Jedro

Podlaga za zahtevek je izključno določba 2. odstavka 72. člena ZDen. Gre za nadomestilo tiste koristi, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec lahko dosegel, če bi nepremičnino (poslovni prostor) sam uporabljal oziroma upravljal. Višina nadomestila se ugotovi na podlagi tržne vrednosti najemnine za poslovni prostor, zmanjšane za davščine in stroške vzdrževanja. Neto najemnina je vsota najemnin, zmanjšana za prometni davek in dohodnino. Osnova za dohodnino se lahko zmanjša za znesek normiranih stroškov v višini 40 % najemnine le v primeru, če je stroške vzdrževanja, upravljanja in obratovanja nosil lastnik (denacionalizacijski upravičenec) sam.

Izrek

Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "1. Tožena stranka G. d.d., Ljubljana, je dolžna plačati tožeči stranki S.K. in R.I.K. 11.976.528,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.9.1999 dalje do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške, odmerjene na 1.619.850,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.4.2000 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

3. Kar se zahteva več, se zavrne." V ostalem se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanih a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške, odmerjene na 114.537,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.10.2001 dalje do plačila, vse v 15. dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

V ponovnem sojenju je prvostopno sodišče naložilo toženi stranki plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 6.823.759,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.9.1999 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Prisojeni znesek predstavlja odškodnino po 2. odstakvu 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Ur. list RS št. 27/91 in nadaljnji). Gre za povračilo za izgubo koristi, ki bi jo tožnici dosegli, če bi sporni poslovni prostor v Ljubljani uporabljali v času denacionalizacijskega postopka od 11.3.1992 do 16.11.1994. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka, izpodbija zavrnilni del sodbe in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je znašala izgubljena korist, ob upoštevanju vseh davščin, ki bi jih morala plačati tožeča stranka, 160.497 DEM oz. 16.144.120,00 SIT. Od navedenega zneska je prvostopno sodišče odbilo 40 % normiranih stroškov, to je 64.199 DEM oz. 6.457.668,20 SIT. Nadalje je odbilo še valorizirani znesek s strani tožene stranke plačanega zneska na podlagi pravnomočnega dela sodbe v višini 28.459,50 SIT. Prvostopno sodišče je torej odbilo skupaj kar 92.658,50 DEM in je prišlo do zneska 67.838,50 DEM oz. 6.823.759,00 SIT, ki ga je v izpodbijani sodbi prisodilo, na način, ki nima pravne podlage v določbah materialnega prava (ZDen, Zakon o dohodnini, ZOR). Na podlagi pravnomočne sodbe je bila dolžna tožena stranka plačati glavnico 2.013.000,00 SIT in zakonske zamudne obresti, dne 24.6.1998 pa je nakazala znesek 2.666.566,50 SIT. Ob upoštevanju tečaja DEM na dan plačila, je navedeni znesek predstavljal 28.459,50 DEM. Od zneska ugotovljene izgubljene koristi je sodišče odštelo plačano glavnico in zamudne obresti, kar ni pravilno. Kot valorizirani znesek izpolnjene obveznosti bi sodišče lahko odštelo le glavnico. Upoštevanje plačanih zamudnih obresti kot plačila temeljnega dolga bi tudi pomenilo, da bi bil dolg manjši, čim dlje bi dolžnik zavlačeval z izpolnitvijo temeljne obveznosti. Zavrnitev zahtevka za tolarsko protivrednost 6.975,30 DEM oz. za 701.633,60 SIT (upoštevaje tečaj za DEM z dne 23.9.1999) ni bila utemeljena. Ker gre le za pravno vprašanje predlaga tožeča stranka spremembo sodbe tako, da se tožeči stranki prisodi še 701.633,60 SIT z obrestmi. Tožeča stranka v pritožbi nadalje trdi, da je napačen odbitek zneska 64.199,00 iz naslova 40 % normiranih stroškov v korist tožene stranke. Tožena stranka ni predložila nobenega odkaza, da bi imela kakršenkoli strošek iz naslova vzdrževanja. Teh stroškov tožena stranka ni imela. Nepremičnine namreč ne le da ni vzdrževala, uporabljala jo je tako, da je skoraj propadla. Zaradi dolgoletnega nevzdrževanja bo morala tožeča stranka na vrnjeni nepremičnini obnoviti praktično vse in za popravilo zgradbe bo porabila ne le celoten znesek, ki ga dolguje tožena