Jedro

Ker je bilo tožniku s samim zakonom prepovedano opravljanje del varnostnika, bi mu delovno razmerje lahko prenehalo že z dnem uveljavitve Zakona o zasebnem varovanju. Zakon namreč ni določil, s katerim dnem po njegovi uveljavitvi preneha delavcem, ki jih zadene prepoved iz 10. člena, delovno razmerje. Zato je pri določitvi datuma prenehanja delovnega razmerja treba izhajati iz ureditve 2. točke prvega odstavka 76. člena ZTPDR, ki pogojuje prenehanje delovnega razmerja po samem zakonu z nemožnostjo delodajalca, da bi delavcu zagotovil drugo delo. Ker je bilo s sklepi tožene stranke ugotovljeno, da drugih del za tožnika nimajo, mu je, kot sta pravilno presodili obe nižji sodišči, z dnem dokončnosti (oziroma 30 dni po dokončnosti), zakonito prenehalo delovno razmerje. Delavcu, ki mu je z zakonom prepovedano opravljati določeno delo, delovno razmerje ne preneha z dnem uveljavitve zakona, temveč z vročitvijo dokončne odločbe o prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na razveljavitev sklepov direktorja tožene stranke z dne 26.6.1995 in njenega delavskega sveta z dne 28.8.1995, na podlagi katerih mu je prenehalo delovno razmerje po samem zakonu.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri je uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Navajal je, da sta obe nižji sodišči pri svoji odločitvi zmotno uporabili materialno pravo, ko sta sprejeli pravno razlago, da izpolnitev pogoja iz 1. alinee prvega odstavka 10. člena Zakona o zasebnem varovanju velja tudi v primeru obstoječih delovnih razmerij in ne samo za nova zaposlovanja. Delavcem, ki na dan uveljavitve tega zakona niso bili državljani Republike Slovenije, bi morala tožena stranka zagotoviti ohranitev delovnega razmerja z dokvalifikacijo, prekvalifikacijo ali možnostjo zaposlitve pri drugem delodajalcu. Sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj je brez osnove odločilo, da tožena stranka ni razpolagala z drugimi prostimi delovnimi mesti. V obravnavanem primeru, ko sta sodišči prepovedno normo iz Zakona o zasebnem varovanju izenačili s prepovedmi, določenimi s pravnomočnimi odločbami sodišča ali drugih organov, sta zmotno uporabili pravno normo iz drugega odstavka 76. člena ZTPDR. Nepravilna uporaba materialnega prava pa je posledica bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, saj sta nižji sodišči protispisno ugotovili, da je tožena stranka izpeljala postopek ugotavljanja drugih ustreznih prostih delovnih mest. Zato je revident predlagal, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijsko sodišče je o vloženi reviziji že odločalo s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 188/99 dne 22.12.1998 in je v 1. točki izreka, v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja, zavrnilo kot neutemeljeno, v 2. točki izreka pa ji je ugodilo v delu, ki je določal datum prenehanja delovnega razmerja. Pri svoji odločitvi je smiselno uporabilo določbo 2. točke prvega odstavka 76. člena ZTPDR, ki v primeru, da je delavcu po zakonu oziroma pravnomočni odločbi sodišča ali drugega organa prepovedano opravljanje določenih del in nalog, ni pa mu mogoče zagotoviti drugih del in nalog, preneha delovno razmerje z dnem, ko mu je vročena pravnomočna odločba. To bi v obravnavanem primeru pomenilo z dnem vročitve drugostopne sodbe - to je 7.1.1998. V posledici te presoje je revizijsko sodišče v tem delu spremenilo sodbi sodišč prve in druge stopnje.

Proti sodbi Vrhovnega sodišča je glede spremenjenega dela tožena stranka vložila na Ustavno sodišče Republike Slovenije ustavno pritožbo, v kateri je očitala revizijskemu sodišču, da njegova odločitev nasprotuje 22. členu Ustave Republike Slovenije. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo opr. št. Up 35/99-2o z dne 30.11.2000 razveljavilo 2. točko izreka izpodbijane sodbe in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije v novo odločanje.

