Jedro

Iz davčnih predpisov ne izhaja opredelitev navideznega pravnega posla, gre pa za institut obligacijskega prava, zaradi česar je za določitev njegove vsebine treba uporabiti razlago, ki se je oblikovala na civilnopravnem področju. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS v davčnih zadevah izhaja, da je navidezni posel pogodba, ki jo stranki skleneta, ne da bi imeli resen namen prevzeti obveznosti in pridobiti pravice, ki so vsebina tega posla, temveč le z namenom v zunanjem svetu prikazati, da med njima učinkuje pogodba s tako vsebino. Stranki želita le navzven prikazati, da je med njima sklenjen takšen pravni posel, v njunem medsebojnem odnosu pa njegovega učinka ne želita. Veljal naj bi le v očeh drugih, ne pa za njiju. To pa pomeni, da mora med strankama obstajati soglasje, da bosta navzven izrazili voljo, ki naj pri drugih ustvari zmotno predstavo o nastalem pravnem poslu.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Murska Sobota, DT 0610-4513/2012-21 (10-210-04, 10-210-06) z dne 16. 5. 2013 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranke stroške tega postopka v znesku 2.061,24 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Davčni urad Murska Sobota (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je tožnici z izpodbijano odločbo dodatno odmeril davek po petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) za davčno obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009, od davčne osnove 696.694,93 EUR, po povprečni davčni stopnji 40,58 %, v znesku 282.718,80 EUR in pripadajoče obresti v znesku 10.631,82 EUR, obračunane od 1. 7. 2010 do dneva izdaje odločbe (I. točka izreka). Tožnica mora navedeno obveznost plačati v roku 30 dni od vročitve te odločbe, po preteku tega roka se bodo zaračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe (II. točka izreka). Stroškovnik za povrnitev stroškov postopka, naveden v pripombah na zapisnik, podan s strani tožničinega pooblaščenca, za povrnitev stroškov postopka, se zavrne. Pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve izreka te odločbe (III. in IV. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ pri tožnici opravil davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009. O ugotovitvah je bil sestavljen zapisnik, na katerega je tožnica podala pripombe, na katere je odgovorjeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Davčni organ je na podlagi podatkov, ki jih je pri opravljanju svojih nalog pridobil po 39. členu in 41. členu ZDavP-2 od bančnih ustanov in uradno dostopnih evidenc ugotovil, da tožnica razpolaga z različnim premoženjem, ter da so se v letu 2009 izvršili na njen TRR prilivi v skupnem znesku 702.989,29 EUR. Od navedenega zneska je tožnica prejela od pravne osebe A. d.o.o. (prej B. d.o.o.) zneske v skupni višini 696.000,00 EUR. V postopku je bilo ugotovljeno, da je pravna oseba A. d.o.o. v stečaju ter, da je šlo pri navedeni družbi za izčrpavanje družbe in oškodovanje upnikov, kar je družbo pripeljalo tudi v stečaj. V glavnem so se vsi posli, ki so družbo finančno izčrpali in posledično pripeljali do stečaja, opravljali med povezanimi osebami. Pri tem se davčni organ glede povezanih oseb sklicuje na 16. člen Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2).

3. Za tožnico je bilo ugotovljeno, da je mati direktorja in lastnika družbe B. d.o.o., s strani katere so ji bila nakazana sredstva. Družba B. d.o.o. je v zvezi z nakazali na TRR tožnice predložila kupoprodajno pogodbo z dne 25. 3. 2009 za nakup nepremičnine - parcele št. 2914 v izmeri 2.224 m2, vpisane pri vložni številki ... Sporazumno določena kupnina znaša 714.155,00 EUR, skupaj z 2% davkom (14.283,10 EUR) na promet nepremičnin pa 728.438,00 EUR. Davek na promet nepremičnin je bil odmerjen 9. 4. 2009, ni pa še plačan, zato je po podatkih iz zemljiške knjige tožnica še vedno lastnica nepremičnine. V postopku je bilo ugotovljeno, da je družba B. d.o.o. sicer s tožnico sklenila kupoprodajno pogodbo o nakupu predmetne nepremičnine, vendar pa je bil sprejet zaključek, da gre za navidezni pravni posel, ki prikriva dejanski namen izplačila. Kupoprodajna pogodba je namreč le podlaga za neobdavčeno izplačilo denarnih sredstev iz računa družbe B. d.o.o., saj ni šlo za dejanski nakup nepremičnine. Prvostopenjski organ navaja okoliščine, zaradi katerih je sprejet navedeni zaključek. Iz vseh okoliščin, ki jih opisuje, zaključuje, da družba B. d.o.o. dejansko ni imela namena kupiti nepremičnine, ampak je pogodbo s tožnico kot lastnico nepremičnine sklenila le navidezno, dejanski namen pa je bil, da je tožnica prišla do neobdavčenih dohodkov in da je nepremičnina ostala v njeni lasti. Zato je davčni organ v obravnavani zadevi odločil, da je davčna osnova za davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 v znesku 696.694,93 EUR, od katere je tožnici obračunan davek v višini 282.718,80 EUR.

4. Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski organ zavrnilo tožničino pritožbo in pritrdilo razlogom izpodbijane odločbe.

5. Tožnica je zoper navedeno odločitev vložila tožbo in uveljavljala tožbene razloge po vseh točkah prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V obravnavani zadevi gre za to, da je tožnica pridobila denarna sredstva s prodajo lastnega nepremičnega premoženja. Z družbo B. d.o.o. je sklenila kupoprodajno pogodbo z dne 25. 3. 2009 o prodaji nepremičnine, parc. št. 2914 k. o. ..., za kupnino v znesku 728.438,00 EUR. Navedeni znesek predstavlja neto znesek kupnine v višini 714.155,00 EUR, razlika v višini 14.283,10 EUR pa predstavlja 2% davek na promet nepremičnin. Tožnica je davčnemu organu dokazala izvor svojega premoženja, zaradi česar dodatna obdavčitev po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 ni utemeljena. Kupnino za predmetno nepremičnino je prejela v več obrokih na svoj osebni račun. Prejela jo je od kupca navedene nepremičnine, ki je za nakup te nepremičnine najel denarna sredstva pri banki, vrnitev denarnih sredstev pa je bila in je še vedno zavarovana z ustanovitvijo maksimalne hipoteke na predmetni nepremičnini.

6. Tožnica navaja, da je v inšpiciranem obdobju prejemala dohodke iz naslova pokojnine, prejela pa je tudi kupnino od prodaje lastnega premoženja. Glede na to, da ni sporno od koga je tožnica prejela prihodke v višini 696.000,00 EUR, meni, da navedeni znesek ne zapade pod obdavčitev iz petega odstavka 68. člena ZDavP-2. Ne strinja se z davčnim organom, da gre pri predmetnem poslu prodaje nepremičnine za navidezen pravni posel. Tožnica je bila v času sklenitve spornega pravnega posla več let izključna lastnica predmetne nepremičnine. Nepremičnino je ocenil sodno zapriseženi cenilec. Pravni posel se je sklenil za kupnino, ki od ocenjene vrednosti ni odstopala bistveno. Po podpisu pogodbe je tožnica prenehala uporabljati predmetno nepremičnino. Tudi v postopku pred davčnim organom je povedala, da je ne uporablja in da se kljub dejstvu, da je kot lastnica še vedno vknjižena v zemljiški knjigi, nima za lastnico predmetne nepremičnine. Do zemljiškoknjižnega prenosa lastninske pravice na kupca še ni prišlo zaradi dejstva, ker je davek na promet nepremičnin še vedno neporavnan. Kupec je za nakup predmetne nepremičnine najel denarna sredstva pri banki in z banko sklenil pravni posel z ustanovitvijo maksimalne hipoteke v višini 900.000,00 EUR. Hipoteka se je ustanovila na nepremičnini, ki je predmet spornega pravnega posla, kar je dodaten dokaz, da sta stranki imeli dejansko voljo in namen prodaje predmetne nepremičnine. Kupec predmetne nepremičnine je družba B. d.o.o., sedaj A., d.o.o. - v stečaju. Po mnenju tožnice so neutemeljni razlogi, na podlagi katerih davčni organ utemeljuje navideznost pravnega posla. Nevknjižba lastninske pravice na kupca je posledica zakonske ureditve prometa z nepremičninami, da je treba poravnati davek na promet z nepremičnino. Davčni organ navideznost pravnega posla utemeljuje z dejstvom, da tožnica ni sprožila sodnega postopka, kot to določa 7. člen kupoprodajne pogodbe. Sprožitev spora na podlagi 7. člena navedene pogodbe pa bi bila možna, če bi med strankama pogodbe, torej kupcem in prodajalcem, prišlo do nesoglasij v smislu pogodbenih obveznosti. Dejstvo davčne izvršbe na plačilo davka na promet s predmetno nepremičnino pa je dodaten dokaz, da je bila med strankama mišljena in dogovorjena prodajna pogodba za predmetno nepremičnino.