stranka, ampak tudi vse zneske iz nekajletnih najemnin, ki jih po vrnitvi poslovnega prostora z oddajanjem v najem prejema tožeča stranka. Zaradi vložitve celotne izgubljene koristi v nujno potrebno obnovo tožeča stranka ne bi plačala prav nobenega davka iz naslova dohodkov iz premoženja (67. člen Zakona o dohodnini). Sicer pa pri izračunu izgubljene koristi ni mogoče upoštevati amortizacije, kar je potrdil izvedenec, saj je amortizacija ekonomska in ne pravna kategorija in pomeni postopno zmanjševanje vrednosti osnovnih sredstev v ekonomskem procesu, tako da tožena stranka sredstev amortizacije ni nikomur plačevala, zlasti pa jih ni plačevala oz. obračunavala za račun in v korist tožeče stranke. Prvostopno sodišče je kljub pravilnemu stališču o neodštevanju amortizacije pri izračunu izgubljene koristi amortizacijo vendarle upoštevalo, zaradi česar gre za zmotno uporabo materialnega prava, ki narekuje spremembo sodbe. Z nepravilno uporabo 2. odstavka 72. člena ZDEN in Zakona o dohodnini, ki amortizacije ne omenjata, je sodišče toženi stranki "podarilo" kar 64.199,00 DEM oz. 6.457.668,20 SIT. Od ugotovljene izgubljene koristi je ta znesek enostavno odštelo, čeprav se normirani stroški v smislu 67. člena Zakona o dohodnini lahko priznavajo le tistim, ki so zavezanci za davek od dohodkov iz premoženja, poleg tega pa so normirani stroški inštitut davčnega prava, ki pomenijo le-to, da se za v zakonu pavšalno določen znesek zmanjša osnova za obračun davka. Normirani stroški zato ne morejo predstavljati podlage za zmanjšanje izgubljene koristi za 40%, ampak lahko predstavljajo le zmanjšanje osnove pri obračunu davka. Tožena stranka ni zatrjevala, da bi imela z nepremičnino kakršnekoli stroške. Če bi jih imela, bi bila do povrnitve upravičena, vendar v obsegu, ki ga določa 2. odstavek 72. člena ZDen. Sodišče pa ji je iz naslova sicer neobstoječih stroškov priznalo kar 64.199 DEM. Tožeča stranka zato predlaga, da se ji prisodi tudi z izpodbijano sodbo neutemeljeno zavrnjenih 64.199 DEM oz. 6.457.668,20 SIT. Tožeča stranka predlaga spremembo sodbe tako, da se ji prisodi še 7.159.301,80 SIT (64.199 DEM + 6.975,30 DEM) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.9.1999 dalje do plačila in da se ustrezno spremeni tudi izrek o stroških postopka.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. V pritožbi predlaga spremembo obsodilnega dela sodbe in zavrnitev zahtevka za plačilo zneska 6.823.759,00 SIT, podredno pa razveljavitev sodbe. Stališče prvostopnega sodišča, da je pravna podlaga tožbenemu zahtevku 2. odstavek 72. člena ZDen, je napačno. Citirana zakonska določba ne določa, da gre upravičencem ali njihovim pravnim naslednikom odškodnina iz tega naslova za čas od uveljavitve ZDEN dalje. Široka interpretacija po načelu sklepanja a contrario je nedopustna, neprimerna in neživljenjska. Odškodnina pomeni kategorijo, o kateri govori ZOR v 2. oddelku. V kolikor ni podana odškodninska odgovornost, ne more biti govora o odškodnini. Če pa gre za odškodnino, bi morala biti določena odgovorna oseba ("krivec"), če pa krivda ni potrebna, bi takega "krivca" moral določati zakon in to kvečjemu državo ali kakšen paradržavni sklad. Zato tožena stranka ugovarja pasivno legitimacijo za plačilo odškodnine. V tem postopku je položaj zavezanca, ki je bil imetnik pravice uporabe oz. lastnik, bistveno slabši od najemnika, ki ima manjšo pravico. Dejansko se v tem postopku od lastnika poslovnega prostora zahteva, da plača nelastniku za čas od vložitve zahteve za denacionalizacijo tržno najemnino. Sodišče obrazlaga, da ne bi bilo teh težav, če bi tožena stranka sporno nepremičnino vrnila takoj ob uveljavitvi ZDEN. Pri tem spregleda, da je bila vrnitev nepremičnine v denacionalizacijskem postopku negotova do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. V kolikor bi tožena stranka vrnila poslovni prostor pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, bi se njej in njeni odgovorni osebi očitalo oškodovanje družbenega premoženja. Tožeča stranka je predmetni poslovni prostor izročila v posest celo nekaj let prej, kot je bilo določeno v odločbi o denacionalizaciji. Stališče tožene stranke je, da tožnicama ne dolguje nikakršne odškodnine. Tožena stranka ni storila ničesar, zaradi česar bi