Jedro

Če je v času izselitve imetnice stanovanjske pravice še veljal ZSR, je v 19. členu urejal razmere za tak primer. V drugem odstavku tega člena je omogočal uporabnikom stanovanja, ki so živeli z imetnikom stanovanjske pravice, preden je nehal uporabljati stanovanje, da obdržijo pravico uporabljati stanovanje. Kdo od uporabnikov bi tedaj postal imetnik stanovanjske pravice, bi bilo treba presojati po določilih tretjega, četrtega in petega odstavka 18. člena ZSR, torej analogno primerom, ko imetnik stanovanjske pravice umre. Če pa je v času, ko se je imetnica stanovanjske pravice odselila, že veljal SZ, je treba ugotoviti, da je mogoče primer, ko mati pusti v Republiki Sloveniji mladoletnega otroka, sama pa odide v tujino, primerjati z njeno smrtjo. V zvezi s smrtjo najemnika analogno ureja primere tudi SZ v 56. členu, ki enemu od družinskih članov omogoča sklenitev najemne pogodbe. Pri tem ni ovira, da je v danem primeru skupaj z materjo uporabljala stanovanje mladoletna oseba, nasprotno: otroci uživajo posebno varstvo in skrb in sodišča jih morajo še posebej varovati.

Če mladoletni otroci ne morejo sami uveljavljati svojih pravic, so za to odgovorni starši in eden od njiju, ki mora v skladu s svojimi sposobnostmi in gmotnimi zmožnostmi zagotavljati razmere, ki so potrebne za otrokov razvoj.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec izprazniti dvosobno stanovanje, ki ga nezakonito zaseda v P., P., IV.

nadstropje, št... in ga mora izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožeči stranki, kateri mora povrniti tudi pravdne stroške v znesku 28.171,00 tolarjev. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je toženec v letu 1982 sicer postal imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju, a jo je izgubil 13.11.1989, ko jo je pridobila njegova razvezana žena, sam pa je na podlagi sklepa z dne 16.11.1989 dobil v zakup stanovanje na V. v P. Ker se je v oktobru 1991 tožnikova razvezana žena izselila iz spornega stanovanja, niti ona niti tožnik nista imela pravice do sklenitve najemne pogodbe in ker ta ni sklenjena, gre za nezakonito uporabo stanovanja po določilu 58. člena Stanovanjskega zakona (SZ, Ur.l. RS, št. 18/91 do 23/96).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je namreč vse dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča kot popolne in kot pravilne ter pritrdilo njegovi pravni presoji.

Proti sodbi višjega sodišča v zvezi s sodbo prvega sodišča je toženec pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi ter sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne; podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi. Sodišču druge stopnje očita, da ni odgovorilo na pritožbena izvajanja in je navedlo le, da je z dodelitvijo stanovanja na V. v P. toženec izgubil status uporabnika po Zakonu o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84) oz. ožjega družinskega člana po SZ. Tudi če je to res, toženec meni, da je z nadaljnjim bivanjem v spornem stanovanju pridobil status stanovalca po drugem odstavku 5. členu ZSR in ožjega družinskega člana po 6. členu SZ. Kljub izdani odločbi o dodelitvi drugega stanovanja, je še naprej živel v stanovanju z razvezano ženo in slednja ni vložila predloga za izvršbo, marveč mu je celo prepustila otroka v varstvo in vzgojo. Revident še navaja, da se je skliceval na določilo 149. člena SZ, pa sodišči o tem nista razpravljali, čeprav bi tožeča stranka v primeru nezakonite vselitve morala zahtevati izselitev v roku dveh let in ne šele 28.11.1994. Na koncu dodaja, da bi se morala z njim izseliti tudi njegova mladoletna otroka, ki sta ves čas živela v stanovanju in imata status uporabnika. Tožeči stranki tudi očita, da mu ni ponudila sklenitve najemne pogodbe, za katero je zaprosil že pred vložitvijo tožbe, a je bila njegova zahteva zavrnjena.