7. Tožnica je nadalje navedla, da je bil kupec v stečajnem postopku, ki se je tudi zaključil z izbrisom kupca iz sodnega registra. Stečajna upraviteljica, ki je bila imenovana na ta položaj, je pregledala poslovanje kupca in ob tem ni ugotovila nobenega razloga, ki bi utemeljeval sprožitev postopka v smislu neveljavnosti pogodbe, pravnega posla pa tudi ni izpodbijala ali od njega odstopila. Stečajna upraviteljica je za zavarovanje pravnih in premoženjskih interesov kupca predmetne nepremičnine pri Okrožnem sodišču v Murski Soboti zahtevala od tožnice izstavitev z. k. listine, na podlagi katere se bo kupec vknjižil kot lastnik pri predmetni nepremičnini. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen, pojasnilo je, da tožeča stranka svojega dela obveznosti še ni izpolnila. Po pritožbi stečajne upraviteljice v imenu kupca predmetne nepremičnine na Višje sodišče v Mariboru, pa je slednje tožbeni zahtevek sicer priznalo, vendar ga je celo modificiralo tako, da se kupec lahko vknjiži pri predmetni nepremičnini v zemljiško knjigo kot lastnik, ko plača preostali del kupnine in davek na promet nepremičnin. Tožnica, razen tega, da je še vedno vknjižena kot lastnica v zemljiški knjigi, z nepremičnino ne razpolaga. Tudi iz dejstva, da nepremičnino uporablja C.C. z otrokom D.D., ki je tožničin vnuk, ne izhajajo kakšne posredne koristi za tožnico.

8. Navideznost pravnega posla davčni organ utemeljuje s pravnimi posli kupca iz obdobja pred sklenitvijo predmetnega pravnega posla. Tožnica o teh poslih ne ve ničesar, v njih ni bila udeležena. Res je v teh poslih sodeloval tudi E.E., tožničin sin, vendar pa je v okviru prodaje predmetne nepremičnine njegova vloga v tem, da je skrbel za interese svoje matere. Neutemeljeno je tudi sklicevanje davčnega organa na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 367/2011, saj v obravnavani zadevi ne gre za identičen primer. V predmetni zadevi se z vidika enovitega premoženjskega stanja tožnice ni spremenilo ničesar. Spremenila se je oblika premoženja, nepremično premoženje je prešlo v denarno obliko. Tožnica s predmetno nepremičnino ne more več razpolagati, čeprav je v zemljiški knjigi še vedno vpisana kot lastnica, za kar pa ni odgovorna. Ne strinja se s stališči drugostopenjskega organa, ki je tožničino pritožbo zavrnil. Kupec predmetne nepremičnine je bila dobro stoječa družba, ki je želela izvesti tudi projekt apartmajskega naselja v ... Kupec se je izgradnje projekta dejansko lotil, seveda pod obljubo družbe F. d.o.o., da bo projekt sofinancirala, vendar pa obljubljenih finančnih sredstev slednja ni realizirala. Ker kupčeva vložena sredstva niso zadostovala, je projekt propadel in posledično tudi kupec. Zaradi takšnega ravnanja so v teku številni kazenski postopki. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in da se vzpostavi stanje, kot je bilo pred njeno izdajo oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, toženi stranki pa tudi naloži povrnitev stroškov tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožničine tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. 10. Upravno sodišče RS je s sodbo I U 24/2016-10 z dne 13. 9. 2016 tožbo tožeče stranke zavrnilo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom X Ips 352/2016 z dne 13. 9. 2017 ugodilo reviziji tožeče stranke in navedeno sodbo Upravnega sodišča RS razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje, odločitev o stroških pa pridržalo za končno odločbo. Po presoji Vrhovnega sodišča RS v predmetni zadevi pojem navideznega pravnega posla kot instituta materialnega prava ni bil uporabljen v skladu z njegovo vsebino, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