tožnicama lahko odškodninsko odgovarjala. S postopkom denacionalizacije ni zavlačevala. Poleg temelja ugovarja tožena stranka tudi višini zahtevka. Njena eventualna obveznost bi bila lahko podana zgolj na podlagi kondikcijskega zahtevka, če bi tožena stranka imela določeno korist s poslovanjem v spornih prostorih. Vendar pa korist ni bila večja od poslovnega rezultata, če pa bi pričakovala, da bo morala plačevati tržno najemnino v višini 60 oz. 55 DEM na m2 na mesec, bi svojo poslovno dejavnost v teh prostorih že zdavnaj opustila. Dejavnost tožene stranke namreč ne prenese najemnine v tako ekstremni višini. Glede na navedeno je korist tožene stranke bistveno manjša od eventualno tržne najemnine. Sodišče se je pri odločanju o višini zahtevka oprlo na mnenje izvedenca gradbene stroke, ki pa je izhajal iz podatkov, katere je v spis dostavila tožeča stranka. Pri tem gre za podatke publikacij za promet z nepremičninami, ki objavljajo najemnine, kakršne želijo doseči in ne dejansko realizirane najemnine, zato ti podatki ne kažejo dejanskih najemnin, ker agencije živijo od provizije, je njihov interes, da so najemnine čim višje. Tožena stranka je predlagala dokaze, ki jih prvostopno sodišče ni izvedlo, pri ugotovitvah sodišča prve stopnje pa je bilo nekaj hudo narobe, saj je očitno že iz bruto zneska tržne najemnine, ki naj bi za obdobje manj kot 31 mesecev znašala skoraj toliko, kolikor znaša vrednost poslovnega prostora (213.436 DEM). Kako nerealno je ugotovljena višina tržne najemnine (60 oz. 55 DEM na m2 na mesec) je še posebej razvidno iz oglasov, ki jih je tožena stranka predložila. Izvedenec je sicer ugotovil tržno najemnino na podlagi podatkov publikacij podjetij za promet z nepremičninami, ni pa se ugotavljalo, kakšno korist bi tožnici dosegli, če bi nepremičnino sami uporabljali oz. upravljali. Nadalje je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ko so razlogi izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju. Sodišče namreč kot izhodišče za prisojeni znesek vzame znesek 160.497 DEM iz preglednice št. 3 dopolnjenega izvedenskega mnenja izvedenca S.L.. Preglednica št. 3 pa je dejansko enaka preglednici prvotnega izvedenskega mnenja z dne 28.6.1999, le da vsebuje še tri dodatne stolpce, pri čemer so upoštevani pri izračunu davčnih obveznosti po tej preglednici normirani stroški 40 % v korist tožeče stranke. Ker je sodišče hkrati pravilno zavzelo stališče, da ni moč upoštevati normiranih stroškov v korist tožnic, ki v predmetnem obdobju nista bili lastnici, temveč se nasprotno upoštevajo normirani stroški v korist tožene stranke, ki jih je tudi dejansko imela, je podano nasprotje med razlogi sodbe. Ob razlogovanju sodišča prve stopnje bi bilo treba vzeti kot izhodišče zadnji spodnji znesek na desni strani pregledanice št. 2, to je znesek 140.459 DEM in bi tako ob pravilnem razlogovanju znašala obveznost tožene stranke 55.815,90 DEM (140.459 DEM minus 56.183,60 DEM minus 28.459,50 DEM). Tako dobljeni znesek pa bi bilo treba ob upoštevanju tečaja SIT za DEM na dan zaključka glavne obravnave preračunati v tolarsko protivrednost, saj gre za "nečisto denarno terjatev" in tečejo zakonite zamudne obresti šele od sodbe sodišča prve stopnje dalje. Tožena stranka se zato izrecno pritožuje tudi zoper tek zamudnih obresti. Pritožuje se tudi zoper izrek o pravdnih stroških, saj je nerazumljivo, da je sodišče ocenilo uspeh tožnic na 75 %, ko sta v tem postopku vtoževali v posameznih obdobjih tudi glavnico preko 20.000.000,00 SIT, ko je bilo prisojenih končno 6.823.759,00 SIT. Iz obrazložitve ni razvidno, kako je sodišče prišlo do ogromnega zneska prisojenih pravdnih stroškov tožeči stranki in očitno bistveno manjšega zneska pri toženi stranki. Sodba ne vsebuje razlogov in je ni mogoče preveriti. Sodišče bi moralo bolj kritično presojati potrebnost hiperprodukcije pripravljalnih vlog tožeče stranke in nasprotno upoštevati kot potrebne vse priglašene stroške tožene stranke. V nasprotju z dosedanjo sodno prakso je sodišče od posameznih zneskov priznanih potrebnih stroškov tožeče stranke priznalo zakonite zamudne obresti že od nastanka teh stroškov dalje in ne šele od izdaje sodbe dalje, pri čemer je priznalo obresti od teh stroškov v celoti, kakor da bi tožeča stranka uspela s 100 %.

