ali v Tuniziji oziroma da bi mu grozili. Tožnik in njegova družina to zadevo štejejo za zaključeno in se o njej ne pogovarjajo. Toženka je zato pravilno ugotovila, da so tožnikovi razlogi zasebne narave, saj se nanašajo na intimno razmerje. To pa ni razlog za mednarodno zaščito. Prav tako prešuštnikov ni mogoče opredeliti kot posebno družbeno skupino.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je ocena sodišče prve stopnje, da je navajal samo nepomembna dejstva, napačna. Meni, da je ob ugotovitvi sodišča, da tožnika lahko zadane kazenska sankcija, zaključek, da so tožnikovi razlogi zasebne narave, protispisen, razlogi o odločilnih dejstvih so med seboj v nasprotju in se v tem delu sodbe ne da preizkusiti. Trdi, da mu v izvorni državi grozi zaporna kazen in maščevanje moža njegove partnerice in njegovih bratov ter da niso izpolnjeni pogoji za odločanje v pospešenem postopku. Navaja, da v postopku ni trdil, da je bila podana prijava na policijo. Glede tega, da bi ga iskali v Tuniziji oziroma mu grozili, mu sodišče ni postavljalo vprašanj. Meni, da je pri ugotovitvi, ali je odpotoval na lastno pobudo, treba upoštevati socialne in kulturne razlike v pritožnikovem okolju. Navaja, da niti toženka niti sodišče nista naredila ocene, ali večletna zaporna kazen predstavlja preganjanje ali resno škodo. Zaključuje, da je dokazna ocena sodišča napačna, zato ni ovržen dvom, da pritožnik v izvorni državi ne bo podvržen preganjanju oziroma izpostavljen tveganju za resno škodo. V azilnih zadevah namreč velja standard razumne verjetnosti, da bi prišlo do preganjanja oziroma resne škode. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožnikovi tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo toženke odpravi in tožniku prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnik sodišču prve stopnje očita protispisnost v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Očitek "protispisnosti" je podan, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Pritožnik pa takega nasprotja ne zatrjuje.

7. Prav tako so neutemeljeni pritožbeni očitki, da so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju in se sodbe ne da preizkusiti. Kršitev določb postopka v upravnem sporu iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, med drugim, če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni, ali med seboj v nasprotju. Iz te določbe izhaja, da morajo biti razlogi sodbe o odločilnih dejstvih popolni in jasni do te mere, da omogočajo preizkus sprejete odločitve tako pritožbenemu sodišču kot tudi strankam. Po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijana sodba temu standardu zadosti, kar bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve.

8. Po 20. členu ZMZ-1 mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, ob nadaljnjem pogoju, da ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. 9. Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. Skladno z 28. členom ZMZ-1 resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja) ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (tretja alineja).

10. Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. V prvem odstavku 52. člena ZMZ-1 je med drugim določeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja).

11. Sodišče prve stopnje je pri presoji, da je pritožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, pojasnilo, da prešuštnikov ni mogoče opredeliti kot posebno družbeno skupino, čemur pritožnik v pritožbi niti ne nasprotuje. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik z navedbami, da mu bo lahko zaradi prešuštva izrečena globa in zaporna kazen, ne zatrjuje preganjanja zaradi katerega iz razlogov, ki jih določa 20. člen ZMZ-1. 12. Iz obrazložitve sodbe nadalje izhaja, da je kazenska sankcija, ki je za prešuštvo predpisana v Tunizijskem kazenskem zakoniku, sicer relevantna tudi za pritožnika, vendar je pri tem sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi druge ugotovljene okoliščine, med drugim, da pritožnik in njegova družina to zadevo štejejo za zaključeno, da zoper pritožnika ni bila podana prijava na policijo (saj bi ga sicer o tem obvestili njegova partnerka ali njegova družina) in da pritožnik države ni zapustil takoj po nastalem sporu zaradi prešuštvovanja, ampak šele dva meseca kasneje. Iz navedenega je razbrati oceno sodišča prve stopnje, da zoper pritožnika niti ne teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja prešuštvovanja (čemur pritožnik v pritožbi niti ne ugovarja), zgolj obstoj kazenske sankcije za to kaznivo dejanje pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni razlog za mednarodno zaščito. Posledično se sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba opredeljevati do tega, ali zagrožena petletna zaporna kazen predstavlja preganjanje ali resno škodo. Sodišče prve stopnje je torej svojo odločitev jasno in skrbno obrazložilo ter pri tem navedlo razloge, ki so relevantni in omogočajo preizkus njene pravilnosti, zato so pritožbeni očitki v zvezi s kršitvijo določb postopka v upravnem sporu neutemeljeni.

13. Pritožnik se z navedeno oceno sodišča prve stopnje ne strinja in navaja, da je ta napačna. Zgolj pritožnikovo (tudi sicer pavšalno) nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje pa samo po sebi še ne zadošča za utemeljitev očitka o napačni presoji sodišča prve stopnje glede (ne)dokazanosti določenega dejstva oziroma napačnosti sklepa o dejanskem stanju.1 Poleg tega pritožnik niti v pritožbi ne navaja, da bi zoper njega tekel kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja prešuštvovanja oziroma, da bi bila zaradi tega dejanja zoper njega vložena prijava na policijo.

14. Vrhovno sodišče še poudarja, da je breme zatrjevanja relevantnih dejstev (kot na primer navajanje groženj po odhodu iz izvorne države) za upravičenje do mednarodne zaščite na pritožniku (prvi odstavek 21. člena ZMZ-1), zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pritožniku ni postavljalo vprašanj glede tega, da bi ga po odhodu iz izvorne države iskali v Tuniziji oziroma mu grozili.

15. Glede na vse navedeno in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

1 Enako tudi že sodbe Vrhovnega sodišča I Up 174/2020 z dne 12. 10. 2020, I Up 35/2019 z dne 29. 5. 2019 in I Up 102/2019 z dne 23. 10. 2019.