11. Tožba je utemeljena.

12. V obravnavani zadevi je sporna odmera davka tožeči stranki na podlagi (v času izdaje odločbe prvostopenjskega davčnega organa veljavnega) petega odstavka 68. člena ZDavP-2. Po slednjem se davek odmeri, če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec - fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec - fizična oseba, oziroma s trošenjem davčnega zavezanca - fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca - fizične osebe. Davek se odmeri od ugotovljene razlike med vrednostjo premoženja (zmanjšane za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja), sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Postopek za odmero davka po tem odstavku 68. člena ZDavP-2 se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih pet let pred letom, v katerem je bil postopek uveden. Od tako ugotovljene osnove se plača davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja.

13. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica razpolagala s sredstvi za privatno potrošnjo (potrošnja na njenem osebnem bančnem računu) v višini 696.694,93 EUR, ki precej presegajo dohodke, ki jih je kot davčna zavezanka napovedala davčnemu organu. Navedeni znesek predstavlja višino davčne osnove, od katere je bil tožnici odmerjen davek v skladu s petim odstavkom 68. člena ZDavP-2. Tožnica je v postopku in v tožbi zatrjevala, da je za omenjeni znesek izkazala vir sredstev in se pri tem sklicevala na kupoprodajno pogodbo z dne 25. 3. 2009, sklenjeno med tožnico kot prodajalko in družbo B. d.o.o., kot kupcem, za nepremičnino, parc. št. 2914 k. o. ... Vendar pa sta prvostopenjski kot tudi drugostopenjski organ zaključila, da gre pri omenjeni kupoprodajni pogodbi za navidezen pravni posel, zaradi česar tožnici niso priznani prejemki iz naslova prodaje navedene nepremičnine. Po presoji sodišča in ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča RS iz sklepa X Ips 352/2016 z dne 13. 9. 2017 navedeni zaključek obeh davčnih organov ni pravilen, saj ne temelji na popolno ugotovljenem dejanskem stanju.

14. Davčni organ se v obrazložitvi izpodbijane odločitve sklicuje na okoliščine, ki so bile ugotovljene v predmetnem postopku. Tako je bilo med drugim ugotovljeno, da je družba B. d.o.o. po sklenitvi predmetne kupoprodajne pogodbe še imela prilive na TRR, prejela je tudi kredit v višini 900.000,00 EUR, vendar je ta denarna sredstva porabila tudi za plačilo ostalih obveznosti, ne pa za plačilo predmetnega davka na promet nepremičnin, čeprav je šlo zgolj za slabih 15.000,00 EUR. Družbi B. d.o.o. je bil odobren kredit G.d.d. za obratna sredstva, med katera pa ni mogoče šteti nabave predmetne nepremičnine. Omenjena družba je imela likvidnostne težave pri projektu izgradnje apartmajev v ..., saj naj ji F. d.o.o. ne bi sprostila že odobrenih sredstev za izgradnjo. Zato ni logično, da bi se s temi sredstvi kupila druga nepremičnina v ..., ki niti v trenutku nakupa niti kasneje ni mogla pripomoči k rešitvi njenih likvidnostnih težav. Omenjena nepremičnina v ... v naravi predstavlja poslovni objekt, v katerem naj bi se opravljala zobozdravstvena dejavnost, in stanovanjsko hišo, v kateri živi C.C., ki je povezana oseba z direktorjem omenjene družbe E.E. s katerim imata otroka (D.D.). Predmetno nepremičnino je tožnica kot lastnica zastavila kot porok E.E. pri najetju kredita pri H. Leta 2007 je družba B. d.o.o. odkupila terjatev H. do E.E. in se v zemljiški knjigi pri navedeni nepremičnini tudi vpisala kot upnik. Družba B. d.o.o. je imela tako v primeru, da terjatve ne izterja od E.E., pravico, da sproži postopek izterjave od tožnice kot poroka. B. d.o.o. postopka izterjave od tožnice kot poroka ni izvedla, ampak je 25. 3. 2009 sklenila pogodbo o nakupu te nepremičnine. Terjatev do E.E. (v višini 350.000,00 EUR) je bila septembra 2009 odstopljena C.C. po ceni 1.000,00 EUR.