Pritožbi obeh strank sta delno utemeljeni.

Tožnicama je bil z odločbo o denacionalizaciji z dne 6.4.1994, ki je postala pravnomočna dne 16.11.1994, vrnjen v last poslovni prostor v Ljubljani, v površini 106,41 m2. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo tožnicama po 2. odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji prisodilo odškodnino zaradi nemožnosti uporabe poslovnega prostora za čas od 11.3.1992 do 16.11.1994 v znesku 6.823.759,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Tožena stranka v pritožbi vztraja, da ne dolguje nikakršne odškodnine in enako kot med postopkom vztraja pri svojem ugovoru proti temelju zahtevka. To vztrajanje je nepotrebno, saj je sodna praksa že zdavnaj zavzela jasna stališča glede tovrstnih zahtevkov (primerjaj sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 218/97, II Ips 241/98 in II Ips 242/98, itd.), pritožbene trditve pa so zmotne, saj je v tej zadevi pritožbeno sodišče že v prejšnji odločbi opr. št. I Cp 594/97 z dne 22.4.1998 natančno obravnavalo ugovore tožene stranke glede temelja in glede pasivne legitimacije ter jih z izčrpno obrazložitvijo zavrnilo. Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, da je podlaga za zahtevek tožeče stranke izključno 2. odstavek 72. člena ZDen, ne pa določbe Zakona o obligacijskih razmerjih o odškodnini ali o neupravičeni pridobitvi. Pritožbeno sodišče pritrjuje vsem razlogom izpodbijane sodbe o podlagi zahtevka, predvsem, da ne gre za odškodnino (čeprav govori zakon o odškodninskih zahtevkih), ampak za nadomestilo oz. odmeno za izgubo tiste koristi, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec lahko dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oz. upravljal. Pravilna je razlaga prvostopnega sodišča 2. odstavka 72. člena ZDen po načelu sklepanja a contrario, po kateri se ugotovi obdobje, za katero se nadomestilo zaradi izigube koristi priznava, torej od dneva uveljavitve ZDen dalje oz. v obravnavanem primeru, glede na delno pravnomočnost prejšnje sodbe, za čas od 11.3.1992 dalje. Da pa je pasivno legitimirana in za plačilo zadolžena tožena stranka, je posledica za tožečo stranko ugodne odločbe o denacionalizaciji, v kateri je bila tožena stranka zavezanec, ker je bila "lastnik" (imetnik pravice uporabe) spornega poslovnega prostora in je tega uporabljala oz. upravljala v obdobju od uveljavitve ZDen do izročitve tožeči stranki. Kot taka je zato le tožena stranka pasivno legitimirana za zahtevke iz 2. odstavka 72. člena ZDen, pri čemer je bila vrnitev nepremičnine v denacionalizacijskem postopku res negotova do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, kot trdi pritožba, kar pa je značilno za večino postopkov. Ker je bil za tožečo stranko izid postopka denacionalizacije uspešen, ji gre upravičenje do obravnavanih zahtevkov od trenutka, ko da to pravico zakon sam. Zato so ostale pritožbene trditve v zvezi s temeljem zahtevka nerelevantne in nanje ni potrebno še dodatno odgovarjati. Bistveno je torej, da gre za specifično pravno naravo zahtevkov iz 2. odstavka 72. člena ZDen, ti zahtevki pa grejo denacionalizacijskemu upravičencu v breme denacionalizacijskega zavezanca za čas od uveljavitve ZDen dalje. Višino nadomestila iz naslova nemožnosti uporabe poslovnega prostora je prvostopno sodišče ugotovilo s pomočjo izvedenca J.S., ki je podal izvedensko mnenje o tržni vrednosti najemnine za sporne poslovne prostore za obdobje 1992 do 1994 v višini 60 oz. 55 DEM za m2 na mesec. Pritožbeno sodišče nima pomislekov proti upoštevanju tržne najemnine kot izhodišča za ugotavljanje izgubljene koristi tožeče stranke. Bistveno je namreč, kolikšno korist bi upravičenec sam dosegel, če bi poslovni prostor lahko uporabljal oz. upravljal, ga na primer oddajal v najem s tržno najemnino. Pri tem ni mogoče upoštevati pritožbenih trditev tožene stranke, ki nasprotuje višini zahtevka, da je bila korist tožene stranke bistveno manjša od eventualne tržne najemnine in da korist tožene stranke ni bila večja od poslovnega rezultata, ustvarjanega v predmetnem lokalu. Take pritožbene trditve niso relevantne, kajti v obravnavanem primeru ne gre za klasičen