Jedro

Kljub temu, da je nesporno, da cesta in odlok o kategorizaciji obstajata, organ ni mogel brez zahteve stranke odločati o razlastitvi po drugem postopku, npr. po ZUreP-1. Postopki razlastitve so predlagalni postopki in se ne vodijo po uradni dolžnosti. Vlagateljica zahteve za razlastitev je bila RS, ki je z vložitvijo zatrjevala, da ji pripada pravica do lastništva spornih parcel na podlagi ZJC-B. Vlagateljica s svojim zahtevkom, ki je bil ob uveljavljanju pravice utemeljevan na določeni pravni podlagi, razpolaga, organ pa ni dolžan na podlagi načela materialne resnice (8. člen ZUP) raziskovati, ali pripada vlagateljici enaka pravica tudi na drugih pravnih podlagah, in v tej zvezi po uradni dolžnosti ugotavljati dejansko stanje. Tožbeni ugovori v smeri, da bi bilo treba odločiti o razlastitvi po drugih podlagah, so zato neutemeljeni, kljub temu da sodišče soglaša s tožnikom, da je nujno sedanje nepravno stanje, ko obstaja zaradi zgrajene državne ceste tožniku le gola lastninska pravica, urediti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo Državnega odvetništva RS za razlastitev nepremičnin parc. št. 2215/36 in 2215/48 obe k.o. ..., katerih solastnik do 1/10 je tožnik. V obrazložitvi je navedel, da je odločal o zahtevi razlastitvene upravičenke, ki jo je ta utemeljila na določbah 19. člena Zakona o javnih cestah -B (ZJC-B). V postopku je ugotovil, na podlagi potrdila Ministrstva za infrastrukturo št. 3761-17/2019-865, da državna cesta R3-656/3650 Dragalji – Zgornji Čačič – Osilnica, na dan uveljavitve ZJC-B dne 19. 10. 2005 še ni potekala po navedenih nepremičninah, saj je bila dograjena leta 2010 in kategorizirana na podlagi Uredbe o kategorizaciji državnih cest, zato v zadevi nista komulativno izpolnjena oba pogoja, zato je zahtevo za razlastitev zavrnil. 2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil, v zvezi z utemeljevanjem pravnega interesa tožnika pa je navedel, da postopek po ZJC-B ni dopusten, postopek bi bilo treba izvesti po Zakonu o urejanju prostora (ZUreP-1) in na njegovi podlagi ugotavljati obstoj javne koristi, vendar razlastitvena upravičenka, ki z zahtevkom razpolaga, zahtevka v tej smeri ni spremenila oziroma dopolnila. Ugovore, ki se nanašajo na sam postopek razlastitve, na višino odškodnine in na škodo, ki razlastitvenemu zavezancu nastaja, je zavrnil kot neutemeljene, tožnika pa napotil na določbe novega ZUreP-2, na podlagi katerih lahko sam poda zahtevo za razlastitev.

3. Tožnik izpodbija odločbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, kršitev določb postopka in nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Povzema potek postopka pred upravnim organom in navaja, da bi bilo zemljišče, ki je bilo predmet razlastitve treba oceniti kot stavbno zemljišče in ne kot kmetijsko zemljišče, saj je na njem že zgrajena cesta, kar pomeni, da je bilo namenjeno gradnji še pred začetkom postopka razlastitve. V zvezi s tem se sklicuje tudi na prostorski akt ter da bi ga moral organ pri odločanju upoštevati. Organ bi moral v ponovljenem postopku ugotoviti dejansko in pravno stanje ter ugotavljati tudi konkretno javno korist ter upoštevati namensko rabo zemljišča kot ceste. Meni, da ZJC-B ne razveljavlja določil ZUreP-1, ki ureja splošne pogoje razlastitve. Organ bi moral v zvezi z ZJC in ZUreP-1 ugotoviti obstoj sorazmernosti pri posegih v lastninsko pravico. Kolikor je upravni organ ugotovil, da prostorski akt na območju ni sprejet, cesta pa je zgrajena in po njej poteka javni promet, je ugotovitev upravnega organa, da se zahteva zavrne napačna, saj cesta in odlok še vedno obstajata in s tem so kršene pravice tožnika do zasebne lastnine oziroma gre za nezakonit poseg na tujem zemljišču – dejansko razlastitev, to stanje pa je potrebno pravno urediti. Sklicuje se na stališče Ustavnega sodišča, da 25. člen Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih ni pravilna pravna podlaga za ureditev razmerij. Meni, da bi upravni organ moral v ponovnem postopku upoštevati ustrezen materialni predpis in postopek tako tudi voditi. Meni, da ko organ navaja, da ne gre za izkazan javni interes, nasprotuje samemu sebi. Da gre za izkazan javni interes izhaja iz odločbe, ki jo prilaga. Tekom postopka mu je nastalo materialnih stroškov že v znesku 3.333,00 EUR. Zahteva tudi odškodnino za vso škodo, ki jo je do sedaj utrpel zaradi napačno vodenih postopkov in odškodnino v zvezi z nemožnostjo uporabe zaradi odvzema zemljišča kot izhaja iz navedb v tožbi ter povrnitev vseh s tem povezanih stroškov.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet upravnega spora je odločba, s katero je bila zavrnjena razlastitev tožnikovih nepremičnin, ker vlagateljica zahteve Republika Slovenija ni izkazala pogojev, ki morajo biti za razlastitev, po pravni podlagi na kateri je uveljavljala razlastitev – 19. člen ZJC-B, izkazani.