15. Davčni organ je nadalje ugotovil, da družba A. d.o.o. (prej B. d.o.o.) več ne posluje. V DIN je bilo tudi ugotovljeno, da je družba B. d.o.o. v zadnjih letih izvedla določene transakcije, ki so v nasprotju s poslovnimi interesi te družbe. Tako je bilo izvršenih več odlivov denarnih sredstev fizičnim osebam, s čimer se je družba finančno oslabila, kar je vodilo do likvidnostnih težav. Ena izmed takšnih transakcij je tudi nakazilo denarnih sredstev na TRR tožnice v višini 696.000,00 EUR. Davčna organa sta zato zaključila, da je na ta način tožnica prišla do visokega zneska denarnih sredstev, hkrati pa je še naprej ostala lastnica navedene nepremičnine. Ta nepremičnina je bila pred leti celo zastavljena za kredit, ki ga je njen sin in takrat direktor družbe -B. d.o.o., E.E. najel od H. v Avstriji in ga je kasneje odplačala družba B. d.o.o. Na podlagi vseh navedenih dejstev davčna organa nista upoštevala kupoprodajne pogodbe z dne 25. 3. 2009 kot veljavne in sta zaključila, da gre za navidezen pravni posel. 16. Vendar pa po presoji sodišča v ponovljenem postopku in upoštevajoč tudi v zadevi izdani sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 352/2016 zaključek obeh davčnih organov v obravnavani zadevi, da je sporna kupoprodajna pogodba navidezna, ni pravilen.

17. Iz 50. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) izhaja, da navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama (prvi odstavek). Iz tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2 pa izhaja, da navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje. Iz davčnih predpisov ne izhaja opredelitev navideznega pravnega posla, gre pa za institut obligacijskega prava, zaradi česar je za določitev njegove vsebine treba uporabiti razlago, ki se je oblikovala na civilnopravnem področju. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS v davčnih zadevah (npr. odločbi Vrhovnega sodišča RS v zadevah X Ips 347/2015 z dne 14. 6. 2017 in X Ips 275/2014 z dne 12. 10. 2016) izhaja, da je navidezni posel pogodba, ki jo stranki skleneta, ne da bi imeli resen namen prevzeti obveznosti in pridobiti pravice, ki so vsebina tega posla, temveč le z namenom v zunanjem svetu prikazati, da med njima učinkuje pogodba s tako vsebino. Stranki želita le navzven prikazati, da je med njima sklenjen takšen pravni posel, v njunem medsebojnem odnosu pa njegovega učinka ne želita. Veljal naj bi le v očeh drugih, ne pa za njiju (tako Vrhovno sodišče RS tudi v zadevi X Ips 275/2014 z dne 12. 10. 2014). To pa pomeni, da mora med strankama obstajati soglasje, da bosta navzven izrazili voljo, ki naj pri drugih ustvari zmotno predstavo o nastalem pravnem poslu.

18. Davčna organa se v obrazložitvi izpodbijane odločitve sklicujeta na dejstva in okoliščine, ki so bile ugotovljene v postopku in ki se nanašajo predvsem na poslovanje družbe B. d.o.o. (njene likvidnostne težave, finančno izčrpavanje navedene družbe) in druge okoliščine, ugotovljene v navedeni zadevi (npr. povezanost pogodbenih strank, nelogičnost nakupa). Navedene okoliščine, na katere se sklicujeta davčna organa in na podlagi katerih zaključujeta, da je sporna kupoprodajna pogodba, ki sta jo sklenila tožnica in družba B. d.o.o, navidezna, po presoji sodišča niso bistvene. Davčna organa v obravnavani zadevi tako institutu navideznega pravnega posla nista dala prave vsebine.