obogatitveni zahtevek, ko se ugotavlja na eni strani prikrajšanje in na drugi korist, temveč za specifično ureditev po 2. odstavku 72. člena ZDen, ko se ne ugotavlja obseg pridobljene koristi za denacionalizacijskega zavezanca, temveč izključno izgubljena korist denacionalizacijskega upravičenca, ki mu gre zaradi ključnega namena zakona, to pa je popravka krivic. Zato višina "odškodnine" oz. nadomestila ne more biti odvisna od poslovnih rezultatov iz dejavnosti tožene stranke v spornem obdobju. Upravičenec lahko utemeljeno pričakuje povprečno tržno najemnino, ki bi jo lahko prejemal, če bi sam oddajal v najem poslovne prostore, seveda po odbitku stroškov za davščine in za stroške vzdrževanja. Konkretno pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge izpodbijane sodbe o povprečni vrednosti tržnih najemnin in ne sprejema pritožbenih trditev, češ da je izvedensko mnenje samo s seboj v nasprotju, pa temelji na podatkih nepremičninskih podjetjih, ki jih je v spis dostavila tožeča stranka. Nasprotja v izvedenskem mnenju ni, ker gre za različni najemnini in sicer predpisano ter tržno in prav slednjo je utemeljeno uporabiti pri izračunu obsega izgubljene koristi. Kar pa se tiče podatkov nepremičninskih podjetij, so pritožbene trditve neutemeljene, saj tožena stranka ni predložila kakšnih drugih podatkov oz. ni dokazala netočnosti uporabljenih podatkov in so njene trditve o dejanskih nižjih tržnih najemninah poslovnih prostorov ostale nedokazane. Nasprotno je iz njenega lastnega ravnanja oddajanja dela spornih poslovnih prostorov T. H. v obsegu cca 20 m2 razvidno, kot je z listinami izkazala tožeča stranka, da je tožena stranka sama zaračunavala najemnino 61.000,00 SIT mesečno in kasneje 71.000,00 SIT mesečno, kar ob upoštevanju tečajev DEM za sporno obdobje gledano povprečno presega znesek najemnine 50 DEM na m2 na mesec. Že lastno ravnanje tožene stranke v primeru najemnika H. je demantiralo pritožbene trditve, sicer pa je imelo prvostopno sodišče v izvedenskem mnenju, utemeljenem v dokumentaciji, dovolj podlage za ugotovitev povprečne tržne najemnine predmetnega poslovnega prostora v spornem času in so nasprotne pritožbene trditve tožene stranke neutemeljene. Pri ugotavljanju, kakšno korist bi imela tožeča stranka, če bi takoj ob uveljavitvi ZDen dobila poslovni prostor v last, je izhodišče zgoraj navedena najemnina, vendar ne celotna, temveč zmanjšana za davščine in za stroške vzdrževanja poslovnega prostora, če jih je kril zavezanec. Prvostopno sodišče se je, upoštevaje trditve obeh pravdnih strank in predložene dokaze, oprlo predvsem na izvedensko mnenje izvedenca S.L.. Na tej podlagi je ugotovilo izgubljeno korist tožeče stranke v znesku 6.823.759,00 SIT in ta znesek dosodilo obema tožnicama, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Pri tem predstavlja ta znesek tolarsko protivrednost zneska 67.838,50 DEM po tečaju DEM na dan 23.9.1999 (1 DEM = 100,5883 SIT). Navedeni znesek izpodbijata obe stranki in zatrjujeta zmoten izračun, tožena stranka uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, češ da so razlogi sodbe med seboj v nasprotju, saj je sodišče prve stopnje kot izhodišče za prisojeni znesek vzelo znesek 160.497 DEM iz preglednice št. 3 dopolnjenega izvedenskega mnenja izvedenca S.L., kjer so upoštevani pri izračunu davčnih obveznosti po tej preglednici normirani stroški 40 % v korist tožeče stranke, hkrati pa je sodišče pravilno zavzelo stališče, da ni mogoče upoštevati normiranih stroškov v korist tožnic. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre pri izračunu višine izgubljene koristi za delno zmotno uporabo materialnega prava in sicer določb 2. odstavka 72. člena ZDEN in Zakona o dohodnini. Po mnenju pritožbenega sodišča ne gre za zatrjevano kršitev postopka, temveč gre ob pravilnih ugotovitvah dejanskega stanja za zmotno uporabo materialnega prava, ki je pripeljala do napačne končne odločitve. Sporna so samo pravna vprašanja, zaradi česar je imelo pritožbeno sodišče v 4. točki 358. člena ZPP podlago za spremembo prvostopne sodbe. Obe stranki sprejemata izvedensko mnenje in dopolnitev sodnega izvedenca S.L., ki je podal dve varianti