Po določbi tretjega odstavka 1. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS - Uradni list RS, št. 15/94) so odločbe Ustavnega sodišča obvezne. Ker je bila sodba Vrhovnega sodišča razveljavljena v delu, ki se nanaša na datum prenehanja delovnega razmerja, je revizijsko sodišče o reviziji tožeče stranke ponovno odločalo le v obsegu iz izreka pod točko 2. Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevnaju: ZPP-77), ki se glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) v tem sporu še uporablja, vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, prav tako pa ne v reviziji zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji očitana kršitev (ugotavljanje drugega prostega delovnega mesta) bi lahko pomenila samo zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki se v revizijskem postopku ne more uveljavljati (tretji odstavek 385. člena ZPP-77), ne pa pomankljivosti zaradi katere se sodba ne more preizkusiti (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP-77). Zato revizijsko sodišče revizijskega ugovora bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni sprejelo.

V izpodbijani sodbi je pravilno uporabljeno tudi materialno pravo. Pravna podlaga za razsojo v obravnavani zadevi je vsebovana, kot je pravilno presodilo sodišče druge stopnje, v 2. točki prvega odstavka 76. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90). Po tem določilu preneha delovno razmerje po samem zakonu delavcu, če mu je po zakonu oziroma pravnomočni odločbi sodišča ali drugega organa prepovedano opravljanje določenih del in nalog, ni pa mu mogoče zagotoviti drugih del in nalog, z dnem, ko mu je vročena pravnomočna odločba.

Po določbi prvega odstavka 10. člena Zakona o zasebnem varovanju in o obveznem organiziranju službe varovanja (ZZVO - Uradni list RS, št. 32/94) morajo osebe, ki v gospodarski družbi, pri samostojnem podjetniku posamezniku oziroma pri samostojnem obrtniku iz 8. člena tega zakona neposredno opravljajo fizično varovanje oseb in premoženja, poleg splošnih pogojev, določenih z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), izpolnjevati še posebne pogoje, med drugim morajo biti državljani Republike Slovenije (1. alinea prvega odstavka). V prehodnih in končnih določbah navedenega zakona za osebe, ki na dan uveljavitve tega zakona (25.6.1994) opravljajo dela iz 10. člena tega zakona, pa niso državljani Republike Slovenije, ni urejen poseben status, niti ni predpisano prehodno obdobje za pridobitev državljanstva. Zato je za tožnika, ki po ugotovitvah obeh sodišč, nima državljanstva Republike Slovenije, nastopil razlog za prenehanje delovnega razmerja iz 2. točke prvega odstavka 76. člena ZTPDR, saj mu je po 10. členu Zakona o zasebnem varovanju prepovedano opravljanje del varnostnika.

Ker je bilo tožniku s samim zakonom prepovedano opravljanje del varnostnika, bi mu delovno razmerje lahko prenehalo že z dnem uveljavitve Zakona o zasebnem varovanju (25.6.1994). Zakon namreč ni določil, s katerim dnem po njegovi uveljavitvi preneha delavcem, ki jih zadene prepoved iz 10. člena, delovno razmerje. Zato je pri določitvi datuma prenehanja delovnega razmerja treba izhajati iz ureditve 2. točke prvega odstavka 76. člena ZTPDR, ki pogojuje prenehanje delovnega razmerja po samem zakonu z nemožnostjo delodajalca, da bi delavcu zagotovil drugo delo.

Ker je bilo s sklepi tožene stranke z dne 26.6.1995 ugotovljeno, da drugih del za tožnika nimajo, mu je, kot sta pravilno presodili obe nižji sodišči, z dnem dokončnosti (oziroma 30 dni po dokončnosti), zakonito prenehalo delovno razmerje. Delavcu, ki mu je z zakonom prepovedano opravljati določeno delo, delovno razmerje ne preneha z dnem uveljavitve zakona, temveč z vročitvijo dokončne odločbe o prenehanju delovnega razmerja.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, niso pa podani niti razlogi, ki jih mora revizijsko sodišče upoštevati pri svoji presoji po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo v skladu z določbo 393. člena ZPP-77 kot neutemeljeno zavrnilo.

Določbe ZPP-77 in ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije v skladu s prvim odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).