V postopku, ki je bil opravljen po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92), tožeča stranka ni odgovorila na revizijo, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o vročeni reviziji ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Kolikor toženec trdi, da je ponovno pridobil stanovanjsko pravico na spornem stanovanju, uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno šteli, da je tožencu prenehala stanovanjska pravica na spornem stanovanju z dnem, ko jo je pridobila njegova razvezana žena. Tudi če bi v času po 16.11.1991, ko je prejel odločbo za drugo stanovanje, še živel v spornem stanovanju, ne bi bil uporabnik po določilu prvega odstavka 5. člena ZSR (tega tudi sam ne trdi), status stanovalca po določilu drugega odstavka 5. člena ZSR pa ne bi privedel do tega, da bi pridobil status ožjega družinskega člana po 6. člen SZ, ker ni bil več zakonec imetnice stanovanjske pravice, po dodelitvi stanovanja v V. ul. št. 4 ni živel z njo v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, ni bil z njo v sorodu in do odselitve imetnice stanovanjske pravice ni živel z njo dve leti v ekonomski skupnosti, skratka: ni imel statusa uporabnika po določilu prvega odstavka 5. člena ZSR. Tudi revidentovo izvajanje v zvezi s 149. členom SZ ne pripelje do zanj želenega rezultata, ker ni dokazal, da bi mu bilo celotno stanovanje oddano kot podstanovalcu, saj v reviziji sam trdi, da je bil stanovalec. Enako velja za sklicevanje na 50. člen ZSR, ki ne pride v poštev, ker se ni nezakonito vselil in ker od 16.11.1989 do uveljavitve SZ dne 19.10.1991 nista pretekli dve leti. Zato je zmoten tudi očitek tožeči stranki, češ da v dveh letih ni zahtevala tožnikove izselitve, saj rok po ZSR do uveljavitve SZ ni potekel, SZ pa roka, ki bi varoval nezakonito vseljeno osebo, ne pozna in je po uveljavitvi SZ rok prenehal teči. Je pa utemeljena revizijska graja, da toženca in zlasti mladoletnega otroka ali otrok ni mogoče izseliti v primeru, če je vsaj eden od njiju po materini izselitvi obdržal pravico uporabljati stanovanje. V času, ko je S. R. po razvezi zakonske zveze dne 13.11.1989 postala imetnica stanovanjske pravice, je še veljal ZSR, v oktobru 1991, ko se je odselila v drugo državo, pa je stanovanjska razmerja urejal bodisi ZSR, bodisi SZ, ki je začel veljati 19.10.1991. Če je tedaj še veljal ZSR, je v 19. členu urejal razmere za primer, da imetnik stanovanjske pravice trajno neha uporabljati stanovanje. V drugem odstavku tega člena je omogočal uporabnikom stanovanja, ki so živeli z imetnikom stanovanjske pravice, preden je nehal uporabljati stanovanje, da obdržijo pravico uporabljati stanovanje. Kdo od uporabnikov bi tedaj postal imetnik stanovanjske pravice, bi bilo treba presojati po določilih tretjega, četrtega in petega odstavka 18. člena ZSR, torej analogno primerom, ko imetnik stanovanjske pravice umre. Če pa je v času, ko se je odselila S. R., že veljal SZ, je treba ugotoviti, da je mogoče primer, ko mati pusti v Republiki Sloveniji mladoletnega otroka, sama pa odide v tujino, primerjati z njeno smrtjo. V zvezi s smrtjo najemnika analogno ureja primere tudi SZ v 56. členu, ki enemu od družinskih članov omogoča sklenitev najemne pogodbe. Pri tem ni ovira, da je v danem primeru skupaj z materjo uporabljala stanovanje mladoletna oseba, nasprotno: otroci uživajo posebno varstvo in skrb in sodišča jih morajo še posebej varovati (56. člen Ustave Republike Slovenije, URS, Ur.l. RS, št. 33/91 in 42/97, 3. člen Konvencije OZN o otrokovih pravicah, Ur.l. SFRJ, št. 15/90 in Ur.l. RS št. 35/92 ter 6. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR, Ur.l. SRS št. 14/89 - prečiščeno besedilo ter RS, št. 13/94 in 82/94). Zato je treba popolneje ugotoviti dejansko stanje v zvezi z vprašanjem ali je kateri od mladoletnih otrok po materini izselitvi lahko postal imetnik stanovanjske pravice oz. je pridobil pravico skleniti najemno pogodbo. To bo mogoče ugotoviti s pregledom spisa o razvezi zakonske zveze, spisa o dodelitvi otroka pod opr. št. N 139/91, ki ga navaja toženec, ter z zaslišanjem strank.

Če mladoletni otroci ne morejo sami uveljavljati svojih pravic, so za to odgovorni starši ali eden od njiju, ki mora v skladu s svojimi sposobnostmi in gmotnimi zmožnosti zagotavljati razmere, ki so potrebne za otrokov razvoj (56. člen URS, 27. člen Konvencije ter 107. do 109. člen ZZZDR). V danem primeru je to najbrž otrokov oče, ki iz otrokove pravice lahko izvaja svojo pravico in obveznost, da uporablja sporno stanovanje kot ožji družinski član.

Ker torej sodišči prve in druge stopnje nista uporabili vseh določb materialnega prava, ki bi jih bili morali uporabiti, je podan revizijski razlog napačne uporabe materialnega prava. Ob tem sta nepopolno ugotovili dejansko stanje. Zato je revizijsko sodišče ugodilo reviziji in v celoti razveljavilo prvo in drugo sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (395. člen ZPP). Ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo o glavni stvari, bo odločilo tudi o stroških postopka, vključno z revizijskimi, za katere je sodišče pridržalo odločitev po določilu tretjega odstavka 166. člena ZPP.