mnenja o neto najemnini za obdobje od 11.3.1992 do 16.11.1994 za površino poslovnega prostora 106,4 m2, ob upoštevanju mesečne najemnine 60 DEM na m2 na mesec oz. 55 DEM na m2 na mesec. Neto najemnina je vsota najemnin za sporno obdobje, zmanjšana za davčne obveznosti, to je za 5 % prometni davek in za dohodnino. Če bi bili tožnici v spornem obdobju lastnici, bi iztržili najemnino, plačati pa bi morali navedeni davščini, zato je za ugotovitev izgubljene koristi iz 2. odstavka 72. člena ZDEN nujno odštevanje davčnih obveznosti. Izvedenec S.L. je pripravil dve preglednici na list. št. 223 in 224, prvostopno sodišče pa je štelo kot pravilno preglednico št. 3 na list. št. 224 in je za osnovo nadaljnjemu izračunu upoštevalo tam navedeni neto znesek najemnin 160.497 DEM. V tem delu je utemeljena pritožba tožene stranke, ki opozarja, da je ob pravilnem izračunu dohodnine treba vzeti kot izhodišče izvedenčevo variantno preglednico št. 2, kjer je izračunan neto znesek najemnine 140.459 DEM, ker normiranih stroškov v višini 40 % najemnine ni mogoče upoštevati pri izračunu davčnih obveznosti v korist tožeče stranke, kar je prvostopno sodišče v sodbi sicer izrecno ugotovilo. Temu je pritrditi, pri čemer je pojasniti, kar sicer izhaja tudi iz izvedenskega mnenja, da je za izračun neto najemnine treba odšteti dohodnino, ki ni zmanjšana za normiranih 40 % stroškov. V dohodnino spada davek od dohodkov in premoženja, v primeru oddajanja poslovnega prostora pa je osnova za ta davek letni znesek najemnine, zmanjšan za razne stroške v normirani višini 40 % od najemnine. Za obravnavano zadevo pride v poštev Zakon o dohodnini - prečiščeno besedilo, Ur. list RS št. 14/92 in Zakon o dohodnini, Ur. list RS št. 71/93, ki pravkar navedeno določata v 66. oz. 67. členu. Do zmanjšanja osnove za davek od dohodkov v normirani višini 40% pride v primeru, če stroške tekočega in investicijskega vzdrževanja, upravljanja in obratovanja plačuje lastnik sam. V izpodbijani sodbi je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da tožnici navedenih stroškov v obravnavanem obdobju nista plačevali in jima zato pavšalnih stroškov v višini 40 % najemnine ni mogoče upoštevati v njuno korist. To pomeni, da ni podlage za zmanjšanje osnove za davek od dohodkov oz. posledično za zmanjšanje osnove za dohodnino za znesek normiranih stroškov v višini 40 % in je potrebno upoštevati kot odbitno postavko celotno nezmanjšano dohodnino, na kar je v nekaterih svojih vlogah pristajala tudi tožeča stranka. Ob pravilni uporabi določb Zakona o dohodnini je pravilna izvedenčeva varianta po preglednici 2 (list. št. 223), kjer je izračunana neto najemnina po odštetju davčnih obveznosti, za izračun katerih se davčna osnova ni znižala za normiranih 40 % stroškov. Pravilen rezultat neto najemnine za sporno obdobje v tej zadevi je torej 140.459 DEM (ne pa 160.497 DEM, kot je zmotno prišlo do zaključka prvostopno sodišče). Prvostopno sodišče je menilo, da je treba 40 % normiranih stroškov priznati prejšnjemu lastniku, to je toženi stranki in je zato 40 % od zneska neto najamnine 160.497 DEM, to je znesek 64.199 DEM odštelo od neto najemnine in prišlo do nadaljnjega zneska 96.298 DEM, kar naj bi bil znesek celotne izgubljene koristi za poslovne prostore v izmeri 106,4 m2. Prav ima pritožba tožeče stranke, da za ta odbitek v tej zadevi ni pravne podlage v nobeni od določb materialnega prava (ZDen, Zakon o dohodnini, ZOR). Normirani stroški v višini 40 % od najemnine so predvideni v obeh zgoraj citiranih zakonih o dohodnini le za zmanjšanje osnove pri obdavčitvi oz. pri obračunu davka. Zaradi upoštevanja normiranih stroškov v višini 40 % sta davek od dohodkov in dohodnina nižja, kot je bilo pojasnjeno zgoraj in kar je bilo pomembno za ugotovitev neto najemnine, to je najemnine, zmanjšane za davščine. Noben drug predpis, relevanten v tej zadevi, ne predvideva upoštevanja normiranih stroškov, to je stroškov, ki jih ni treba dokazovati in ki se avtomatično upoštevajo v višini 40 % od najemnine. Ne v 2. odstavku 72. člena ZDen in ne kje drugje ni podlage za zmanjšanje izgubljene koristi, izračunane na podlagi najemnine, za 40%. Ko je torej