7. Prvi odstavek 19. člena ZJC-B določa, da če ob uveljavitvi tega zakona obstoječa javna cesta poteka po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, kot pa določa prvi odstavek 3. člena zakona, se lahko lastninska pravica odvzame ali omeji proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v posebnem postopku razlastitve, določenem v tem členu. Gre za poseben postopek razlastitve, ki nekatera vprašanja razlastitve ureja drugače kot ZUreP-1, na katerega napotuje drugi odstavek 19. člena ZJC-B. 8. V obravnavani zadevi ni sporno, da državna cesta R3-656/3650 Dragalji – Zgornji Čačič – Osilnica, katere del sta tudi sporni parceli, na dan uveljavitve ZJC-B 19. 10. 2005 še ni potekala po navedenih nepremičninah, dograjena je bila leta 2010 in po tem datumom kategorizirana. Sporno pa je ali bi organ moral, ko je ugotovil, da pogoji za razlastitev po ZJC-B niso izkazani, presojati zahtevo za razlastitev po drugih podlagah, na podlagi katerih bi lahko ugotovil podanost pogojev za razlastitev. Po mnenju sodišča, kljub temu, da je nesporno, da cesta in odlok o kategorizaciji obstajata, organ ni mogel brez zahteve stranke odločati o razlastitvi po drugem postopku, npr. ZUreP-1. Postopki razlastitve so predlagalni postopki in se ne vodijo po uradni dolžnosti. Vlagateljica zahteve za razlastitev je bila RS, ki je z vložitvijo zatrjevala, da ji pripada pravica do lastništva spornih parcel na podlagi ZJC-B. Vlagateljica s svojim zahtevkom, ki je bil ob uveljavljanju pravice utemeljevan na določeni pravni podlagi, razpolaga, organ pa ni dolžan na podlagi načela materialne resnice (8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP) raziskovati ali pripada vlagateljici enaka pravica tudi na drugih pravnih podlagah, in v tej zvezi po uradni dolžnosti ugotavljati dejansko stanje. Izpodbijana odločba je odločba o zadevi, ki je bila predmet postopka (prvi odstavek 207. člena ZUP). Tožbeni ugovori v smeri, da bi bilo treba odločiti o razlastitvi po drugih podlagah, so zato neutemeljeni, kljub temu, da sodišče soglaša s tožnikom, da je nujno sedanje nepravno stanje, ko obstaja zaradi zgrajene državne ceste tožniku le gola lastninska pravica, urediti. V tej smeri je pravilen poduk drugostopenjskega organa, da je ZUreP-2 uredil, da zahtevek ob dejanskem stanju kot je v obravnavani zadevi lahko vloži tudi dejanski razlaščenec, torej ga lahko vloži tožnik, za ureditev spornega razmerja, tudi sam.

9. Tožnik v tožbi, kot nestrinjanje z izpodbijano odločbo, navaja še ugovore, ki se nanašajo na vprašanje določitve višine odškodnine oziroma stroškov, ki jih je imel z dosedanjim postopkom, kar pa ni bilo predmet odločitve v obravnavani zadevi, zato so vsi ti razlogi nerelevantni in jih sodišče v okviru presoje zavrnitve razlastitve, kar je predmet izpodbijane odločbe, ne more upoštevati. Tožnik jih bo lahko uveljavljal, ko se bo odločalo o odškodnini v posebnem postopku.

10. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče glavne obravnave ni opravilo, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporna (na dan uveljavitve ZJC-B sporna državna cesta še ni potekala po navedenih nepremičninah, dograjena je bila šele leta 2010 in tudi kasneje šele kategorizirana). Sporna je bila uporaba pravil postopka in eventualna uporaba materialnega prava, na ugovore v tej smeri pa je sodišče odgovorilo v sodbi.

11. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.