19. Z vidika tožničinega položaja kot prodajalke je za pravni sklep o navideznosti pogodbe potrebna dejanska ugotovitev, da tožnica v času sklepanja predmetne kupoprodajne pogodbe ni imela namena odsvojiti nepremičnine oziroma prenesti lastninske pravice na kupca B. d.o.o., saj sta obe stranki morali soglašati, da navzven prikazani posel ne bo nastal. Ker temelji zaključek obeh davčnih organov o navideznosti pogodbe na okoliščinah, ki niso bistvene, to posledično pomeni, da dejansko stanje v tem delu sploh ni bilo ugotovljeno. Tožničina sorodstvena povezanost z direktorjem kupca pa sama po sebi ni okoliščina, ki bi kazala na tožničino resnično voljo. Po presoji sodišča v ponovljenem postopku so utemeljeni tožničini ugovori, da za sklepanje o tožničini volji niso pomembne okoliščine poslovanja druge pogodbene stranke (kupca) pred sklenitvijo predmetne kupoprodajne pogodbe. Prav tako tudi motiv za sklenitev te pogodbe (šlo naj bi za izčrpavanje družbe B. d.o.o.) še ne pove ničesar o navideznosti te pogodbe. Tak nagib bi namreč lahko bil pomemben z vidika oškodovanja upnikov in s tem povezanih pravnih sredstev za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Dvom v ekonomsko upravičenost kupčevega ravnanja pa ne pomeni odsotnosti volje stranke za sklenitev pogodbe.

20. Na podlagi vsega navedenega sodišče ugotavlja, da v predmetni zadevi glede relevantnih okoliščin, to je prave volje tožnice kot prodajalke (tožničin namen oziroma prava volja) pri sklepanju sporne kupoprodajne pogodbe, dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Na dvom v morebiten zaključek, da tožnica dejansko ni imela namena za resnično prodajo predmetne nepremičnine, ki je predmet sporne kupoprodajne pogodbe, kaže tudi sodba Višjega sodišča v Mariboru I Cp 986/2014 z dne 11. 11. 2014, ki je bila sicer izdana po izdaji izpodbijane odločbe. Vendar pa v predmetni zadevi dejansko stanje glede vprašanja tožničine prave volje pri sklepanju spornega pravnega posla na podlagi okoliščin, ki so ob sklepanju predmetne pogodbe obstojale na strani tožnice, ni bilo ugotovljeno.

21. Zato naj davčni organ v ponovnem postopku ugotovi dejansko stanje glede navedenega vprašanja in nato v zadevi ponovno odločiti. Kot pojasnjeno, bo moral ugotavljati kakšna je bila prava volja tožnice kot prodajalke pri sklepanju sporne kupoprodajne pogodbe in s tem v zvezi izvesti vse možne dokaze in ugotoviti vse relevantne okoliščine.

22. Ker je po povedanem izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo, ob upoštevanju četrtega in petega odstavka istega člena ZUS-1 organu prve stopnje v ponoven postopek.

23. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem se tožnici v primeru, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov. Skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik), ki v drugem odstavku 3. člena določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnico v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se tožnici priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22% DDV, torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR.

24. Kot nadaljnji stroški tožnici pripadajo v skladu s sklepom Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 9. 2017 tudi stroški za revizijo. Stroški revizijskega postopka se odmerijo na podlagi 154. člena in 163 člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 22. člena ZUS-1. Pri tem je v skladu z drugim odstavkom 155. člena ZPP sodišče uporabilo Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). Pri odmeri stroškov je sodišče izhajalo iz vrednosti spornega predmeta. Vrednost spornega predmeta je 282.718,80 EUR. Na podlagi tarifne številke 30 (XIII. Upravni spori) se tožnici za izredno pravno sredstvo po 1. točki te tarifne številke, zvišano za 50%, prizna 3000 točk. Vrednost točke znaša 0,459 EUR (prvi odstavek 13. člena OT). Glede na določbo tretjega odstavka 11. člena OT je tožnica upravičena do povračila pavšalnega zneska 2 % od skupne vrednosti storitve za izdatke. Ob vrednosti točke 0,459 EUR znašajo revizijski stroški 1.377,00 EUR (3000 točk x 0,459 EUR) in izdatki v pavšalnem znesku 27,54 EUR (2 % od 1.377,00 EUR), kar skupaj znaša 1.404,54 EUR. Znesek 1.404,54 EUR se poviša za 22 % DDV, torej za 309,00 EUR, kar skupaj znaša 1.713,54 EUR.

25. Skupaj mora torej tožena stranka povrniti tožnici 2.061,24 EUR (stroški upravnega spora 347,70 EUR in stroški revizije 1.713,54 EUR). Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena OZ). Glede vračila takse pa se upošteva 37. člen Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

26. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).