prvostopno sodišče odštelo 64.199 DEM kot 40 % normiranih stroškov, ki jih zakonodajalec priznava prejšnjemu lastniku, je zmotno uporabilo materialno pravo. Zakonodajalec ne priznava nobenih normiranih ali pavšalnih stroškov. Res pa so po 2. odstavku 72. člena ZDen možni "odškodninski zahtevki" iz naslova vzdrževanja nepremičnin za čas od uveljavitve ZDen do izdaje odločbe o denacionalizaciji. V procesnem smislu bi imela tožena stranka možnost nasprotne tožbe ali pobotnega ugovora ali eventualno neformalnega zatrjevanja zneskov, ki jih je porabila za vzdrževanje predmetnega poslovnega prostora, zaradi katerih bi bil znesek izgubljene koristi denacionalizacijskega upravičenca pač zmanjšan. V tej pravdi pa tožena stranka obstoja takih stroškov sploh ni zatrjevala in ne dokazovala oz. dokazala. Zato je pritrditi tožeči stranki, da ni bilo nikakršne podlage za odštevanje zneska 64.199 DEM od skupnega zneska neto najemnin oz. je bilo neutemeljeno zavrnjenih 64.199 DEM in sicer v tolarski protivrednosti, kar je narekovalo spremembo izpodbijane sodbe. Izgubljena korist v smislu 2. odstavka 72. člena ZDEN je torej ob pravilnem upoštevanju neto najemnine znašala 140.549 DEM (brez odbitka zneska 64.199 DEM). Ta znesek se nanaša na celoten poslovni prostor v izmeri 106,4 m2. Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da je tožena stranka tožeči stranki na podlagi predhodno pravnomočne delne sodbe že izplačala dne 17.6.1998 2.666.566,50 SIT, s čemer sta tožnici dobili plačano korist od uporabe poslovnih prostorov v površini 19,21 m2. Valorizirani znesek v višini 28.459,50 DEM je prvostopno sodišče odštelo od poprej ugotovljene izgubljene koristi za celotno nepremičnino. Ponovno je pritrditi tožeči stranki, da gre za zmoten izračun. Tožena stranka je dne 24.6.1998 plačala 2.666.566,50 SIT, pri čemer je nesporno, da je 2.013.000,00 plačala kot glavnico in 653.566,50 SIT kot zamudne obresti od te glavnice. Kot delno plačilo celotne obveznosti je prvostpno sodišče neutemeljeno upoštevalo vsoto glavnice in obresti ter to vsoto valoriziralo in odštelo od celote. Po 277. členu ZOR so obresti objektivna posledica zamude in se dolgujejo poleg glavnice. Tožena stranka je torej plačala del obveznosti in pripadajoče obresti, torej se ji naloži v plačilo še preostanek obveznosti in temu pripadajoče obresti. Od glavnice je torej mogoče odšteti samo glavnico oz. konkretno, od ugotovljene izgubljene koristi za celoto v zmnesku 140.549 DEM je odšteti že plačanih 21.484,17 DEM (2.013.000,00 : 93,6969 = 21.484,168 DEM). Le na ta način je pravilno upoštevano predhodno plačilo, kajti znesek 653.566,50 SIT, ki ga je tožena stranka plačala istočasno z glavnico, je predstavljal plačilo zamudnih obresti, ki jih je moral plačati dodatno zaradi zamude. Zaključiti je torej, da pravilna uporaba materialnega prava narekuje spremembo sodbe in sicer mora tožena stranka plačati tožeči stranki nadomestilo za izgubo koristi zaradi nezmožnosti uporabe poslovnega prostora v znesku 119.064,83 DEM v tolarski protivrednosti, ker znaša nadomestilo koristi za celotno nepremičnino 140.549 DEM, ker pa je tožena stranka že opravila plačilo po delno pravnomočni prejšnji sodbi v valoriziranem znesku 21.484,17 DEM, ostaja za plačilo 119.064,83 DEM v tolarski protivrednosti. Pri obravnavanem zahtevku tožeče stranke gre za "nečisto" denarno terjatev in bi se povračilo lahko ugotavljalo po razmerah oz. cenah ob sojenju, ni pa ovir za upoštevanje razmer oz. cen na kakšen prejšnji datum. Prvostopno sodišče je upoštevalo stanje na dan 23.9.1999, ugotovilo znesek koristi na navedeni dan in izračunalo tolarsko protivrednost DEM na dan 23.9.1999 po tečaju 1 DEM = 100,5883 SIT. Pritožbeno sodišče nima pomislekov proti taki metodi in proti prisoji zakonskih zamudnih obresti od na dan 23.9.1999 preračunane tolarske protivrednosti DEM ter so nasprotne pritožbene trditve tožene stranke neutemeljene. Zaradi odločitve o spremembi sodbe je bilo treba spremenjeni znesek nadomestila za izgubljeno korist v znesku 119.064,83 DEM preračunati po tečaju 1 DEM = 100,5883 SIT, kar pomeni 11.976.528,80 SIT, kar je materialnopravno gledano pravilni znesek, ki ga mora tožena stranka plačati tožeči stranki. Rezultat obeh pritožb je torej sprememba prvostopne sodbe in toženkina obveznost plačila zneska 11.976,528,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.9.1999 dalje do plačila, kar sta pravdni stranki v pritožbah zahtevali drugače ali več pa je bilo treba kot neutemeljeno zavrniti. Glede pravdnih stroškov je treba pritrditi toženi stranki, da so materialnopravno zmotno prisojeni nekateri pravdni stroški posebej z zamudnimi obrestmi že od nastanka teh stroškov dalje in ne šele od izdaje sodbe dalje. Za tako ločeno priznavanje posameznih vrst stroškov (za izvedenska mnenja) ni podlage, kajti povračilo pravdnih stroškov ene stranke drugi stranki v pravdnem postopku zapade šele z odločitvijo sodišča ter tečejo za vse vrste stroškov zamudne obresti od izdaje sodbe dalje. Glede uspeha tožena stranka neutemeljeno oporeka metodi prvostopnega sodišča, ki je posebej upoštevalo uspeh strank po temelju in uspeh po višini. Pritrditi je, da je tožeča stranka po temelju uspela v celoti, torej s 100 %, po višini pa je uspela, upoštevaje že prej pravnomočni del sodbe, s tolarsko protivrednostjo 140.549 DEM oz. 14.137.585,00 SIT. Res je, kot pravi pritožba, tožeča stranka uveljavljala zahtevek preko 20.000.000,00 SIT, konkretno 20.954.867,00 in kasneje 19.473.862,00 SIT, še kasneje pa je po delnem plačilu tožene stranke zahtevek zmanjšala, vendar predstavlja v celoti prisojeni znesek nadomestilo v primerjavi z vtoževanim zneskom 20.000.000,00 SIT uspeh v višini približno 70 %, upoštevaje tudi 100 % uspeh po temelju (ki je bil ves čas sporen) pa je treba upoštevati kot celoto uspeh tožeče stranke v višini 85 %, uspeh tožene stranke, ki je vsemu nasprotovala, pa do 15 %. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških in je v skladu z 2. odstakvom 154. člena ZPP naložilo toženi stranki, da povrne tožeči stranki 1.619.850,00 SIT pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje prvostopne sodbe, to je od 3.4.2000 dalje. Odočitev o stroških temelji na vloženih stroškovnikih obeh pravdnih strank, pri čemer je bilo treba upoštevati samo potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP. Glede na pritožbene trditve tožene stranke o hiperprodukciji pripravljalnih vlog tožeče stranke je pritožbeno sodišče preverilo stroškovnik tožeče stranke in ugotovilo utemeljenost teh trditev v zvezi s pripravljalnimi spisi z dne 15.9.1997 (list. št. 94) in z dne 4.10.1999 (list. št. 189), ko je tožeča stranka brez potrebe v kratkem času vložila po dva pripravljalna spisa zaporedoma. Stroškov za navedeni pripravljalni vlogi torej ni bilo mogoče priznati kot potrebnih stroškov. V preostalem pa je pritožbeno sodišče ugotovilo znesek potrebnih stroškov tožeče stranke v skladu z Ovetniško tarifo in upoštevaje dejanske stroške za izvedence v skupnem znesku 2.248.234,00 SIT, glede na 85 % uspeh pa gre tožeči stranki povrnitev pravdnih stroškov v znesku 1.911.000,00 SIT. Pravilen obračun stroškov tožene stranke, odmerjen po Odvetniški tarifi, po Zakonu o sodnih taksah ter glede stroškov za izvedenca je znašal v celoti 1.940.993,00 SIT, ob upoštevanju 15 % uspeha pa gre toženi stranki povrnitev 291.150,00 SIT pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotanju stroškov mora torej tožena stranka tožeči stranki povrniti 1.619.850,00 SIT pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.4.2000 dalje. V pritožbenem postopku je tožena stranka uspela v minimalnem obsegu, tožeča stranka pa v znatnem obsegu, tako da je bil rezultat obeh pritožb sprememba oz. zvišanje obsodilnega dela sodbe za 5.152.769,80 SIT. To pomeni, da mora tožena stranka sama trpeti svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa mora povrniti njene pritožbene stroške, glede na doseženi uspeh. Za opisano spremembo sodbe gre tožeči stranki po Odvetniški tarifi nagrada za pritožbo v znesku 875 točk ter 10 % povišanje za zastopanje dveh strank (87,5 točk), to je skupaj z DDV 114.537,00 SIT, kar mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v 15. dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje drugostopne sodbe, to je od 10.10.2001 dalje.